Nuški Drašček Rojko so ponujali marihuano

9. 9. 2015

Glasbenica Nuška Drašček Rojko živi krasno družinsko življenje, v katerem ne manjka pogovorov, ljubezni in topline. Pri možu ima podporo na vseh področjih in ve, kako pomembni so dobri partnerski odnosi za sinov razvoj. A žal te sreče nimajo vsi in Nuška se tega dobro zaveda.

Imate čudovito družino, moža in sina. Kako gledate na to, da se v današnjem času partnerski odnosi hitro ohlajajo in da v družinah čedalje bolj primanjkuje pogovorov?

Življenjski tempo je postal ubijalski, predvsem zato, ker mora biti input v smislu dela veliko večji kot včasih za neki primerljiv output, torej rezultat dela, tako v smislu plače kot efekta na družbo. Starši prihajajo domov okoli 17. ure, treba je kaj pospraviti, skuhati, poskrbeti za otroke. Ni več toliko časa oziroma si ga moraš res organizirati, da pride tudi partner na vrsto.

Kaj je razlog, da ljudje postajajo ljubosumni in obsedeni s svojimi partnerji?

Pojma nimam, ker tega na dolgi rok ne poznam in tudi ne razumem.

Kako dolgo bi vztrajali v zvezi, ki bi vas omejevala?

Odvisno od smotra in tipa zveze. Pri dvajsetih si bistveno manj obremenjen s prihodnostjo in ne sklepaš toliko kompromisov, lažje rečeš adijo, tudi na prvo žogo. Če pa se pogovarjamo o družini, potem je enačba bolj kompleksna in vključuje veliko pogovorov, odkrivanja vzrokov in truda. In če na koncu ne gre, bi jaz vseeno šla. No, seveda, če bi bilo omejevanje na zame eksistenčno pomembnem področju in ne bi bilo kompromisne rešitve.

Ste se kdaj srečali z ljubosumjem? Pretiranim?

Ne.

Kako pa sami obvladujete svoje ljubosumje?

Na začetku vsake zveze si partnerja nekako lastiš in si alergičen na vsak pogled v njegovo smer ali iz njegove smeri. Potem pa to pač prerasteš! Jaz nisem nič drugačna, morda samo toliko, da sem svoje fante navadno opozorila, kaj se mi dogaja in se z njimi pogovarjala o tem, ker sem menila, da je to moja, ne njihova težava. Še dobro, da ta faza pri meni ne traja ravno dolgo. (smeh)

Veliko je tudi žalostnih zgodb, katerih posledica je nasilje. Kaj menite o tem, da nekateri preživljajo tovrstno zlorabo v domačem domu?

To je nedopustno in želim jim, da se tega rešijo!

Kaj bi svetovali nekomu, ki ga pretepajo?

Naj poišče pomoč in naj se distancira od nasilneža. Na srečo se sama nikoli nisem znašla v okoliščinah, kjer bi bilo nasilje.

Kaj menite o moških, ki se spravljajo na nedolžne otroke in dekleta, matere in žene?

Za to ni izgovora in naj si poiščejo pomoč, ker so oni vir težav, ne drugi.

Poznate morda kakšno zgodbo, kjer se je dogajalo nasilje?

Vse na podlagi vaških govoric, tako da ne morem nič reči. Iz izkušenj kolegic pa na srečo ne.

Na estradi se veliko govori tudi o drogah, ki so čedalje večja težava pri vseh družbenih slojih. Kako gledate na to?

Nekoč sem kot študentka poskusila marihuano in mi ni bilo prav nič všeč, zato izkušnje nisem ponovila. Moja droga je glasba, od te sem z veseljem odvisna! Ne želim in tudi ni moj namen soditi nikogar, ki se spopada z odvisnostjo, lahko samo držim pesti, da se najdejo. Mislim, da je glavni problem predvsem v zlorabljanju drog in premajhni ozaveščenosti o problematiki, s tem pa so povezani stereotipni predsodki.

So vam kdaj ponudili kakšno drogo in kako gledate na to, da se s tem srečujejo že najstniki?

Ne, težkih drog ne, so mi pa ponudili marihuano, a po mojem 'ne' me ni nihče več vprašal. Najstniki se po mojem od nekdaj srečujejo s takimi in drugačnimi skušnjavami, gre le za to, koliko so o tem ozaveščeni in kako trdna je njihova odločitev.

Tudi alkohol je svojevrstna droga, ki je dostopna tudi mladim. Ste kdaj podlegli skušnjavi?

Konkretneje lahko o tem govorim v smislu študentskega obdobja; na zabavah je bil seveda prisoten alkohol, a se človek nekako navadi določene zmernosti, spoznaš se. Čeprav nismo ravno padali vsepovprek, kakšen konkreten žur je pa seveda bil! A sem in smo imeli vedno srečo, ker smo bili skupaj, skrbeli drug za drugega in ne počeli večjih bedarij. In potem skupaj prebolevali mačka! S tem se bo srečal vsak, človek lahko samo upa, da ne bo kakšnih neumnih podvigov, recimo voženj, raznih plezanj ... in  da so ljudje že toliko odrasli, da se znajo ustaviti. Se pa da vrhunsko zabavati tudi trezen in na to se včasih pozabi.

Kaj pravite na to, da nekateri svoje imetje zapijejo ali zaigrajo zaradi zasvojenosti?

Tega si ne znam predstavljati, ker teh vzgibov nimam, sem pa prepričana, da je to izjemno težka zadeva, da se ljudje težko osvobodijo in da je potrebne veliko pomoči, predvsem pa močne volje, da se krog prekine. Absolutno podpiram ozaveščanje o teh zadevah, izobraževanje ustreznega kadra, predvsem pa bi bilo lepo, ko bi se ljudje učili pogovarjati. Poiskati pomoč je hvalevredno, ne sramota!

Kako gledate na to, da si dandanes že čedalje več ljudi poišče strokovno pomoč pri psihoterapevtih?

Vzroki so najbrž čisto subjektivni, za vsakega nekaj drugega. Zanimivo, da smo vsi nekakšni psihologi svojim prijateljem, a je seveda res, da včasih neobremenjena, objektivna, predvsem pa strokovno usposobljena ušesa naredijo veliko dobrega in ne nazadnje boljšega kot pa dobronamerni nasveti prijateljev, ki so nujno pogojeni z njihovo predstavo o tebi in morda včasih niti ne zaznajo, da si se spremenil, da drugače dojemaš zadeve.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri