Jana Menger je plesalka sodobnega plesa, koreografinja in vsestranska umetnica, zelo pronicljiva, razmišljujoča, in kot pravi sama, na trenutke tudi cinična.
V produkciji Flote Ljubljana je na oder postavila predstavo Merilci bremen. V njej premišljuje o odnosih med spoloma in med ljudmi nasploh, ki so nam vse bolj v breme. Pogovarjali sva se o zadovoljstvu oziroma nezadovoljstvu z lastnim telesom, o staranju in o tem, da nas močno bremeni dejstvo, da poskušamo vsem in vsemu ves čas ugajati. Dotaknili sva se ranljivosti trenutka, v katerem smo se znašli kot družba, ter zaključili, da nam morda vsem skupaj najbolj manjka prav te ranljivosti.
»Rada bi se znorela s tabo,« je nekoč dejala plesalka Eva Tanguay, kar velja seveda tudi za vas. Plešete zato, da bi se znoreli ... ?
Norenje nikoli ni bilo del moje umetniške prakse. Tudi življenje, nabito z elanom in energijo, še zdaleč ne pomeni norenja. Zlasti pri koreografskem in plesnem delu gre za temeljite raziskave in njihovo racionalizacijo. Mnogokrat določen prizor od izvajalca zahteva kanček norosti v smislu ekstremnega energetskega izbruha, vendar je ta povezan z veliko budnosti in treznosti.
Verjetno pa opažate, da po odru ne morete noreti več tako kot nekoč, se je kaj spremenilo?
Če se trudiš, da se glava in telo razvijata in starata skupaj, je pot lažja, prijetna, kreativna in ne nazadnje tudi manj boleča.
Kako se meje telesa skozi leta oziroma čas spreminjajo, kakšna je njegova 'časovnica', kdaj je točka preloma, ko začne telo zahtevati več oziroma manj (akcije)?
Proces staranja je, razen v primeru večjih poškodb in bolezni, postopen in vodljiv, če le ostajaš v stiku sam s sabo. Glava in telo se starata skupaj. Je pot in proces, ki te lahko osrečujeta.
Vas telo fascinira kot najbolj popoln stroj, ki ga je mogoče ustvariti?
Ne. Je orodje mojega ustvarjanja, ki me fascinira vse prej kot stroj. Stroj je v izrazu omejen, kar za telo nikakor ne drži.
Kako skrbite zanj, zahteva kakšno posebno prehrano, kreme, terapije ...?
Pri današnji poplavi nutricionističnih nasvetov in svetovanj je zdrava prehrana splošna izobrazba. Ima pa vsako telo svoje zakonitosti, želje, potrebe in pravila. Vsak posameznik tako lahko ve (vsaj naj bi vedel), kako in kdaj naj se prehranjuje za optimalen energetski iztržek in počutje. Jaz jem vse, odvisno je le kdaj, koliko in kaj, glede na dejavnost, ki jo opravljam.
Fascinirajo vas telesa starejših plesalcev, v njihovih gubah razbirate njihovo življenjsko pot. Kaj opažate, kako se starate plesalci, je za vas staranje večji križ kot za druge ljudi?
Fascinirajo me lahko vsa telesa, igralčevo, plesalčevo, rudarjevo, mehanikovo. Ne glede na starost. Dvomim pa, da je staranje za koga prijetno. Če stvar obrnemo drugače, pa je lahko staranje za plesalca morebiti manjši šok kot za ljudi, ki niso fizično aktivni. Ves čas ostajamo v stiku s sabo in nikakor se nam ne more zgoditi, da pozabimo na svoje telo in čez 20 let ugotovimo, da smo se obupno postarali. To mora biti kar hud šok, si predstavljam. Če dam šalo na stran; seveda je starost za plesalce neprijetna. Rada pa verjamem, da če se poslušamo in se razvoj nikoli ne ustavi, je le izkušnja drugačna. Morda z zorenjem tudi bistveno globlja.
Plesalci ste zelo občutljivi, tudi za razmere v današnji družbi. Pravite, da ni več ideologije, ki bi se ji lahko uprli, ni več 'pravega' razloga za revolucijo.
Danes je ideologija neoliberalizma, politične korektnosti privedla do tega, da z uporom težko kogarkoli resnično naslovimo. To je frustrirajoče. Neka pametna Američanka je nekoč rekla: »Revolucija brez plesa je revolucija, pri kateri me ne bo zraven.« Ni imela v mislih valčkov, temveč ravno naš odnos do teles. Posameznih in skupnih. Načinov, kako ravnamo drug z drugim. S tem bi se lahko začeli ukvarjati že danes.
Ples naj bi v našem življenju predstavljal nekakšno sprostitev, vam gre kot plesalki še bolj na živce, da vas 'veliki brat' nenehno opazuje, gleda, kaj delate, kaj kupujete, kaj vam je všeč?
Ples lahko v mojem življenju predstavlja vse: delo, bolečino, užitek, napor, lahko je izrazno orodje, ljubezen, sovraštvo, razmislek, konstrukt, odkritje, lepota, jeza in je le redko resnična sprostitev. Se pa tudi zgodi. Kolikor se le da, pa se 'velikemu bratu' izogibam. Ne uporabljam internetnih občil, družabnih omrežij in spletne banke. Moja generacija je bila vzgojena še v socialističnem sistemu, zato se z vrednotami, ki smo jih, vsaj nekateri, ponotranjili, v današnjem svetu ne znajdemo najbolje. Če skrajšam: tisti, ki ne zna egoistično poskrbeti zase, utegne izviseti. In prav to gre meni zelo dobro od rok.
Se vam ne zdi, da danes ljudem za revolucijo sploh ne ostane več energije ali časa?
Morda ni problem v energiji in času, temveč v tem, da vsi poskušajo vsem in vsemu ugajati, biti v vsem najboljši in skrbeti le za svojo podobo, da bi se ustrezno umestili na trg družbenih identitet. Self branding, se temu reče v angleščini. Tisti, ki jim to ne uspeva, kot bi si želeli, pa hodijo k dragim terapevtom.
Vaša predstava se imenuje Merilci bremen. Zakaj merilci, kaj in kako merite?
Naslov predstave je tokrat maslo mojega sodelavca Roka Vevarja. V trenutku nam je že samo naslov odprl izjemno široko paleto možnosti za raziskovanje. Večkrat se pri nastajanju predstav zgodi, da predstava nosi delovni naslov in šele proti koncu dobi pravega. Pri tej predstavi to ni bilo potrebno. Če poenostavim vsebino, ki jo nosi naslov, pa lahko rečem naslednje: pri ustvarjanju predstav me v izhodišču pogosto zanimata oddaljevanje od lastnih osebnih okoliščin in premišljevanje o človeški situaciji v najširšem smislu.
Na ta način si lahko razširim fokus gledišča in poskusim razbrati določene lastnosti, nenavadnosti, anomalije ..., ki se v družbi pri človeku pogosto kažejo kot simptom bivanja. Ne glede na to, kako globoko v zgodovino se zazremo, posamezniki vedno nosimo svoja bremena, ki so lahko čustvene, ekonomske, telesne idr. narave. Kot pravi Rok, je že gravitacija sama po sebi breme. Tudi najenostavnejša in najočitnejša stvar – sobivanje ljudi, lahko v številnih pogledih deluje kot breme, hkrati pa je to tudi neizogibna nujnost. In prav slednje nas je v predstavi zanimalo.
Zadnje čase pod vprašaj postavljamo predvsem odnose med moškim in žensko, ki so se, kot kažejo razmerja v družbi, zaostrili. Zdi se, da so nam odnosi prej v breme kot v zadovoljstvo.
Zaostrenost odnosov med ženskami in moškimi se mi ne zdi prav nič drugačna kot takrat, ko so si ženske prvič priborile volilne pravice. Odkar so ženske množično pridobile svoj glas. Menim, da pri istospolnih odnosih v različnih okoliščinah ni prav nič drugače. Kljub temu pa vemo, da telesna aktivnost v vseh smislih blaži napetosti in ljudi povezuje. Morda nam danes tega še najbolj primanjkuje. Ampak stvari se ne bodo rešile, vse dokler bo naša telesna aktivnost potekala individualno na fitnes napravah.
Dejali ste, da je predstava Merilci bremen zelo temna, ker ste v tem hipu depresivni.
Imela sem virozo, vendar simptomov depresije pri sebi ne zaznavam. Temno predstavo lahko dojemam kot nekaj lepega, resničnega. Nekaj, kar ne zanika trenutka, v katerem smo se v tem svetu znašli. Nekaj ranljivega. In morda nam danes vsem skupaj najbolj manjka prav te ranljivosti.
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografiji: Primož Lukežič, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj