O pomenu delavskega praznika: Kresovi in delavske iskre

O pomenu delavskega praznika: Kresovi in delavske iskre (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Jana
1. 5. 2018

Če hočeš biti slišan, se oglasi. Ta stavek nas prizemlji in opozarja, da nam nič ni podarjeno in da se je za to, kar nam pripada, treba boriti.

Tega so se zavedali že delavci med razcvetom kapitalizma v 19. stoletju, zato so prirejali številne stavke, prek katerih so se borili za boljše delovne in socialno-ekonomske razmere. V spomin na prvo delavsko demonstracijo skoraj povsod po svetu praznujemo mednarodni dan dela, delavci pa so organizirani v združenja - sindikate. Kje je zagorel največji kres, kako velik je bil, kakšne so navade praznovanja in koliko sindikatov imamo v Sloveniji?

Z dvema prostima dnevoma smo izjema v Evropi

Praznik dela, 1. maj, ki ga v Sloveniji praznujemo dva dneva zapored – kar je izjema v Evropski uniji in je bilo v povojnem socialističnem času uvedeno kot nadomestek za izgubo praznika velike noči – je pri nas dela prost dan. Uzakonjen je bil leta 1948, praznuje pa se že od leta 1890 z začetki v rudniških krajih. Kot državni praznik je uveljavljen po več kot 80 državah na svetu, neuradno pa se praznuje tudi drugje. Izborjen je bil v ognjevitih delavskih demonstracijah z začetki v Chicagu leta 1886, na katerih so delavci na dan 1. maja zahtevali osemurni delavnik in več drugih pravic. Ker je bilo na ta dan zaradi eksplozije bombe ubitih osem policistov, nakar pa so policijski streli pobili 11 protestnikov, se je pozneje, leta 1889, sklenilo, da se bodo na ta dan v spomin na čikaške delavce organizirale številne demonstracije, stavke in proslave.

Kres v Guinnessovi knjigi rekordov

Za prvomajska praznovanja so v Sloveniji značilni prižiganje kresov na predvečer praznika, postavljanje mlajev in budnica pihalnega orkestra na dan praznika. Prižiganje kresov je bilo v preteklosti pomemben in učinkovit način obveščanja in opozarjanja na turške vpade. Prestrašeni ljudje na taborih in najvišjih vzpetinah so z ognjem obveščali oddaljene kraje o prihajajoči roparski nevarnosti. Ogenj ima v podzavesti ljudi res posebno, častitljivo vlogo, saj kresove kurimo še danes, in sicer z namenom počastitve praznikov, med drugim praznika dela. Tako zadnjega aprila vsako leto prižigamo različno velike kresove po vsej Sloveniji. Največji in najvišji slovenski kres, postavljen v Boštanju na predvečer praznika dela, je leta 2007 s svojimi 43,44 metra višine in 1715,7 kubičnega metra prostornine zagorel kot največji kres na svetu in s tem prišel v Guinnessovo knjigo rekordov, ob njem pa se je pogrelo kar 18 tisoč obiskovalcev.

Ista navada, različen pomen

Kurjenje kresov pa ni povsod povezano le z delavskimi težnjami. V Združenem kraljestvu se s kresom spominjajo Guya Fawkesa, ki je leta 1605 poskušal z atentatom na kralja razstreliti parlament, v ZDA tako počastijo diplomirane študente, Italijani 6. januarja pričakajo prihajajoče svete tri kralje, medtem ko Turki 5. maja s kurjenjem kresov počastijo pomlad, kar se je v balkanskih deželah, ki so bile nekoč pod vplivom turškega cesarstva, uveljavilo kot đurđevdan, praznovanje pa je seglo tudi v slovenski prostor kot jurjevanje.

Od delavskih pravic do sindikalnih združenj

Seveda pa delavstvo ne dosega svojih pravic le simbolično na ta omenjeni praznik. Potrebna je precej večja organizacija, zato so bili v preteklosti tudi na slovenskih tleh ustanovljeni sindikati. Začetki segajo v čas avstro-ogrske monarhije, in sicer v 19. stoletje, ko so med industrijsko revolucijo lastniki kapitala samovoljno delali s svojimi zaposlenimi. Avstrijski parlament je leta 1870 razveljavil zakon, ki je prepovedoval sindikalno organiziranje, in tako so prvo stavko na Slovenskem organizirali krojaški pomočniki v Ljubljani leta 1871. V devetdesetih letih 19. stoletja so se slovenski sindikati združili z avstrijskimi; od teh sta bila najmočnejša sindikata železniških delavcev in rudarjev. Znan je predvsem primer stavke Zveze jugoslovanskih železničarjev leta 1920. Po 2. svetovni vojni se je vloga sindikatov korenito spremenila, bili so nedemokratični, centralizirani, članstvo v njih je bilo obvezno. Zaradi navidezno dobrega standarda v državi so se sindikalni boji začasno umirili, je pa s padanjem državne tvorbe začela sredi osemdesetih let 20. stoletja pogostost stavk naraščati. Stavkovni val je dosegel vrhunec leta 1987 – v celotni Jugoslaviji je bilo tega leta 1.700 stavk, od tega v Sloveniji 300. Na tej točki so se, v nasprotju s prej, tudi sindikati postavili na stran delavstva.

Kresovi in delavske iskre

Imamo 49 sindikatov

Danes v Sloveniji deluje 49 reprezentativnih sindikatov, ki so razdeljeni po dejavnostih oz. poklicih. Po teoriji se sindikati združujejo v sindikalne zveze, da bi prek tako imenovanega socialnega dialoga med delavci, delodajalci in vlado uredili pravice in obveznosti delodajalcev in delavcev, plačilno politiko, socialno varnost, varnost pri delu, socialna zavarovanja itd. Članstvo delovno aktivnih Slovencev v sindikatih je v prvi polovici devetdesetih let padlo s 100 na 60 % aktivnega prebivalstva, proti koncu devetdesetih let na 43 %, leta 2009 pa na 27 %. Glede na podatke Inštituta za družbene vede sta po številu članstva najmočnejši dve združenji, in sicer Zveza svobodnih sindikatov Slovenije (okoli 160 tisoč članov) in Konfederacija sindikatov javnega sektorja (okoli 65 tisoč članov). Pri prvi je največji Sindikat kovinske in elektroindustrije Slovenije (okoli 35 tisoč članov), pri drugi pa Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije (okoli 39 tisoč članov).

Kaj pa mladi?

Glede na raziskavo iz leta 2009, ki jo je izvedla Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, je v Sloveniji v sindikat včlanjena le desetina mladih (to je delovno aktivnih oseb do 30. leta starosti). Pri večini ima pojem sindikata izrazito negativen prizvok. Zelo velik odstotek mladih sindikatom ne zaupa, saj po njihovem mnenju dela ne opravljajo dobro, zato v članstvu zase ne vidijo nikakršnih koristi oz. jim sindikati ne morejo pomagati pri reševanju njihovih težav. Mladi iz te raziskave menijo, da mora položaj mladih v državi izboljšati država sama, le 7 % sodelujočih v raziskavi pa meni, da je to vloga sindikatov. Tako kaže, da sindikalni ogenj pojenja, ne pa tudi kresovi, ki jih bomo skoraj zagotovo ob 1. maju kurili še v mnogo naslednjih prihajajočih letih.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Shutterstock

Priporočamo