Ob dnevu žena: Kakšna bi bila Slovenija, če bi bila moč v ženskih rokah?

Alenka Rebula, pesnica in pisateljica

Če bi imela denar in moč za osebne pobude na državni ravni, bi vsaki družini poklonila omaro knjig na najrazličnejše teme: od klasikov literature in sodobnih umetniških del do otroških knjig, knjig o naravi, zdravju in odnosih med ljudmi. Vsak mesec bi vsem državljanom poslala spletno revijo dobrih novic o ustvarjalnih pobudah ljudi po svetu, ki znajo narediti kaj lepega, izvirnega in navdihujočega zase in druge na svojem področju. Dodala bi najlepše fotografije in nekaj umetniških slik za širitev čuta za likovno umetnost, arhitekturo itd. Vsaki družini, ki je dobila otroka, bi čestitala in ponudila psihološko podporo za vzgojo otrok. V ta namen bi organizirala mesečne obiske družin malih otrok do tretjega leta starosti kot projekt varovanja duševnega zdravja najmlajših državljanov po sodobnih načelih čuječega poslušanja. Vsem mladim, ki bi dopolnili 18 let, bi ponudila dva meseca dolgo potovanje po svetu. Edini pogoj bi bil, da aktivno sodelujejo od načrta za pot do konca. Denar prejemajo sproti, ko poročajo o srečanjih in izkušnjah. Za reforme so potrebni posegi parlamenta in vlade, zato se mi zdi nesmiselno, da karkoli rečem o zdravstvu, šolstvu in socialni politiki. Navedla sem samo tisto, kar je lahko sad individualne pobude.

Ajda Valcl, režiserka

V moji utopični državi davki ne bi odtekali v davčne oaze. Bili bi samopreskrbni, naša izvorna semena avtohtonih vrst in vodni viri najstrožje zaščiteni. Sodstvo neodvisno. Kulturo in umetnost bi gojili z globokim spoštovanjem in odgovorno politiko. Zdravje, izobraževanje, človekove pravice in skrb za okolje ne bi bili nikoli in pod nobenim pogojem naprodaj.

Milena Miklavčič, raziskovalka in avtorica knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače

S svojim zgledom in z zgledom ekipe bi državljane prepričala, da si Slovenija zasluži novo priložnost. Splošne vrednote (družina, delo, strpnost do sočloveka ...) bi bile na prvem mestu. Kar bi le bilo mogoče, bi se privatiziralo. Naloga države je, da striktno skrbi za izvajanje zakonov, in ne da prek 'globoke države' skrbi za vse sorte lopovov. Država bi postala zelo vitka in učinkovita, z vrhunskimi pogoji za delo in zaslužek. V osnovne šole bi uvedla več sproščenosti, učni programi bi doživeli krepko prevetritev. Obvezen predmet bi postal 'priprava na življenje', pri katerem bi se učili tudi retorike, nastopanja, medsebojne komunikacije, medsebojnih odnosov. Srednje in visoke šole bi bile na široko odprte za znanje in predavatelje od zunaj. Znanosti, inovativnosti, lastnim pobudam bi namenila daleč več sredstev, kot jih imajo danes. Posegi v kakovostne kmetijske površine bi bili prepovedani. Samooskrba bi postala izjemnega pomena. Slovenija ima ogromno potenciala za novogradnje tudi v zapuščenih stavbah, ki stojijo celo v mestnih središčih. Novogradnje bi bile zelo funkcionalne in energetsko varčne. Trgovskih središč je za naslednjih 50 let dovolj. Poskrbela bi, da bi se tisti, ki ne dobijo dela, prekvalificirali, in ne da imamo na eni strani polno nezaposlenih, na drugi strani pa uvažamo delovno silo. To bi uvažali le v skrajnih primerih. Delo bi postalo vrednota. Javni sektor bi postal prijazen do uporabnikov. In to brez odvečnega čakanja z izgovorom »pridite jutri«. Privatizirala bi zdravstvo. Iz prakse vemo, da to rojeva rezultate tam, kjer je v zasebnih rokah. Državljani se ne bi več delili na prvorazredne in drugorazredne. Pomembna bi mi bila prihodnost, kar pomeni, da bi naredila vse, da bi bila ta varna za slehernega državljana. Ohranjanje kulturne dediščine, maternega jezika in kulture bi postalo vrednota.

Andreja Gomboc, astrofizičarka

Če bi imela čarobno paličico, bi iz Slovenije poskušala narediti bolj ustvarjalno in tolerantno družbo. V kateri bi imeli izvrstne vrtce in šole, odličen zdravstveni sistem, socialni sistem, ki bi poskrbel za šibkejše člane družbe in služil kot varovalni mehanizem vsem tistim, ki poskušajo preživeti in prodreti s svojimi poslovnimi idejami, znanjem in ustvarjalnostjo, pravni sistem, ki bi bil hiter, učinkovit in pravičen, ekonomski sistem, ki bi spodbujal raziskave in inovativnost. Družbo, v kateri bi vsak posameznik lahko z razvijanjem svojih talentov prispeval k boljšemu življenju vseh nas in bi drugim pustil enako svobodo ter imel do njih enako razumevanje in spoštovanje drugačnosti, kot jih pričakuje zase.

Agata Tomažič, pisateljica, avtorica knjige Tik pod nebom

Nikoli ne bi vodila države, ker se za to ne čutim usposobljeno niti si tega ne želim. Pravzaprav se mi zdi, da v zvezi s tem vlada neke vrste negativna selekcija: ljudi, ki so v tem, kar počno, dobri, in to počno z veseljem, vodenje ne mika. Zato pa si tega želijo tisti, ki ... Če pa bi za kakšno uro privolila v sodelovanje v računalniški simulaciji vodenja neke namišljene države, ki bi spominjala na Slovenijo, bi se nekoliko pozabavala z reformo davčnega sistema (v navidezni resničnosti bi se dalo takoj izslediti in kaznovati vse velike ribe, ki utajujejo davke, ter k plačevanju primorati tudi vse male ribe tipa hišni mojstri, ki se jim še naprej izogibajo), reformo javnih naročil (pri čemer bi od korita odstavila vse, ki se že leta tam napajajo), reformo zdravstva (ki se je v resnici nihče ne bo upal lotiti) in uzakonila povišanje prispevka za javno radiotelevizijo z izjemno prefinjenim načinom vodenja, ki bi omogočal neodvisnost poročanja. Potem bi se 'izlogirala'.

Sabina Sobočan, direktorica podjetja Varis

Če bi vodila državo, bi najprej naredila red na vseh področjih, kjer ga primanjkuje. Prioritetno bi se zagotovo lotila iskanja rešitev za sodobno šolstvo in zdravstvo, kjer je po mojem mnenju zmeda trenutno največja. Če bi vodila državo, bi poskušala razmišljati kot menedžer. Podprla bi vse, ki delajo za svoje sanje, saj verjamem, da je prihodnost Slovenije v delu, in ne v iskanju izgovorov. Kot ženska na vodilnem položaju se vsakodnevno srečujem tudi z neenakostjo spolov v poslovnem svetu, temu bi dala še večji poudarek. Nesprejemljivo je, da so ženske še danes plačane slabše od moških kolegov na primerljivih delovnih mestih. Veseli me, da se to že spreminja. Tudi po zaslugi uspešnih žensk, ki jih je pri nas kar nekaj, in številnih dosežkov, vseeno pa je žalostno, da je v 21. stoletju to sploh še tema.

Tatjana Ladinek, mlada kmetica leta 2017

Pogled ženske na vodenje je vsekakor drugačen kot pri moških. V ospredju so druge vrednote in drugačen pogled na življenje. Kot mati vem, kako pomembna so prva leta naših malčkov, zato bi vsekakor podaljšala porodniški čas, da ga mati preživi z otrokom takrat, ko jo resnično najbolj potrebuje. Naše otroke je treba učiti za življenje. Dovoliti jim je treba razvijati svoje sposobnosti in jih pri tem le usmerjati na pravo pot. Naučiti jih spoštovanja do drugih, do sebe, do dela. Popolnoma novi obrazi morajo zasesti vodilna mesta, da lahko začnemo razmišljati o boljši Sloveniji. Vse adute za to imamo, le videti jih nočemo. Ko se bodo nehale obrekovati napake drugih in začele iskati rešitve iz zagate, potem bomo na pravi poti. Veselimo se slehernega dne, ki ga živimo, in ga izkoristimo za najboljše, kar nam je dano. Ne delajmo prevelikih razlik med ljudmi, saj se lahko vsak potrudi po svojih najboljših močeh, če mu to dovolimo in znamo to ceniti. Za vsako delo naj bo primerno plačilo za človeka dostojno življenje.

Manca G. Renko, zgodovinarka, odgovorna urednica AirBeletrine

Če bi vodila državo, bi si želela, da bi pogojnik začel ponikati v pozabo in bi ženske začeli spraševati, kaj se bo zgodilo, ko bodo vodile državo. Naj vodenje države ne bo le želja, kratkočasno vprašanje za posebne praznike – ampak začrtana pot do cilja. Cilj je lahko le pravičnejša družba, v kateri bi vsak dajal po svojih močeh in dobival po svojih potrebah. Družba, v kateri institucije delujejo in jim ljudje zaupajo. Družba, ki ne temelji na izkoriščanju sistema, ampak na njegovem izpopolnjevanju. Družba, ki ceni izobrazbo in sposobnosti ter se hkrati zaveda, da nas izobraženost in sposobnost zavezujeta k zagovarjanju solidarnosti, k temu, da prispevamo skupnosti. Družba, v kateri bodo računi za opravljeno delo plačani v roku. Družba, v kateri bo mogoče z delom dostojno preživeti. Družba, ki bo vsem omogočala dostop do šolstva in zdravstva. Družba, ki bo nagrajevala najboljše in skrbela za najšibkejše. Družba, ki bo poskušala izkoreniniti trpljenje – žensk, moških, otrok in živali. Družba, ki se bo zavedala, da je vredna le toliko kot sleherni posameznik, ki jo sestavlja.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Adria Media Ljubljana, Mateja Jordovič Potočnik, Uroš Hočevar, osebni arhiv, Mankica Kranjec

Novo na Metroplay: Ines Erbus o avtoimuni bolezni, ljubezni do hrvaščine in potovanjih