Obetavno nasledstvo dinastije Obrez: Oče Goran in sin Tim odkrito o njunem odnosu in delu

Obetavno nasledstvo dinastije Obrez: Oče Goran in sin Tim odkrito o njunem odnosu in delu (foto: Foto: Oa) Foto: Oa
Vir: Story
29. 11. 2020

Opevana nogometna komentatorska družina potrjuje rek o prenašanju naravnih darov iz roda v rod. In ko se razplete pogovor o legendah, kot sta Goran in Dejan Obrez, je jasno, da se zgodba o neizpodbitnem talentu za žmohtno predajanje besed ne sme končati pri njiju. S samosvojo dikcijo je v peskovniku mlade generacije reporterjev ledino začel orati tudi Goranov potomec Tim.

Pogovor med očetom Goranom in sinom Timom odstira harmonično medsebojno vez, s katero nesebično in v tihožitju ustvarjata v istem poklicu. Pri tihi predaji štafete ne gre za primerjavo moči, temveč iskreno podporo ter neizpodbitno nadarjenost, žugajočo vsem skeptikom, ki želijo pripadniku novega rodu za komentatorskim mikrofonom za vrat izobesiti nepotizem in ga prikrajšati za upravičen uspeh.

Beseda je odjadrala do Goranove 'krivde' za prenos poslanstva, družinske dinamike in Timove taktike, s katero posladka sleherno vznemirljivo izkušnjo gledanja nogometa pred domačim televizijskim zaslonom.

Goran, ko ste sami naredili prve komentatorske korake, se je bilo zaradi manjšega števila tekem zagotovo težje usesti na stolček med komentatorsko elito. Ne nazadnje je takrat obstajala zgolj nacionalna televizija. Je zaradi tega mlajši generaciji, katere pripadnik je Tim, kaj lažje?

Goran: Bilo je težje, vendar tudi njemu ni enostavno, kot bi si morda kdo mislil. Timu je na zelenici do poškodb odlično kazalo. Potem pa mi je nekega dne dejal, da bi tudi sam rad komentiral. Priletelo je kakor strela z jasnega. V nasprotju z zgodbo brata Dejana pri Timu tega nismo niti najmanj slutili.

Vaš odgovor?

Goran: Super, marsikdo bi želel biti. Sprehodi se po ulici in povprašaj mimoidoče fante, kdo vse bi rad komentiral. Pred domačo televizijo si vsakdo misli, da zmore, a po hitrem postopku ugotovi, da to ni tako enostavno. Tim je vztrajal in predlagal sem, naj se prijavi na prvo avdicijo.

Težko je verjeti, vendar z njim nisem delal niti sekunde. Tim je učenec kultnega slovenskega reporterja Iva Milovanoviča. Med več kot sto prijavljenimi kandidati je bil izbran v peterico, ki se je pod njegovo taktirko urila leto dni. Bil sem prepričan, da bo kmalu ugotovil, da to ne bo šlo, izkazalo pa se je ravno nasprot­no. Na Ivovo pobudo sva nekajkrat kramljala o tem: “Goran, toliko, da veš: mali te bo zasenčil in počasi bo predla metla,” mi je dejal. Pa da vidimo!

Dejan in Goran ObrezGoran in Dejan Obrez

Potrjujeta rek, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Čeprav je bila odločitev presenečenje, bi bilo krivično trditi, da niste zasejali naklonjenosti do reporterstva.

Goran: Že kot otrok me je spremljal na tekmah. Videl je številne odmevne tekme, od finala lige prvakov do evropskih prvenstev, kar je zagotovo pozitivno vplivalo nanj. Ker se je podil po zelenici, se je zdelo, da je njegova želja ostati na drugi strani, ne za mikrofonom, temveč na igrišču. Predvidevam pa, da je želja po slednjem še vedno malenkost močnejša.

Tim Obrez

Tim, kakšna je družinska dinamika zdaj, ko oba z očetom opravljata enak poklic?

Tim: Oče je definitivno moj vzornik. Poslušal sem nešteto njegovih prenosov in do podrobnosti spoznal njegov slog komentiranja. Toliko, da že po dveh izrečenih besedah in tonu glasu natanko vem, kako poteka igra.

Mu dovolite komentirati svoje komentiranje igre?

Tim: Včasih ga po svojem prenosu pokličem in vprašam, kako se mu je zdelo. Zna biti precej redkobeseden oziroma me opomni na morebitno napačno sklanjanje besed. Priznam, zgodi se lapsus, za katerega upam, da ga gledalci znajo odpustiti. Zavedam se, da nisem nadarjen tako kot oče, vendar poskušam luknjo nadomestiti z drugimi stvarmi. Izkoriščam znanje s fakultete, berem knjige in vsak dan časopis, si pred prenosom pripravim še geografski kotiček in zapisujem zanimive besedne zveze. Upam, da mi fantje iz Ekipe ne zamerijo, če jih kdaj uporabim v prenosu. Želim postati uspešen komentator, si ustvariti svoje ime in za ljudi ne biti zgolj Goranov sin.

Goran: Razlika je že v tem, da je Tim začel svojo kariero s komentiranjem nogometa. Moj prvi prenos so bile kasaške dirke za veliko nagrado maršala Tita, drugi pa svetovno prvenstvo padalcev v Lescah.

Tim: Tako poslušam vice, češ, kako mi je zaradi komentiranja dobrih tekem lahko. Morda pa prihodnjič vprašam šefa, ali lahko komentiram pljuvanje na daljavo. (smeh)

Če se znova dotaknemo zaščitnega sloga podajanja besed, je Goran neizpodbiten oče tega v slovenskem športnem svetu. V večdesetletni karieri mu je uspelo zrušiti stereotip slovenskega jezika, ki naj za ta poklic ne bi premogel dovolj žmohtnosti.

Tim: Slovenščina je vendarle eden težjih jezikov, koliko več napak storimo kot komentatorji ravno zaradi dvojine. Je pa jezik, v katerem se lahko izjemno igraš z besedami.

Goran: Se pa skoznjo težje izražajo čustva.

Kar je vam, Goran, uspelo demantirati.

Goran: Res je. No, reporterski slog se je tudi bistveno spremenil. Ob mojem prihodu na sceno je bil bistveno drugačen in verjetno sem bil dobro sprejet ravno zaradi silnega spominjanja na stare dobre jugoslovanske reporterje, ki so jih Slovenci še kako radi poslušali.

Tim, tudi sami stremite k ustvarjanju lastnega sloga? Imate občutek, da se gledalci pred malimi zasloni ravno zaradi slednjega podzavestno navežejo na komentatorja in tega želijo včasih spremljati z večjo vnemo kot dogajanje na zelenici?

Tim: To hipotezo lahko potrdim kot zvesti gledalec. Razumljivo me včasih bolj kot tekma zanima, kaj ima za povedati oče. Njegovi humorni vložki so v preteklosti razplamteli marsikatere strasti. Za dobrim konjem se pač vedno praši.

Goran: Ni skrivnost, da na Facebooku najdete tako 'klub' oboževalcev kot nasprotnikov Dejana in mene. Slovenci poznamo ogromno pregovorov na temo, da ti je uspelo šele v trenutku, ko te ljudje začnejo pljuvati. Vesel sem, da ima klub oboževalcev sicer mnogo več včlanjenih posameznikov, ampak nasprotniki so vedno aktivnejši.

Dejstvo je, da je kluboma Barcelona in Real Madrid z epsko dirko med Christianom Ronaldom in Lionelom Messijem uspelo razdeliti svet, za kar ni ostala prikrajšana niti podalpska dežela.

Goran: Kar pomeni, da bo tudi z objektivnostjo pri enajstmetrovki za Barcelono druga polovica znorela. In zaradi takšne polarizacije je vse več takšnih, ki si pulijo lase. To vzamem v zakup. Za nekaterimi dejstvi se nikoli nisem skrival – tudi s tem razlogom je z mojimi začetki komentiranja na sceno prišel nov slog. Bil sem prvi, ki je vse prenose pričenjal z nagovorom 'spoštovane, spoštovani', in po tej poti odhaja tudi današnji reporterski podmladek. Vsak želi na začetku prenosa povedati nekaj, kar je značilno izključno zanj.

Na vrhuncu moči informacijske dobe je mladi generaciji reporterjev vloga zagotovo olajšana tudi z razpoložljivimi strokovnimi podatki, ki so v vsakem pomembnem trenutku oddaljeni le klik stran.

Goran: Nedvomno. Mladi imajo priložnost priti do več informacij, morajo pa hkrati znati ločiti zrno od plevela, biti zelo pazljivi, kaj spremljajo in čemu verjamejo. Ko sem pred desetletji komentiral Afriški pokal narodov brez pomoči interneta, nisem poznal niti postave moštva. Nekoč smo bili v pripravo na prenos prisiljeni vložiti bistveno več časa.

Dandanes se za informacije niti ni treba pretirano potruditi, kar pomeni, da vanje vložimo bistveno manj energije, posledično pa imajo mlajši komentatorji možnost opraviti bistveno več prenosov. Ne predstavljam si, da bi pred 30 leti, če govorim o tujih, ne domačih tekmah, na katerih si prisoten na stadionu in lahko za rokav pocukaš katerega od akterjev, komentiral dve tekmi na dan. Tim je imel oktobra skoraj 40 prenosov, kar pomeni, da v povprečju komentira več kot tekmo dnevno.

So danes zato zahtevnejši tudi gledalci?

Goran: Nekoč so te težje držali za besedo. (smeh) Zdaj v vsakem trenutku pred malimi zasloni sedijo vsaj trije odstotki gledalcev, ki razpolagajo z več informacijami kot ti na komentatorskem stolčku. S tem se je treba sprijazniti. Vedno imaš na drugi strani navijače dotičnega kluba, ki vedo čisto vse. Bog ne daj, da se ti zalomi.

Ravno zaradi tega se večina opazovalcev počuti zmožne komentirati, preigravati z žogo ali celo prevzemati trenerskega mesta. Tim, menite, da imate dovolj trdo kožo za kritike laičnih strokovnjakov iz domačega naslanjača?

Tim: Seveda.

Tudi v boju z nehvaležnimi nepotističnimi oznakami?

Tim: Nikoli me niti niso motile. Sem skromen in hkrati samozavesten, kar se dela tiče. Najbrž za komentiranje nisem tak 'naravni talent' kot oče, in bo nastopil trenutek, ko bo nekdo pokazal s prstom name in mi očital, da sem do tega mesta prišel zaradi nepotizma. Ogromno truda je bilo vloženega v to, da sem komentator postal zasluženo, in ne zaradi sorodstvenih vezi.

Goran: To, da nimaš talenta, ni res. Naj tisti, ki govorijo o nepotizmu, govorijo, kar želijo. Priznam, nisem vedel, da je komentiranje Timova želja, kaj šele, da ima žilico zanj.

Goran Obrez

Radi ujamete sina v elementu?

Goran: Zelo rad. Jasno, da zaradi očetov­ske vezi nikoli ne morem biti povsem objektiven, lahko pa si dovolim izraziti svoje mnenje. Že dolgo nisem ob spremljanju nogometnih tekem iz domačega naslanjača naletel na komentatorja, podobnega njemu. Tim me sezuje. Dvajset let me ni nič sezulo!

Pred kratkim se je to zgodilo med poslušanjem enega izmed njegovih prenosov, ko je razložil, zakaj se nogometaši med igro na visokih nadmorskih višinah težje regenerirajo, hitreje zakislijo in zakaj niso zmožni preteči daljših razdalj. Predvsem je opazno dejstvo, da je iz kopačk stopil neposredno pred mikrofon. Določene situacije nepojmljivo prepoznava in napoveduje spremembe v taktičnem smislu igre, kakor da bi imel vpogled v trenerjeve misli. To so malenkosti, ki jih, priznam, niti sam ne opazim.

Se vama kdaj uspe odklopiti od nogometa ali ta obarva tudi družinska srečanja? O čem steče debata med očetom in sinom, ko na obzorju ni golov, prepovedanih položajev, prostih strelov in enajstmetrovk?

Tim: Nogomet je precej ozek pojem, kar se splošnega življenja tiče. Me pa po številnih prenosih pokliče in vpraša, ali sem videl določeno situacijo in ali se mi je zdela sprejemljiva. Sicer pa se, ko sva skupaj, pogovarjava o bolj osebnih zadevah. Običajno ga zanima, kakšna je situacija z dekleti.

Goran: Je le star 23 let in moj sin! Žal sva trenutno skupaj precej manj, kot bi si želel. Seveda je to razumljivo, v njegovih letih je bilo z menoj zelo podobno. Ves čas se nekaj dogaja, dekleta, prijatelji, zabave in potovanja - ko dodamo, da ima kar precej dela in da ob vsem skupaj še pridno študira, saj bo bržčas že prihodnje poletje diplomiral, je mera polna.

Če se pošalimo, gre verjetno za dodatni davek na predajo štafete svojemu podmladku. Ste ponosni nanj?

Goran: Toliko bolj zato, ker po mojih stopinjah stopa z vidika dela, absolutno pa je ubral svoje stopinje glede opravljanja tega. Če bi bil moja kopija, mi to niti ne bi bilo všeč. Čustev zagotovo ne izraža tako kot jaz, prav tako si nekaterih slengovskih izrazov še ne dovoli uporabljati. Nima še tega statusa.

Bi zaradi njih vendarle lahko doživljal več kritik, kot jih sam. Potrebuje še kilometrino, za vse drugo pa zasluži poklon. Z nasmehom pospremim tisto Milovanovičevo izjavo, ki je sicer nedaleč od resnice. Če se že mora pripetiti, mi bo v veliko veselje in bo zagotovo bolelo manj oziroma sploh ne bo, če bo sin tisti, ki me bo pometel z besedami: “Fotr, pojdi v penzijo.”

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Nina Krajnc, Osebni Arhiv

Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story