»Ko sedim na vrhu zaletišča v Planici in ko se umirim, poslušam navijače. Vedno. Tam je narava tako lepo naredila prostor, da se dejansko slišijo do vrha zaletišča. In dajejo mi moč, energijo, resnično so mi pomembni.« Ta izjava o Robiju Kranjcu pove marsikaj.
»Nikogar ne želim dajati v nič, a če zrasteš v družini, ki nima ravno vsega na pretek, imaš močnejšo voljo, ostaneš bolj prizemljen, manj si narejen in vedno se trudim, da sem, kakršen sem,« nam pove na masažni mizi sredi domače dnevne sobe, ki sta si jo lično in v barvah uredila z ženo v stanovanjski hiši v okolici Kranja. Ja, tako je, ob pozni večerni uri, sredi dnevne sobe, na masažni mizi svetovni prvak v smučarskih skokih daje intervju novinarju, ki ga je videl prvič v življenju, njegova žena med tem kramlja s fotografom, njun mops Ozzy pa počiva na svojem mestu. Nenormalno normalno za skakalca, ki posega po najvišjih stopničkah, ki ga vsi na svetu kujejo v zvezde, ki bi zlahka odklanjal intervjuje, ko je preobremenjen. A Robi je očitno drugačen in tudi zato ga ima verjetno morje navijačev tako rado.
Tudi zato ima svojo veliko vrednost, in čeprav je v svetovnem vrhu skakalcev, je še vedno ponosen na male stvari, še vedno poskuša ustreči vsakomur, tako kot je s tem intervjujem v poznih večernih urah nam, in še vedno ga veselijo stvari, ki jih je večina drugih športnikov njegovega kova verjetno že zavrgla. »Kar pomisli, kolikokrat bi se to zgodilo pri drugih svetovnih prvakih,« mi z nasmehom odgovori, ko ga vprašam, zakaj nas je tako lepo in tako pozno sprejel, a kaj kmalu mi postane jasno, da je Robi pravzaprav ponosen, da je kljub zvezdniškemu statusu ostal to, kar je. »Vedno se trudim, da sem jaz jaz. Poglej,« mi reče, »ko bomo zaključili Planico, bom ostal tam, med navijači, če bo potrebno, se bom tudi štiri ure slikal z njimi, nikoli mi ni odveč, res nikoli, saj vem, da tudi njim to veliko pomeni. Meni pa tudi, saj bi brez njih bili tudi mi drugačni,« znova potrdi svojo prizemljenost.
Žena ga podpira
Robi je večino življenja posvetil športu in ob rezultatih, kakršne dosega, mu ni prav nič žal, da se je marsičemu v življenju odpovedal. »Saj je res, da je veliko odrekanja, da je veliko stvari, ki bi jih rad naredil. A vse, kar je povezano s športom, mi 'dogaja'. Veliko je bilo tudi odrekanja, ne le v življenju na splošno. Težko si na primer zamišljam, da bi žural s prijatelji, a po svoje to tudi kdaj pa kdaj nadoknadimo. Po pravici povedano, tudi zadnjih rezultatov še nismo prav proslavili, ampak bomo. Ko bo čas za to, se bomo sprostili in poveselili,« nam pove Robi in doda, da je, tako kot on, tudi njegova žena že davno dojela njegov način življenja.
»Ko sem jo spoznal, sem ji povedal, kakšno je moje življenje, in resnično sem ji hvaležen, ker me podpira. To ni le fraza, res je tako in želim, da ljudje to vedo,« nam pove Robi, ki pravi, da je včasih težko tudi to, da mora med sezono tekmovanja povsem prilagoditi svojo prehrano. »Rad imam na primer krompir, a ga med sezono ne smem jesti in tako je še s čim, kar je v življenju drugih ljudi povsem normalno. Pri meni pa je normalno, da moram življenje podrediti športu,« še pove in ne skriva ponosa, da z vsem tem odrekanjem dosega tudi resnično vrhunske rezultate, ki pa ne pridejo sami.
Na potovanje z nahrbtnikom
Robi Kranjec je glede kariere do sebe še kako pošten. Občutek dobimo, da se pozna zelo dobro, da se je naštudiral, bi lahko zapisali, kar je normalno, saj je pri skokih zelo pomembno, da se skakalec pred njimi umiri. Tudi zato Robi pred tekmami upošteva določene rituale, ki mu veliko pomenijo. »Rad imam stvari, ob katerih se dobro počutim. Navadil sem se, da grem pred tekmami vedno k bioenergetiku, in tudi zato zdaj med tem pogovorom ležim na mizi, saj se ob masaži ne le sproščam, v njej tudi zelo uživam. In če takšen način, pa ne gre ravno za vraževerje, daje dobre rezultate, zakaj pa ne,« se zasmeji Robi.
A Robi ima razčiščene stvari tudi glede kariere. »Ko bom ugotovil, da že nekaj časa hodim na treninge samo zato, da zadovoljim želje trenerja, ko mi bo prvič težko narediti karkoli v zvezi s športom, bom tako pošten do sebe, da bom prenehal. To je moja filozofija in ja, še vedno mi 'dogajajo' treningi, tekme, vse, kar se dogaja v športnem življenju,« nam zaupa in pri tem opazimo, da naš svetovni prvak misli povsem resno.
Ko pa pogledamo po stenah, opazimo, da so del njegovega življenja prav tako potovanja, a je tudi pri tem Robi s svojo ženo posebnež. »Največkrat greva po svetu po sistemu 'backpack', torej z nahrbtnikom, in se ustaviva tam, kjer želiva. Včasih je boljše, včasih slabše, ampak saj imava vedno možnost, da greva naprej,« nam zaupa ponosen na spominke z različnih potovanj, ki krasijo njegovo steno in omaro, v kotu sobe pa opazimo vodič po Indiji. »Ja, zdaj se pripravljava na Indijo, ki bo zagotovo kulturni šok,« nam izda in v njegovih očeh opazimo žar, ki nam da vedeti, da so tudi potovanja tisto, kar Robiju 'dogaja'.
Robi na kratko
Kaj najrajši pijete?
»Donat, ker je dober in ker je dober tudi za športnika, saj vsebuje veliko železa.«
Kaj najrajši jeste?
»Rad jem vse, dobesedno. Zdaj prehrano prilagajam tekmovanjem, ko sem zunaj sezone, rad pojem tudi testenine, klobaso, krompir. Edina stvar, ki je ne maram, je žolca.«
Pa znate tudi kaj skuhati?
»Seveda. Kuham vse, od testenin do mesa. Vse, kar si zaželite. Tudi štrudelj spečem, če je treba. O tem, ali je dobro in kako dobro je, pa boste morali vprašati druge, ne mene (smeh).«
Kaj vas resnično sprošča?
»Dobra glasba, masaža Ljubljana, obisk bioenergetika, potovanja in vožnja z motorjem. Ponosen sem na svojega BMW-ja, ki ima ne samo odličen, ampak fantastičen Akrapovičev tekmovalni izpuh. Z motorjem uživam in se z njim sproščam na dirkališču.«
Kakšno glasbo poslušate?
»Odvisno od razpoloženja. V predalu imam večinoma rok glasbo. Blizu mi je vse, od skupin Siddharta, Dan D, Metallica in naprej. Na USB-ključkih imam večinoma sodobno, moderno pop glasbo, tako da je moj okus resnično raznovrsten, predvsem pa je to odvisno od trenutka in počutja.«
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču