Pogovarjali smo se z Edwardom Clugom, izvrstnim baletnim koreografom in umetniškim direktorjem mariborskega Baleta. Tudi o tem, kako pomemben je neviden stik, ki se med predstavo ustvari med umetnikom in občinstvom.
Po večmesečnem premoru zaradi epidemije koronavirusa ste na odru SNG Maribor kot prvo izvedli predstavo Radio and Juliet. Kako ste doživljali vrnitev?
Pred intervjujem sem razmišljal, kako bi opisal obdobje, ki ga trenutno doživljamo, in sem sklenil takole: umetnik brez prisotnega gledalca je kot riba, zaprta v akvariju, potopljenem na dnu oceana. Prva postkarantenska predstava je pokazala, kako potreben je neviden stik, ki se ustvari med umetnikom in publiko v dvorani med vsako predstavo. V času, ko smo komunicirali le prek zaslonov, je bilo to sprva sicer zanimivo, vendar se je kmalu izkazalo, da je lahko le začasna tolažba. Mislim, da je nemogoče, da bi lahko karkoli nadomestilo ta stik. To se je lepo pokazalo pri tej prvi predstavi po nepredvideni prekinitvi sezone. Čeprav je bilo število gledalcev zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo omejeno, se je ob aplavzu ob koncu predstave zdelo, da je dvorana polna. Znanka mi je kasneje pokazala dlani, od ploskanja je imela modrice.
Predstavo podpisujete kot koreograf, nekoč pa ste v njej tudi plesali. Kako ste se kot plesalec poslovili od vloge, v kateri zdaj gledate mlajšega kolega?
Tokrat sem predstavo prvič gledal iz dvorane, kar je bila svojevrstna izkušnja. Priznam, da sem si želel nastopiti vsaj v epizodni vlogi, a lahko bi izpadlo smešno. Ko smo vadili, sem zraven plesal in sem samega sebe podoživljal v mlajših telesih, v plesalcih, ki so blesteli na odru, na čelu z našo 'Julijo' Tijuano Križman Hudernik. Yuya Omaki pa je k vlogi, ki sem jo jaz plesal do tedaj, doprinesel nekaj novega. Na ta način predstava živi naprej in se razvija.
Je bila to sploh zadnja vloga, ki ste jo plesali?
Tako je. Nazadnje sem jo plesal pred štirimi leti, ob 25-letnici svojega delovanja v Mariboru. Star sem bil 43 let.
Bo morda prihodnje leto, ko bo 30 let, kar ste prišli v Maribor, priložnost, da znova stopite na oder?
Nekaj bomo pripravili ob tem jubileju. Ne vem še, kaj, a najbrž kakšno presenečenje, za publiko, s katero smo skupaj rasli. Predstavljam si, da bo nastalo nekaj intimnega, za sladokusce, ki bodo spregledali nepravilnosti mojega telesa (smeh).
Vas daje nostalgija po časih, ko ste plesali? Ali kdaj pogledate stare posnetke?
Nikoli nisem gledal svojih posnetkov, vedno sem želel ohraniti občutke z odra. Sem pa naredil izjemo v času karantene, ko sem pogledal predvajanje predstave Radio and Juliet na spletu. Priznam, da sem bil z videnim zadovoljen (smeh).
Predstava Radio and Juliet je nastala pred 15 leti – takrat ste plesalcem nadeli medicinske maske in rokavice. Preroško?
To je res zanimivo in se zdi preroško. Danes je s tem predstava dobila dodatno konotacijo, nekateri so mislili, da je nastala prav za razmere, v katerih smo se znašli danes. Zaradi sodobne estetike predstave smo se takrat odločili za zamenjavo konvencionalnih beneških mask z medicinskimi. Simbolična gledališka poteza se je po 15 letih močno namestila v naši vsakdanji estetiki … V prihodnje moram paziti, kakšne simbole uporabljam (smeh), saj se v realnem življenju niso uresničile le maske iz Radia and Juliet. V predstavi Peer Gynt sem namreč jelena postavil na bergle ter se malo za tem poškodoval in na berglah pristal tudi sam.
Je laže delati s svojim ali s tujim telesom?
Ko koreografiram, sem še vedno jaz tisti, ki sproži obliko telesa, gib, impulz, ki pa je seveda nekoliko drugačen v prevodu drugega plesalca. Lahko bi rekel, da oblikujem sebe v drugem telesu. Pri tem delu mi je najljubša spontana interakcija s plesalcem, ko ta prevzame mojo misel in ustvari nekaj, česar še ni bilo.
V Maribor ste prišli iz Romunije in tu naredili kariero. Ste kdaj pomislili, da bi šli naprej?
Sem šel naprej in doživljal svet, nikoli misleč, da bi tam tudi ostal. V Maribor sem prišel pri sedemnajstih letih na avdicijo. Potem sem se vrnil v Romunijo le toliko, da sem opravil maturo, jeseni pa že pričel plesati tukaj. In nikoli nisem pomislil, da bi zapustil to mesto. Vse bolj se zavedam, kakšno bogastvo imamo v našem edinstvenem kraju na tem razburkanem planetu. Ta prostor mi je omogočil in dal vse možnosti, da se razvijam, tu sem srečal svojo ljubezen in si ustvaril družino, presrečen sem z dvema otrokoma. Imam pa občutek, da je po 30 letih prišel čas, da vračam temu prostoru nekaj tega, česar sem bil sam deležen. Vidim edinstveno priložnost v tem času, ki je ustavil gledališki stroj, da se oziramo nazaj in popravimo napake iz preteklosti.
Lahko pojasnite?
Vso svojo energijo usmerjam v to, da ustvarimo razmere za nemoten razvoj mariborskega in slovenskega baleta. Predvsem si prizadevamo za sistemsko ureditev statusa plesalcev po upokojitvi. Želimo pokojninski zakon, ki bi plesalcem omogočal, da se upokojijo pravočasno, ko odplešejo svojo kariero. S tem bi tudi omogočili zaposlitev mladim plesalcem, ki je danes zelo problematična.
Kateri trenutek v vaši karieri je bil ključen za preboj na mednarodno baletno prizorišče?
Če se ozrem 30 ali celo le 15 let nazaj, nas ni bilo na mednarodnem zemljevidu. Prepoznavnost slovenskega baleta v Evropi in po svetu je sprožila prav predstava Radio and Juliet, ki je bila premierno uprizorjena leta 2005. V 15 letih smo jo odplesali 120-krat, predvsem na tujih odrih. Lahko bi rekel, da pomeni potni list slovenskega baleta. Z njo smo opozarjali nase kot ansambel in tudi name kot koreografa.
Kot gostujoči koreograf delujete v številnih baletnih hišah, tudi v eni najprestižnejših, moskovskem Bolšoj teatru. Ste kdaj sanjali, da bi tam plesali?
Ko sem končal šolo, sem seveda želel postati drugi Barišnikov, a sem kmalu spoznal, da ne bom. Potem sem vedno sanjal v skladu s svojimi zmožnostmi ali morda korak dlje, pa ne zato, ker bi se bal, da bo ob morebitnem neuspehu udarec ob tla prehud, temveč zaradi tega, ker sem zmeraj živel v trenutku in mu posvetil največ, kar sem znal in zmogel.
Kako daleč ste s pripravami na Mojstra in Margarete v Bolšoj teatru, ki jih je prekinila pandemija koronavirusa?
Premiera bi morala biti 21. maja in januarja smo že začeli delati. Scena je narejena, delno kostumi, začel sem delati s solisti. Imeli smo še dva meseca do premiere, tik pred zaprtjem meje v marcu so me še vabili v Moskvo, v žepu sem že imel letalsko karto, vendar sem si zadnji trenutek premislil.
Je predstava odpovedana ali prestavljena?
Prestavljena, premiera bo 18. novembra 2021. Sprijaznil sem se s tem, da se umirim, na to predstavo se sicer pripravljam že pet let. Ne vem, mogoče bo leta 2021 boljša, kot bi bila letos, zagotovo pa bo drugačna.
Kako je prišlo do sodelovanja z Bolšoj teatrom in zakaj ravno Mojster in Margareta po kultni knjigi Mihaila Bulgakova?
To ni moje prvo sodelovanje z Bolšojem, leta 2018 sem tam postavili Petruško Igorja Stravinskega, lani pa smo nadvse uspešno gostovali z mariborskim baletom, s Peer Gyntom. Z direktorjem Bolšoj teatra Makharjem Vazijem sva se sestala v Stuttgartu, kjer sodelujem s tamkajšnjo baletno hišo. Bilo je v času, ko sem v züriški operi postavljal Fausta. Makharju sem povedal, da sem namesto Fausta želel delati Mojstra in Margareto, vendar jih v Zürichu to ni zanimalo. Vprašal je producentko, ki je bila z njim, ali so v Rusiji že kdaj delali balet Mojster in Margareta, in ker ga niso, ga je začelo zanimati.
To je najbrž izjemna čast, da so vam Rusi kot tujcu zaupali to delo.
Seveda, predvsem pa velikanski izziv, saj gre za knjigo, ki je kultna za bralce po vsem svetu, zlasti pa za Ruse, ki jo imajo globoko v kolektivni zavesti. Zaradi tega čutim tremo in vznemirjenje, ki mi dajeta dodatno motivacijo za postavitev tega dela prav v Bolšoju. Naj povem kot zanimivost, da je bil Bulgakov nekaj časa zaposlen v Bolšoju kot dramaturg, vendar v tem času niso igrali nobenega njegovega dela. Delo z Rusi pa je tudi prednost, saj knjigo dobro poznajo, kar mi omogoča več svobode v umetniški interpretaciji. Verjamem, da bomo z lastno interpretacijo znali povedati skozi ples tisto, kar v knjigi lahko beremo le med vrsticami.
Kako je delati s tako eminentnim ansamblom?
Seveda je drugače, sprva čutiš neko distanco zaradi 300-letne tradicije, vendar če pri delu slediš svoji viziji, nisi več obremenjen z institucijo. Plesalci so odprti in željni drugačnih pristopov in stvaritev. Že pri Petruški sem se počutil zelo domače, ko pa sem začel z Mojstrom in Margareto, se mi je zdelo, da sem že del skupine.
Faust, Mojster in Margareta, Peer Gynt, zdi se, da vas zaposlujejo težke teme.
Z Mojstrom in Margareto bom zaključil triptih del, ki premlevajo univerzalne metafizične teme, kot so boj med dobrim in zlim, med vero in obupom, med junakom in antijunakom. Rad bi se nekoliko odmaknil od zahtevnih filozofskih tem. Tako kot sem si to privoščil s Kekcem, ki smo ga delali skupaj s skupino Katalena in je izjemno prisrčno sprejeta predstava.
In kaj lahko pričakujemo jeseni v Mariboru?
Napovedujemo gledališki spektakel Carmina Burana. Premiera bo novembra in bo združila ves umetniški potencial gledališča. Na ta dogodek gledam kot na ritual rojstva in prebujanja po velikanskem izzivu, ki nas je zaznamoval in dodatno okrepil.
Napisala: Lena Kreutz, Fotografije: Šimen Zupančič, Tiberiu Marta, Sng Maribor
Preberite še: Novi Audi A3 Sportback – avto, kjer občutite razliko