Kitarist in pisec besedil Marjan Pader je nekdanji član priljubljene slovenske skupine Tabu in eden izmed njenih ustanoviteljev. Ko boste naslednjič slišali hite, kot so Ocean, Uspavanka ali Tabu, se spomnite, da je imel prste vmes ravno on.
Nekateri pa se ga mogoče spomnite po njegovi prepoznavni bradici, ki jo neguje še danes. Marjan je samouk in že v zgodnjih letih je odkril ljubezen do glasbe. Poleg desetletnega preigravanja kitare in petja spremljevalnih vokalov pri skupini Tabu je Marjan igral tudi pri skupini Interceptor. Še danes je strasten ljubitelj glasbe in ko ga vprašamo, katere slovenske bende posluša danes, so njegova izbira Koala Voice, Joker Out, Eskobard, Tretji kanu in Alo stari.
Kako se je začela pot skupine Tabu?
V domačem kraju smo želeli s prijatelji igrati metal in smo imeli skupino STOP. Ko sem prišel iz vojske, sta mi bila všeč punk in hitra glasba. Z Gregorjem Čulkom sva ustanovila skupino Interceptor in kot bend smo izdali kar tri plošče. Naš bobnar je bil Primož Štorman, s katerim sva začutila, da delava dobro glasbo. To je en del, zaradi katerega je nastal Tabu, saj smo želeli ustvarjati bolj pop glasbo.
Že od prej smo poznali Nino Vodopivec, ki je doma blizu nas in je že kot majhna smrklja hodila prepevat v klub. Ko je zapela hit od Janis Joplin, smo bili vsi presenečeni nad njenim potencialom. Že od nekdaj je bila tako energična, kot je to pokazala na odru, in nič je ni ustavilo. Ogrodje za Tabu se je nato počasi sestavilo. Dobili smo Nino in povabili še nekaj prijateljev iz drugih skupin. Vse skupaj se je začelo spontano, ampak vse je naprej peljala Nina. Naj povem, da na začetku nismo bili Tabu, ampak Nina Team. (smeh)
Zasloveli ste s priredbo skladbe Torn, skupine Ednaswap, vendar je najbolj znana priredba pevke Natalie Imbruglia. Poimenovali ste jo On. Ste pričakovali tako dober odziv?
Napisal sem besedilo in skladbo smo posneli kar v garaži. Dali smo jo na Radio Celje, kjer so imeli lestvico najboljših ter na njej ostali kar deset tednov. Nismo pričakovali takšnega odziva, vendar smo videli, da je nekaj na tem. Takrat smo začeli delati avtorske komade in s Tomažem Tropom sva to počela zelo aktivno. Veliko je pripomogla tudi Nina, ki je spontano pela in ustvarjala melodije na najine akorde. Prvi album je bil hit, drugi pa sploh! Koncerti po drugi plošči so bili res nori. Vsak je bil nekaj posebnega. In vedno je bilo polno.
Kako ste se soočali s tako hitrim vzponom in naraščajočo priljubljenostjo?
Za slovenske razmere se je naša glasba res precej prodajala. Tudi veliko koncertov smo imeli. V dveh letih se je to zelo hitro razširilo in kar padli smo v kolesje. Bilo je odlično, ampak seveda smo bili obremenjeni. Tisti, ki razumejo glasbo, vedo, da band za sabo potegne še ogromno ljudi.
Nismo samo mi, ki igramo in pojemo. Imeli smo svojega menedžerja, ozvočevalca in ljudi, ki so nas vozili okoli in nam pomagali postavljati opremo pred koncerti. Mislim, da nikoli nismo postali taki zvezdniki, da bi se obnašali vzvišeno kot nekateri ali si izmišljevali, kaj želimo v zaodrju. Seveda smo se nekoliko spremenili, ampak še vseeno smo ostali naravni. Nina se je tukaj zelo znašla, saj je ostajala zvesta sebi, čeprav so jo mediji najbolj želeli.
Kako zelo je pomembna energija v bendu?
Ogromno časa smo preživeli skupaj. Morate se zavedati, da so bile tonske vaje ob dveh ali treh popoldne, koncert pa šele ob polnoči. Če je ekipa prava, je band kot družina. Takrat smo bili več drug z drugim kot pa z domačimi. Če pa se začnejo razdori, se to takoj pozna na odru.
Ko so se Nini pojavile težave z glasom, se je to takoj videlo. Ker je bila obremenjena, ni imela več toliko energije. Pri bandu je vse povezano z energijo. Kar pošlješ z odra, to dobiš nazaj. Nina je res znala pritegniti občinstvo in njena energija je bila vedno neverjetna in spontana.
Napisali ste ogromno hitov, ki jih lahko še danes poslušamo na radijskih postajah. Ste imeli kakšen poseben proces pisanja?
Večinoma so pesmi prišle iz glave. Velikokrat smo najprej našli akorde. Pri tem je pomagala tudi Nina, ki je kar tako zapela neko melodijo. Poskusil sem se postaviti v njeno kožo in napisati besedilo, ki bi ustrezalo njej. Pri komadu Ne hodi mi blizu je besedilo čisto za njo.
Na drugi plošči smo bolj sodelovali kot pri prvi. Velikokrat sem dobil idejo, se zaprl v sobo in začel pisati. Uspavanka na drugi plošči je nastala zelo spontano. Nekaj ni bilo v redu in smo se pogovarjali, da to ni več to, zato sem padel v nekakšen čuden trans, ne depresivni, ampak bolj žalosten občutek. To so besedila, ki so nastala po resničnih dogodkih. Predvsem pa je pomembna spontanost. Bolj kot razmišljaš, slabše je.
Glede na to, da ste eden izmed prvotnih članov skupine Tabu in da skupina še vedno obstaja, v kakšnih odnosih ste?
Sicer se ne družimo, ampak med nami ni zamer. Od prvotnih članov so ostali še trije, ki se še vedno družijo in ustvarjajo naprej. Ogrodje je ostalo, in to je super. Ko so nazadnje igrali v Žalcu, sem jih prišel poslušat in z njimi sem celo poklepetal v zaodrju. Spoznal sem novo pevko Evo.
Moram povedati, da Nina je bila Nina, že Tina je imela zelo težko nalogo, saj je v skupino prišla za takšno dobro pevko, ki je bila včasih obraz Tabuja. Tina je bila dobra pevka, mogoče malce samosvoja. Mislim, da so s Tino imeli kar težek razhod, ampak sam z njo nisem bil tako povezan, saj sva skupaj ustvarjala samo leto dni. Ko sem prvič poslušal Evo in je zapela Ocean, sem dobil kurjo polt in se spomnil, kako je bilo, ko smo to igrali mi. Po desetih letih sem spet slišal ta komad tako, kot mora biti. Eva je odlična pevka.
Kakšen je občutek, ko se še danes slišite po radiu?
Še vedno odličen. Večkrat se slišim v službi in mlademu sodelavcu vedno rečem, da tukaj sem pa bil zraven. Prijetno je slišati komade, ki so mi pri srcu s prvih dveh plošč.
Napisala: Živa Avžner // Fotografiji: Filip Jeram
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču