Očeta in hčer, Branka in Evo Breznikar, odlikuje izjemna vztrajnost

"Joj, mamo je skoraj kap, ko sem dvignil roke, ti pa si pri štirih mesecih brezskrbno lebdela na vodi." (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Story
1. 12. 2019

Očeta in hčer, oba navdušena športnika, odlikuje izjemna vztrajnost. Kirurg Branko Breznikar, sicer eden prvih triatloncev na slovenskih tleh, je na barcelonskem Ironmanu stopil na najvišjo stopničko v svoji starostni kategoriji in se še šestič uvrstil na jekleno svetovno prvenstvo na Havajih. Njegova hči Eva Breznikar, nekoč vrhunska plavalka in glasbenica, pa danes vztrajno stopa po umetniški poti, njeni rokodelski izdelki krasijo največje svetovne rokovske zvezde.

Najprej iskrene čestitke za dosežek. Eva, kako ste spremljali svojega očeta? Kako ste navijali?

Eva: Vedno, kadar tekmuje, ga v živo spremljam prek posebne aplikacije. To pomeni, da 10 do 12 ur preživim priklopljena na telefon, preračunavam rezultate. Vesela, sem, da ga lahko tako spremljam. Vsakič močno navijam in mislim nanj. Tudi na družabnih omrežjih pozovem vse, naj držijo pesti, pa ne le za mojega očeta, temveč za vse slovenske tekmovalce. Sem strastna navijačica slovenskih športnikov. Povsem se potopim v vrtinec čustev in stiskam pesti. Vedno upam, da na cilj pride živ in zdrav, njemu pa seveda to ni dovolj. Zame je uspeh že, da premagaš to peklensko preizkušnjo. Ker sem bila nekoč vrhunska športnica, se zavedam, da to niti najmanj ni hec. Že priti čez nekaj takega, ni enostavno, kaj šele dobiti medaljo.

Dosežek ste verjetno temu ustrezno tudi proslavili?

Branko: Pripravili so mi prijetno presenečenje. V domači hiši me je ob vrnitvi iz Barcelone počakalo vse sorodstvo, ki je potuhnjeno čakalo, da odprem vrata. (smeh)

Eva: Skrili smo avtomobile in se ves dan pripravljali na njegov prihod. Pripravili smo celo himno olimpijskih iger, Barcelono, v izvedbi Freddieja Mercuryja in Monserrat Caballe. Ko je oče stopil čez vrata, smo pesem zavrteli na največji jakosti. (smeh) Mislim, da se je kar malce prestrašil.

Vam taka podpora domačih veliko pomeni?

Branko: Seveda. Brez podpore je skoraj nemogoče nastopiti. Sploh brez podpore širše družine. Ker veliko treniram in hodim po svetu, so pogosto prikrajšani za mojo družbo, a ker me vsi pri tem podpirajo, je laže. Velikokrat smo skupaj odšli na kakšno tekmo, spremljali so me povsod, kjer je bilo to mogoče.

Kdaj pa napoči trenutek, ko je najteže? Se takrat spomnite na vse bližnje?

Branko: Seveda, ko je težko, ti po glavi krožijo najrazličnejše misli. Sploh ob tako dolgotrajnem naporu. Takrat je dobro vedeti, da imaš navijače. Da veš, da te bodrijo. Zanje se še bolj potrudiš.

Eva, je mogoče opisati z besedami, kako ponosni ste na očeta?

Eva: Nanj sem ponosna, odkar vem zase. Je izjemen, krasen človek. Ob tem uspehu pa nisem le ponosna, predvsem sem vesela zanj, saj dobro vem, koliko dela in truda je moral vložiti v pripravo. Pri teh letih doseči rezultat, kot je ta … Kot športnik in zdravnik sam dobro ve, kako pomemben dosežek je to. Če si mlajši, pridno treniraš, potem je rezultat dokaj razumljiv. A pri teh letih?! To sem mi zdi, da ima prav posebno težo. Ne predstavljam si, kako ljudje prebrodijo tako tekmo. Najbolj sem seveda vesela, da živ in zdrav pride v cilj.

Res je, ob takih dosežkih se zamisliš. Številnim mladim je napor že pot do trgovine.

Branko: Res je. Vse je stvar navade in motivacije. Mene je k rekreaciji motiviralo dejstvo, da sem se v službi soočal tudi s fizičnim naporom. Uvidel sem, da bo fizični napor precej manjši problem, če se bom v prostem času ustrezno gibal.

Je mogoče primerjati ta dva velika napora: več ur trajajočo operacijo in preizkušnjo, kot je Ironman?

Branko: Mislim, da ju ni mogoče primerjati. Oboje zahteva veliko angažiranje duha in telesa. Morda jima je skupno le to … Če ti je dano, da imaš poleg specifičnega znanja še dobro fizično kondicijo, je to izjemno dobrodošlo. Ne le zaradi fizične komponente. Ob primerni kondiciji je roka pri operaciji mirnejša, koncentracija se poveča, prav tako tudi volja do dela. Po koncu operacije tako nisi povsem izžet, ampak si lahko še kaj prebereš, še kaj preučiš.

Glede na to, da sta oba tesno povezana s športom, se kdaj kakšne aktivnosti lotita tudi skupaj?

Eva: Sovražim tek, ne tečem in ne maram hoje navkreber. Drugi športi pa so dobrodošli. Edini šport, ki naju tako povezuje, je plavanje. Oba z očetom sva nekdanja plavalca in se v vodi krasno dopolnjujeva. Pri teku pa jaz hitro zavijem v prvo gostilno. (smeh)

Menite, da je oče eden izmed krivcev, da ste že v rosnih letih zašli v plavanje?

Eva: Mislim, da ne. Starši me nikoli niso silili v dejavnosti. Gre predvsem za čisto naključje. Naš sosed je bil namreč plavalni trener in me je povabil v plavalni klub. Šele kasneje sem tako izvedela, da je bil tudi moj oče plavalec. Očitno mi je voda že od malih nog pisana na kožo. Na eni izmed prvih fotografij namreč ležim v škafu, polnem vode, vsa srečna, nasmejana in zadovoljna. Oče mi je pogosto pripovedoval, da sem v vodi resnično uživala že kot dojenček. Nič čudnega, da me je plavanje premamilo.

Branko: Joj, mamo je skoraj kap, ko sem dvignil roke, ti pa si pri štirih mesecih brezskrbno lebdela na vodi.

Bi rekli, da tudi sami niste želeli vplivati na odločitve otrok?

Branko: Res je, v ničemer, ne v študiju ne pri aktivnostih nisem želel pritiskati nanje. Verjel sem vanju, vedel sem, da se bosta že odločili. Bilo je jasno, da sta zdrave pameti.

Eva: Bil je eden redkih, ki ni delal grimas, ko sem obelodanila, da bom odprla rokodelski butik. Pri moji povsem diametralno nasprotni izobrazbi je bila pot v rokodelske vode za vse velik šok. Moj oče ni bil med njimi. Četudi bi se jutri odločila, da krenem na povsem drugo pot, bi me podprl. To je tisto, kar v življenju šteje. Da imaš nekoga, ki te podpira v tvoji želji. Ko enkrat v življenju dojameš, da smo si ljudje tako različni, da je nekomu všeč nekaj, meni pa nekaj povsem drugega, takrat nastopi trenutek, ko se lahko resnično podpiramo. Takrat se lahko začno uspehi.

Katera pa je po vašem mnenju lastnost, ki vama je najbolj izrazito skupna?

Eva: Izjemna vzdržljivost. Imava pa še eno krasno lastnost – nikdar ne odnehava.

Branko: Kar reci po domače – trma. (smeh) Pozitivna trma.

Eva: Sama tega ne dojemam kot trmo. Trma je nekaj povsem drugega. To je maratonska vzdržljivost.

Je potrebna pri vsaki stvari, ki se je lotimo?

Eva: Koristna je v življenju. Prav je, da čustvom dovolimo prosto pot, kadar nam ne gre, da sprostimo jezo in žalost. A to ne pomeni, da odnehaš. Velikokrat v življenju sem jokala skozi zobe. Nikoli pa nisem odnehala.

So za to precej zaslužne že temeljne vrednote, ki so vam jih položili v zibelko?

Branko: Verjetno res.

Eva: Zame je to nekaj povsem običajnega. Ne vem, ali mi je bilo prirojeno. Spremlja me že, odkar sem na tem svetu. Vidim, da je sestra ista. Je prava vzdržljiva mašinca. Se pa z njo razlikujeva v eni bistveni zadevi – ona ljubi tek.

Vsaka je torej povzela eno izmed treh komponent triatlona. Kako pa bi opisali vaš odnos? Se je skozi različne življenjske faze kako spreminjal?

Branko: Razdorov tudi v času odraščanja ni bilo. Boleče je le, kadar otroci zapustijo gnezdo. Seveda je jasno, da se morajo otroci v določeni fazi življenja osamosvojiti, a to za starše nikdar ni enostavno.

Eva: Me je prav zanimalo, kako ti to vidiš. Vse življenje si nas podpiral in nikoli nisi kompliciral. Že vse življenje vem, da se lahko na očeta stoodstotno zanesem. Lahko ga kadarkoli pokličem in vem, da bo naredil vse za moje dobro, za dobo sočloveka. Vedno je pripravljen pomagati. Moja mami je pa šiba v naši družini. (smeh) In tako se vse uravnoteži. S sestro in očetom smo pogosto držali skupaj, mama pa je bila na drugem bregu. V nekem obdobju smo vsako popoldne v ozkem hodniku igrali nogomet, dokler niso znoreli, tako mama kot sosedje.

Branko: Treba je dodati, da nas je mama le malo uokvirjala, da nismo šli čez rob. Sicer pa nas je vedno zelo podpirala. Je tudi maratonski tip, predan športu.

Eva: Ta nogomet je lep prikaz šibe, ki nas je znala zaustaviti, ko je bilo treba. Sicer sploh ne bi znali nehati.

Kaj pa najbolj pogrešate zdaj, ko Eve ni več na Koroškem?

Branko: Evo kot tako! Tudi njeno sestro Lidijo. Nekoč sem se šalil, a v vsaki šali je malo resnice. Meni je všeč sistem kibucev, jaz bi imel okrog sebe vso družino. Da bi bili vsi na kupu. (smeh)

Malo prej je Eva dejala, da ste bili ob njeni odločitvi, da se bo ukvarjala z rokodelstvom, prav vi tisti, ki jo je močno podprl. Kaj vam je takrat rojilo po glavi?

Branko: Bil sem prepričan, da ona že ve, kaj je prav in kaj dela. Da ve veliko več kot jaz in da vidi razloge, ki so meni morda nevidni. Vedel sem, da je odločitev sprejela po temeljitem premisleku. Imela je znanje, izkušnje in talent. Na njene vrline se zanesem. Nikoli nisem dvomil o odločitvah svojih dveh hčera. Ni bilo treba. Nikoli se nisem vtikal v šolo, šolske naloge, plavalne treninge. Nikoli mi ju ni bilo treba priganjati, recimo, da ni katera zamudila treninga. Tudi ko sta v dobi odraščanja malce pozneje prišli domov, se v to nisem vtikal. Imel sem dober razlog, da jima zaupam in se nanju zanesem. Nikoli me nista pustili na cedilu.

Tako kot je Eva ponosna na vas, ste tudi vi ponosni nanjo.

Branko: Seveda. Zelo zelo ponosen.

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri