Kaj dobiš, ko se ob poletni vročini hladiš v družbi dveh tako karizmatičnih radijk, kot sta Ivjana Banić in Anja Ramšak? Predirljivo debato, vrtinec vsakodnevnih tematik, podkrepljen z zavidljivo mero smeha.
Ivjana je prišla z modno zamudo, a se oddolžila z dvema prečudovitima sončnicama. Skozi okno smo opazovale njeno brezhibno bočno parkiranje, ki je brez besed pustilo še nekaj moških primerkov v neposredni bližini. Anje zamuda ni vrla iz tira, počasi je srebala osvežilno pijačo in z nasmeškom zrla v sodelavko, ki je prihitela skozi vrata. V hipu se je razvnela debata, ki niti močnejšega spola ne bo pustila povsem ravnodušnega.
Družabna omrežja nam omogočajo, da vsakodnevno dogajanje delimo s prijatelji, bližnjimi ali popolnimi neznanci. Pa ne le to, brez zadržkov na splet pošiljamo tudi vse, kar se nam plete po glavi. So torej družabna omrežja prekletstvo ali dar bogov?
Ivjana: V bistvu so neke vrste oglasna deska. Kar smo se poprej pogovarjali s prijatelji na pijači, za štirimi stenami, zdaj najde prostor na spletu. Predvsem pa se mi zdi, da na družabnih omrežjih prostor najdejo šankovske debate. Problemi, strinjanja, nestrinjanja, lepe stvari ali hujskaštvo. Dar bogov ali prekletstvo? Eno in drugo.
Anja: Se strinjam, gre za preplet enega in drugega. Sam se odločiš, kaj boš poslal v svet. Zagotovo je tudi krinka, saj so številne objave daleč od resničnosti, česar se povsem premalo zavedamo. Na omrežjih pa se znajde tudi veliko stvari, ki tam nimajo kaj početi. Res je, s tem prostor najde tudi sovražni govor.
Ivjana: V redu, sama s tem nimam težav. Sam se odločiš, komu slediš, koga potrdiš za prijatelja in kaj vse všečkaš. Hujskaštvo je prisotno povsod, ne le na družabnih omrežjih. Edina težava je v tem, da so posledice za izrečene besede v virtualnem svetu manjše oz. manj občutne. Sam se odločiš, katere vsebine boš spustil v svoje življenje. Če nisi selektiven, do tvoje zavesti oz. možganov pridejo tudi negativne stvari, če pa se odločiš za dobro energijo, se imaš lahko na družabnih omrežjih čisto fino.
Anja: Objave na družabnih omrežjih niso sankcionirane tako kot v resničnem življenju. Edina posledica je lahko gmota komentarjev pod objavo in verbalno nasilje, ki je prav tako obsojanja vredno.
Ivjana: Zanimivo je, da stvari, ki jih natipkaš za štirimi stenami svojega doma, človeku v obraz ne bi izrekel. Natipkaš, zapreš in greš, besede pa pošlješ v svet. Ob tem imaš občutek, kot da niso več del tebe, čeprav v resnici so. Z njimi veliko več poveš o sebi, kot o osebi, čez katero si pljuval.
Anja: Zabrisala se je tudi meja med izražanjem mnenja in sovražnim govorom, verbalnim nasiljem. Pozdravljam izražanje mnenja, ne pa sovražnega govora.
Pred intervjujem sem se sprehodila po aktualnih temah. Ne le napad na sodnico, ki je izzval številne komentarje in Anjin jasni odziv, ljudi privlačijo tudi parada ponosa, pa seveda vedno aktualne migracije. Je strpnost vrlina, ki izumira?
Ivjana: Pa bonton, tega moraš na družabnih omrežjih prav z lupo iskati. Ne znamo se več spoštljivo pogovarjati. Vse je šala, kar tekmujemo, kdo bo pri žaljenju bolj duhovit. Nekdo, ki išče način, da se ’spuca’, ga bo našel povsod, najsi bodo debate o gejih, debelih ženskah ali presuhih manekenkah ... Če boš želel izraziti svoj gnev, ga boš. Na cesti za volanom ali na družabnih omrežjih. Vsi tisti, ki to potrebujete, vabljeni na moj Facebook profil. Jaz naravnost obožujem takšne. Vzamem si čas in odgovorim na vse komentarje pod objavami, če se najde kakšen negativec, pa se zelo hitro zmenimo. Ne branim se, ampak si mislim: Če imaš slab dan, in če ti ga bom polepšala s tem, da si svoj gnev odložil na moj profil, potem sem naredila dobro delo. Imam super virtualne prijatelje, ki takšne negativce hitro že kar sami izločijo.
Anja: Mene to izjemno gane. Nisem še mama, pa vendar naivno želim, da se moji otroci na neki točki ne bi počutili ogroženi zaradi tega, kar bodo. Ne prenašam nestrpnosti, obsojanja ljudi, ki so se odločili, kako bodo živeli. Ne prenašam homofobije, ljudi, ki obsojajo tiste, ki živijo drugače kot oni, ki živijo tako v imenu ljubezni, ne v imenu sovraštva.
Ivjana: Če dovoliš ... Psihologija nas uči: Oseba A pove nekaj grdega osebi B in slednja je užaljena. Kdo je kriv? Kriva je oseba B, ker se je odločila, da bo užaljena. Če se torej odločiš, da ne boš užaljen, je tako, kot bi zavrnil negativno, žaljivo darilo. To torej ostane pri osebi, ki ga želi dati, v tem primeru osebi A.
Anja: Res je, vendar sama dostikrat ne čutim tako. Če me nekdo osebno napada, in takih napadov je čedalje več, me to ne moti tako, kot če gre za splošne teme, sploh pa za takšne, ki posegajo v človekovo osebno življenje, ki nikakor ni – če seveda ne škoduje drugemu – predmet razprave javnosti, še manj napadov. In to me prizadene.
Ivjana: Tega bremena ne moreš nositi, ne moreš zmagati. A teh ljudi je v resnici malo. Ob porastu hujskaštva imamo sicer občutek, da jih je res ogromno, vendar hitro postane jasno, da jih ni. Malo jih je, a presneto, vedno bevskajo! Zakaj so veliki psi pridno tiho, mali pa ves čas lajajo in skačejo vanje? Ja, želijo biti opaženi!
Kakšen vpliv pa čutite, da imate sami, glede na to, da ste v slovenskem medijskem prostoru bolj izpostavljeni?
Anja: Če govorim v luči zadnjih dogodkov, seksističnih izjav gospe Angelce Likovič, sem prvič resnično občutila podporo, dobila občutek, da nas je veliko na – in v tem konkretnem primeru si drznem reči – pravi strani. Večina obsoja pozivanje k nasilju, seveda tudi nasilje samo, še vedno pa se najdejo komentarji in zasebna sporočila tipa: 'Ženska mora biti tepena', ampak teh je občutno manj, zanemarljivo. Ne vem, ali sem s svojim odzivom kaj spremenila, sem pa prejela številne zahvale žensk, ki so z menoj delile svoje boleče življenjske zgodbe. Morda pa le ...
Ivjana: Mnenje! Vsak izmed nas ima mnenje. Hvala bogu! Vsak izmed nas si izbira podobno misleče prijatelje v resničnem, pa tudi virtualnem svetu, pa tudi nasprotno misleče, ki s svojimi besedami ne kratijo pravic nekoga drugega. Karkoli danes napišeš na splet, je prebrano in čez tri sekunde pozabljeno. Jutri je nov dan, kot je rekel Milan Kučan. Ta prinese nove objave, nove polemike, nove probleme. Življenje se dogaja in vse se zgodi tako hitro, da niti ne moreš slediti.
Ste bili sicer sami kdaj deležni seksističnih opazk?
Ivjana: Seveda, neprestano. Med nosečnostjo sem bila pogosto deležna opazk, češ: Saj ni pomemben spol, glavno, da bo pob zdrav. Rukanje pod rebra in hahljanje. Jaz pa sem ostala resna: »Z vsem dolžnim spoštovanjem, seksističnih šal pri nas ne razumemo in ne podpiramo.« To je šaljivcu prerezalo krila. Nastala je tišina. Človek se na tako izjavo ne zna odzvati.
Anja: Seksizem je prisoten vsakodnevno, če si le pozoren nanj, in že dolgo nismo seksizma deležne le ženske, tudi moški so žrtve. Vendar pa se mi zdi, da gre sploh pri določanju tega, ali je izjava seksistična ali ne, za stvar konteksta in tudi človeka, ki to izreče. Od posameznika je postalo odvisno, kaj je še vedno smešno in kaj ni več sprejemljivo.
Ivjana: Najhuje je, da so ženske začele grdo napadati druge ženske. Imam dve prijateljici, ena dela v podjetju s pretežno ženskimi sodelavkami, druga moškimi. Katera se bolj uredi za službo? Tista z ženskimi, češ da bodo druge ’fovž’. Že ko ženska stopi v lokal, jo vse druge premerijo in ocenjujejo, kadar vstopi moški, se fantje med seboj pozdravijo, udarijo petko in nadaljujejo debato. Ženska ženski je največji sovražnik.
Veste, kako pravijo: Ženska ženski volk.
Ivjana: Res je. Vse skupaj je z lepotnimi popravki le še bolj eskaliralo. Kaj te briga, kaj nekdo v svoje telo injicira, reže, popravlja? Je tvoj denar? Kaj te briga! Videla sem, kako so se zadnjič v komentarjih spravljali nad Celine Dion, češ, kako se je postarala. A bejž, no?! Ne moreš verjeti, da se človek stara? Pa komentarji stila: Prej je bila videti bolje. Kdaj prej? Pred 20 leti? Ja, madonca, ti verjetno tudi! Mislim, da gre v tem primeru za neke vrste nezadovoljstvo. Da si nezadovoljen sam s seboj.
Kaj pa enakost ženskega in moškega spola v današnjem času?
Anja: Na živce mi gre, ko ljudje začnejo govoriti o kvotah. Razumem izhodišče predvsem poslovnega sveta, tj. dajmo ženskam enakopravnost v t. i. moškem svetu, a po mojem mnenju ta enakopravnost ni povezana s številko, sorazmernostjo z moškimi. Enakopravnost je, da sem tam zato, ker opravljam delo enako kot moški ali še bolje, ne pa zato, ker tako določajo kvote.
Ivjana: Kar se plačila tiče, je precej odvisno od same branže. Če vsi opravljamo enako delo za trakom, je plačilo verjetno enako, v šovbiznisu pa je razlika zelo opazna. Imam občutek, da ženske nismo tako v ospredju, poglejte le, kolikokrat so bile ženske nominirane za viktorja kot radijska osebnost. Poznam le en sam primer. Sicer gre običajno za nominacijo enih in istih moških obrazov, če kakšen izpade, ga hitro nadomesti kak drug moški lik. Ali pa komedijantke ... Imamo super simpatične in duhovite punce, pa nikakor niso prišle zraven. V šovbiznisu je cena moških drugačna od cene žensk. Od ženske se pričakuje, da so samo lepe, če v grobem posplošim.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
