Oliver Dragojević: "Ko gre nekaj iz tebe, gredo tudi čustva"

Oliver Dragojević: "Ko gre nekaj iz tebe, gredo tudi čustva" (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
31. 5. 2015

Pesem Moj galebe je Oliverju Dragojeviću odprla pevsko pot, ki jo je nadaljeval v isti smeri s svojim prepoznavnim glasom. Tudi oboževalci v Sloveniji ga zelo radi 'vidijo', ravno zaradi tega pa velikokrat 'prileti' v Ljubljano, Slovenijo, da s svojimi poslušalci zaplava v čustveno atmosfero.

Story: Kako se je zgodilo sodelovanje s svetovno znanim čelistom Stjepanom Hauserjem?

Lani poleti sva bila skupaj, tudi Luka Šulić, drugi član 2cellos, je bil z nama. Tako se nama je pridružil na nekem nastopu in z nama zaigral nekaj komadov iz užitka.

Story: Lahko za vašo glasbo rečemo, da je namenjena uživanju?

Gre za atmosfero, čustva.

Story: So čustva tudi najtežji del glasbenih nastopov?

Ko gre nekaj iz tebe, gredo tudi čustva, ki se začutijo, meni se to vidi tudi na obrazu. Včasih, ko je slabo ozvočenje, je težko uživati. Ko je zvok dober in slišim, kaj govorim ter pojem, slišim vsako noto, je nastop popolnoma drugačen. Potem si v Alicini čudežni deželi. Zvok je pomemben, sploh na koncertih, kjer ni veliko instrumentov. Na koncertih s Stjepanom Hauserjem je on igral čelo, torej en instrument, drugi instrument pa je bil klavir, ki sem ga igral jaz, obenem pa sem še pel.

Treba je bilo biti izkušen maček, da se zadovoljiš. Ampak Stjepan tako dobro igra, da me je vlekel, prav tako je odličen Luka Šulić. Stjepan je bil namreč vzgojen ob mojih pesmih, kar pomeni, da je pop poznal že prej. Seveda pa se je posvetil klasični glasbi, ki jo je študiral.

Story: Njuno življenje je povsem drugačno od vašega, fanta prav nič nista videti umirjena.

Niti dve minuti nista na istem mestu, tudi glasba je takšna, da ne moreta biti drugačna.

Story: Vi ste našli svoj mir?

Imam ravnovesje. Res pa je, da sem počasen in lahko vse naredim z mero resnosti in zrelosti. To sem imel že, ko sem bil mlajši. Ko sem leta 1975 dobil pesem Galeb, sem bil rešen in od takrat začel biti normalen. Takrat sem prvi in edini na splitskem festivalu pel dve pesmi. Postavil sem pogoj, da zapojem pesem, ki so mi jo dali, če lahko zapojem še drugo, Galeba. Rekli so, da bodo naredili izjemo. Dovolili so mi, da drugi večer, ki je bil večer šansonov, zapojem Galeba, in od takrat pojem tako, kot pojem še danes. Pesem Galeb mi je odredila pot. Na festivalu ni dobila nič, niti ni bila popularna, dobil pa sem jaz, in sicer svojo pot.

Story: Znate začutiti, katera pesem je za vas?

Znam. Rezultat je mnogo pesmi, in če me vprašajo, katera mi je najboljša, takšne nimam. Vsaka pesem ima svojo zgodbo.

Story: Ste še vedno strasten igralec biljarda?

Zdaj imam rad snooker, prej sem igral klasični biljard na luknje. Snooker je tudi na luknje, le da je miza večja, luknje pa so manjše in je težje igrati. Všeč mi je, da lahko od udarca do udarca razmišljaš, ker ni časovne omejitve. Ta šport je kar starinski. Na otoku pa igram boče.

Story: V Srbijo pa nikakor ne boste šli nastopat?

Ne bom, ker sem trmast. Tako sem si obljubil in ne smem se razočarati.

Story: To pomeni, da se v vsem svojem življenju niste še nikoli razočarali?

Nikoli. Mogoče sem delal napake, ampak do sebe sem bil dober.

Story: Ste ‘dobre narave’?

Sem, krivic in laži ne prenašam, umerjene besede pa mi zelo veliko pomenijo. Ko sem nastopal po svetu v teh legendarnih dvoranah, sploh nisem želel, da mediji o tem toliko pišejo.

Story: V Sloveniji ste kar pogosto.

Tu me povezujejo z morjem, tudi moj glas ne draži, pojem tako, da ljudi umirja.

Story: Se počutite drugače, ko nastopate v Sloveniji ali na Hrvaškem?

Ne ločim tukajšnje publike od tiste na Hrvaškem.

Story: So vsi enaki?

Niso vsi enaki. So ljudje, ki radi poslušajo mojo glasbo, in tisti, ki je ne poslušajo. So ljudje, ki so na koncert kar padli brez zveze. Ponavadi tako pridejo na koncert ljudje, ki so prijatelji ljudi, ki me poslušajo.

Story: Kdo je bilo vaše občinstvo, ko ste nastopali na legendarnih odrih v tujini?

Največ naših, ki so pripeljali še recimo Američane, ko sem nastopal v New Yorku, ker se hočejo pred njimi pohvaliti.

Story: Vam je prijetno, ko se vaši, ki živijo v tujini, hvalijo z vami?

To je super. Lepo se počutim, ko me nekdo predstavi nekomu v svetu, recimo v Carnegie Hallu, kjer sem nastopal iz male dežele, kot je Hrvaška. Ponosen sem, da sem bil v garderobi, v kateri je pred mano že bilo toliko svetovnih legend, in je v dvorani še isti klavir, na katerega so te legende prav tako igrale. Usedel sem se za ta klavir in igral nanj, z mano pa je bil Antonio Sanchez, bobnar skupine ameriškega kitarista Pata Methenyja. Angažiral sem ga prek agencije, tako da sva se spoznala kar tam na dan nastopa. Antonio je takrat tudi spoznal Tano Pavelić iz Dubrovnika, ki v New Yorku študira petje, in je z njo še danes. No, na vse to si ponosen, ljubo ti je.

Story: Ste s svojo glasbeno potjo zadovoljni?

Zadovoljen sem, čeprav nisem hotel peti. Želel sem peti le med študiranjem. Končal sem klarinet in v bendu igral klaviature. Ker v bendu ni hotel nihče peti, sem začel kar jaz, čeprav so me izbrali po naključju. To je šlo naprej in se spremenilo v povsem nekaj drugega.

Story: Zanimivo, da noben od vaših treh sinov ni v glasbi.

Ne, ni. Eden je poskušal, a je že nehal. Povedal mi je, da bi rad pel, rekel sem mu, da lahko. Peljal sem ga v studio in mu dal pesem, ki sem jo ravno snemal. Bil je na splitskem festivalu, nato v Zadru in še enkrat v Splitu, nato pa je pel duet z Mineo. Potem mi je rekel, da mu je vse skupaj dolgočasno. Povedal sem mu, naj neha, in tudi je. Zdaj poje sin mojega pokojnega brata, Petar Dragojević.

Story: Vi pa imate srečo, da vas, ko pojete, ljudje spoznajo že po glasu.

To, da je glas prepoznaven, se imenuje pevski karakter. Poslušalci v kateremkoli trenutku prepoznajo, da poješ ti, in se ti ni treba nič truditi, da si ti. Tako je tudi najlažje.

Napisala Suzana Golubov

Nova Story že v prodaji

Story