Omar Naber je ponosen na svoje arabske korenine

Pevec Omar Naber svoje družine v javnosti ne omenja pogosto, tokrat pa sta se za revijo Lea z očetom odločila deliti nekaj prigod iz otroštva, ki je bilo za Omarja tudi polno preizkušenj. Starša sta se namreč ločila, ko je bil v najstniških letih, zaradi česar se je z njima veliko prepiral, pozneje pa je s svojimi življenjskimi odločitvami zadovoljil tako mamo kot očeta.

Pred časom je v medijih prišlo do napačnih objav, da vaš oče živi v Jordaniji, medtem ko ste svoje sorodnike skupaj z njim in bratom tam le obiskali. Menda je zaradi tega njegov posel imel kar nekaj škode?

Objava, da sem šel na obisk v Jordanijo k očetu in bratu, je očetu naredila kar nekaj škode, saj kot zobozdravnik v Ljubljani uspešno dela že več kot 25 let in nekateri njegovi pacienti so zmotno mislili, da se je preselil in zaprl ordinacijo. Očetu se je oglasilo kar nekaj njegovih pacientov, ki so bili prepričani, da je odpotoval za vedno, in so že iskali novega zobozdravnika. Navedeno je bilo tudi, da se med seboj pogovarjamo le jordansko, kar niti ne bi bilo možno, saj ta jezik ne obstaja. Če že, bi se pogovarjali arabsko, kar pa tudi ni res, saj je slovenščina pri nas še vedno na prvem mestu. Z znanjem arabskega jezika se tako in tako ne morem preveč pohvaliti. (smeh)

Vas je presenetilo, da je imela takšna objava tako velike posledice?

Kot javna osebnost lahko potrdim, da se neka dezinformacija razširi veliko hitreje kot pa kakšna pozitivna, predvsem pa resnična novica. To sem doživel tudi na lastni koži, ko so nekateri navajali, da sem se pred leti preselil v London, v resnici pa sem tja hodil le na malce daljše obiske, poslovne in tudi zasebne narave. Še danes me večina, ki me ne pozna osebno, občasno začudeno vpraša, kdaj sem se vrnil domov in kdaj grem nazaj v Anglijo. Na začetku me je to še vrglo iz tira, zdaj pa sem se že navadil. Da o tem, brez koliko nastopov sem zaradi tega ostal, ne izgubljam besed. Tako da, ja, želim samo povedati, da imajo lahko takšne objave dolgotrajne posledice, sploh pri ljudeh, kot je moj oče, ki lahko zaradi takšne malenkosti izgubijo velik del posla. V glavnem, naj poudarim, moj oče živi in dela v Sloveniji, sorodnike v Jordaniji pa z veseljem obiskujemo.

Pa v Jordanijo potujete redno?

Res je, da smo bili v zadnjih dveh letih tam dvakrat, vendar bi težko rekel, da so ta potovanja redna, saj gre za daljše razdalje in tudi finančno je to nemajhen zalogaj. Pri njih sicer imamo prenočišče in nas razvajajo kot kralje, vseeno pa je to luksuz, ki si ga ne moreš privoščiti vsako leto. Nekajkrat sem tam tudi nastopil in mimogrede vam lahko zaupam, da so postavke veliko višje kot v Sloveniji.

V tujini ste sicer že nastopali, pa vendar je pred poslušalci, ki izhajajo iz druge kulture, najbrž drugačen občutek …

Izhajajo res iz popolnoma drugačne kulture, vendar je družina Naber iz Jordanije krščanske vere in so zato morda malce bolj odprtih glav, islam je bolj konservativen. Po eni strani so zelo podobni Evropejcem. Ko sem nastopal na družinskem dogodku, nisem imel občutka drugačnosti. Sledijo svetovnim trendom, tudi njihovo znanje angleškega jezika je zavidanja vredno.

Je v Jordaniji čutiti zaostrene vojaške razmere, ki vladajo na Bližnjem vzhodu?

Jordaniji na Bližnjem vzhodu pravijo čudežna oaza miru; nenavadno je namreč, da tam ni nikakršnih nemirov, čeprav leži v osrčju držav z zaostrenimi razmerami. Država meji na Sirijo, Savdsko Arabijo, Izrael in Palestino, kjer so razmere vse prej kot mirne. Tudi zato je Jordanija postala pribežališče za begunce. Sam pa se niti v enem trenutku tam nisem počutil ogroženega. V vsakem primeru pa tam izstopam, že zaradi svojih barvnih tatujev in obeska, saj okoli vratu nosim križ. Družina Naber namreč tam spada med pet odstotkov kristjanov, preostalih 95 odstotkov prebivalstva je islamske vere. Morda bi se lahko počutil malce drugačnega, ampak ne v negativnem smislu. Vseeno tam raje hodim naokoli v majici z dolgimi rokavi in z verižico pod majico, saj spoštujem tamkajšnjo vero in ne želim po nepotrebnem vznemirjati morebitnih nestrpnežev.

Koliko arabske kulture pa vam je predajal oče med vašim odraščanjem?

Do petega leta starosti je oče z menoj govoril arabsko, pozneje manj, kar mu kar malo zamerim, saj bi verjetno zdaj govoril tekoče. Podlago sicer imam, zato bom nekega dne zagotovo nadgradil svoje znanje. Ko sem bil star 17 let, sta se oče in mama ločila, in ker je bilo takrat to zame precej občutljivo najstniško obdobje, so se naši stiki in odnosi malce skrhali. Takrat sem se tako z očetom kot mamo bolj ali manj prepiral. Ko sem bil v Londonu, mi je neki prijatelj, ki je imel z očetom podobno izkušnjo, svetoval, naj ga pokličem in naj pozabim preteklost. Odnos sva simbolično obnovila na potovanju v Jordaniji.

Nekako ste očetu sledili tudi po poslovni poti, saj ste po izobrazbi zobotehnik.

Ker sem bil po naravi zasanjan, sem sicer izbiral med oblikovno in zobotehnično. Biti zobotehnik je zelo kreativen posel in ni tako preprost in enoličen, kot si marsikdo predstavlja. Biti moraš ročno spreten in imeti tudi občutek za estetiko. Šolo sem z veseljem opravljal, čeprav sem, ko sem v drugem letniku šolanja v roke prijel kitaro, v trenutku začutil svoje pravo poslanstvo. Tako sem nekako zadovoljil obe strani, očeta z zobotehnično diplomo in mamo s svojimi glasbenimi aspiracijami.

Trenutno se povsem posvečate glasbi. Pa si morda želite prevzeti očetovo ordinacijo, ko se bo upokojil?

Kot pripravnik sem sicer delal leto dni, ampak me delo ni toliko pritegnilo, da bi v tej smeri tudi nadaljeval. Čeprav bi teoretično lahko nadaljeval v tem poklicu, saj izpolnjujem vsa merila, a je od takrat minilo že 13 let in ne vem, kako bi se sploh lahko vpeljal. Je pa oče zobozdravnik, jaz pa zobotehnik, kar ni enako. On zdravi zobe, jaz pa naredim nove, takrat, ko jih ne moreš več pozdraviti. (smeh)