Omar Naber je spoznaval jordanske korenine

"Moja širša družina naj bi štela okoli 800 družin." (foto: Osebni arhiv) Osebni arhiv
Vir: Story
7. 8. 2013

Omar Naber se je pretekli teden vrnil z dopusta v Jordaniji, kjer pa ni bil prvič. To arabsko državo je obiskal že sedemkrat, nazadnje pred 18 leti, in ni si mogel dovoliti, da bi minili več kot dve desetletji do ponovnega obiska rojstne dežele njegovega očeta. Z njim in razširjeno družino je preživel zanimiv teden, poln novih dogodivščin.

Kaj se je spremenilo v skoraj dveh desetletjih?

Moji vrstniki so odrasli, starejši pa se niso kaj dosti spremenili, kar me je zelo presenetilo. Živijo lepo življenje, držijo skupaj in si stojijo ob strani. Mislim, da jih to ohranja mlade. Zraslo je ogromno novih poslovnih objektov in visokih hotelov, podeželje je zelo očitno bolj poseljeno kot prej.

Ste potovanje načrtovali dlje časa ali je bilo vse stvar trenutnega navdiha?

Odločitev se je zgodila na vrat na nos, povabil me je oče, zaradi dolge odsotnosti pa sem seveda takoj privolil, čeprav si s temi izleti po malem pljuvam v lastno skledo, ker se mi že malo mudi s ploščo, katere izid načrtujem septembra.

Po očetovi strani imate jordanske korenine, zato imate tam tudi razširjeno družino. Koga?

Družine so v arabskem svetu bolj številčne in tudi pomenijo več kot drugod po svetu. Moja širša družina naj bi štela okoli 800 družin, okoli 3900 ljudi; v povprečju ima zakonski par skoraj tri otroke. Največ časa sem preživel s sestričnami in bratranci ter seveda z brati mojega očeta, ki so bili kot nalašč v tistem času vsi v Jordaniji; dva namreč živita v Kaliforniji.

Kako pa je bilo potovati z očetom, s katerim že dolgo nista preživela toliko časa skupaj?

Oče je prišel tja že prej in je obiskal družino za ves mesec, sam pa sem se mu pridružil zadnjih deset dni, domov se odpravljava skupaj. Za dva dni sva se ustavila še v Istanbulu, ker je ravno na poti. (smeh)

Si predstavljate, da bi živeli tam?

Po desetih dneh si je težko predstavljati živeti kjerkoli; mislim, da bi moral tam preživeti vsaj dva meseca, če ne več, da bi videl, ali mi življenje tam ustreza. Ljudje so zelo srčni, vsaj tisti, ki sem jih spoznal. Počutil sem se odlično. Za Bližnji vzhod sicer vlada mnenje, da so za časom, kar po mojem skromnem mnenju nikakor ne drži. Mladi na primer prav nič ne zaostajajo za evropskim nočnim življenjem in zabavo. Sam sem bil nad tem - in še nad marsičem - močno presenečen.

Vam je všeč njihov življenjski stil?

Kar se tiče tistih, s katerimi sem se družil, torej moje družine, bi se težko nad čem pritožil. Hrana je vrhunska, vozijo v povprečju boljše avtomobile kot v Sloveniji, vreme je zelo sončno in čisto nič vlažno, torej nikoli prevroče, vsaka družina ima vsaj eno pomočnico, ki jim pomaga pri vsakdanjih opravilih, finančnih težav vsaj v tem krogu ljudi nisem zaznal. Prej nasprotno. Teh stvari sicer ne morem trditi za vse, le za tiste, s katerimi sem preživel svoj čas. Njihov življenjski slog je torej pustil zelo dober vtis.

Kje ste preživeli največ časa, kaj ste počeli in videli?

Največ časa sem preživel v glavnem mestu Aman in v Aqabi, mestu pri Rdečem morju, kjer imata stric in njegova družina vikend. Obiskal sem tudi Petro - mesto, vklesano v živo skalo - ki je ni moč opisati z besedami. Obisk tega mesta toplo priporočam vsem bralkam in bralcem. Peljali so me tudi na Mrtvo morje, ki je tako slano, da v njem ne more živeti nobeno živo bitje. Koncentracija soli naj bi bila vsaj sedemkrat večja kot v navadnem morju. Poleg tega je Mrtvo morje 400 metrov pod morsko gladino in je hkrati najnižja točka na Zemlji. Peljal sem se tudi skozi puščavo, ki ni čisto nič pusta, ampak gorata, peščena, zelo barvita in razgibana.

Ste torej turistični popotnik ali bolj avanturist?

Sem tipičen avanturist, turistične znamenitosti me zanimajo manj kot dejansko življenje, kultura in navade prebivalcev določenega mesta, države. Rad pokukam v zakotno ulico v središču mesta in sredi ničesar zavijem s poti, če je le mogoče.

Navadno dobite navdih za pisanje skladb na najbolj neobičajnih mestih. Se vam je tudi tam utrnila kakšna zamisel in ste napisali novo uspešnico?

Če sem iskren, sem kitaro v roke prijel šele zadnji dan, ko so me prosili, naj jim kaj zapojem. Kitare namreč nisem imel pri sebi in smo si jo izposodili. Tudi sicer bi težko ustvarjal, ker sem bil na obisku relativno kratek čas, ki sem ga želel čim bolje izkoristiti za spoznavanje Jordanije. Spoznal sem jo ravno toliko, da se želim vrniti prihodnje leto. Tokrat s kitaro. (smeh)

Jordanke ali Slovenke?

"Marsikdo mi ne bo verjel, ampak jordanska dekleta so res čudovita. Predvsem pa so drugačna od Slovenk. Pri večini sem opazil velike črne in prodorne oči, polne ustnice, lepe nasmehe in zdrave, bele zobe. Kot zobotehnik mimo tega žal ne morem. (smeh) So zelo karizmatične ter nezadržane in slednje me je kar presenetilo.

Moja družina sicer pripada majhnemu odstotku krščanske vere v tej državi, torej je tudi družba, ki sem jo spoznal, zaradi tega morda malce bolj evropsko naravnana. Žal pa je večina deklet zakritih, torej lahko sodim le po tistih, ki sem jih videl. Da pa so lepše od Slovenk, pa ne bi mogel reči. (smeh)''

Anja Kontrec za revijo Story

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 32/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Priporočamo

Nova Story že v prodaji

Story Story 32/2013

Story Story 32/2013, od 31. 07. 2013