Omar Naber: Še vedno sem malo zmeden

Story: Kakšen otrok ste bili? Ste upoštevali svoje starše?

Kot otrok sem se držal bolj zase, dejansko skozi vse otroštvo. To je bila verjetno posledica neurejene družine, mama in oče se nista razumela, odkar pomnim. Je pa res, da nisem upošteval nikogar, načeloma niti mame niti očeta, ker se mi je od nekdaj zdelo, da je treba svoje otroke vzgajati s svojimi dejanji, in ne z besedami, prepovedmi in omejevanjem, moja starša pa nista imela ravno vloge vzornikov, saj sta bila oba veliko od doma.

Če pa že moram odgovoriti, lahko rečem, da sem bolj upošteval mamo, s katero se še danes odlično razumem. Med vrstniki nisem bil niti priljubljen niti nepriljubljen. Kot sem že povedal, večino časa sem se držal zase in lahko rečem, da sem se včasih počutil izgubljen. Če prištejemo k temu še mojo zmedenost, ki traja še danes, haha, dobimo sliko zelo nenavadnega otroka, ki je zelo štrlel iz povprečja, kar sem dobro izkoristil šele po srednji šoli.

Story: Ste zato raje bežali h glasbi, je bil to vaš vzrok, da ste začeli nekaj, kar vam je pozneje prineslo slavo?

Glasba ni bila nikoli nekaj, v kar bi bežal. Od nekdaj smo doma vedeli, da imam dober posluh in talent; še danes namreč hranim posnetke, ko sem kot dveletni otrok na ves glas prepeval v dnevni sobi in že takrat tipkal po klavirju. V drugem letniku srednje šole sem se priključil mešanemu mladinskemu pevskemu zboru ljubljanskih srednješolcev Veter, kjer sem se naučil osnovne tehnike petja in spoznal lepote harmonije in glasbe nasploh. Kmalu potem me je začelo vleči v samostojno petje, že tedaj sem bil namreč velik indivi­dualist.

Prepevanje tujih uspešnic mi je hitro postalo nesmiselno, zato sem se kar tako, po močni intuiciji, da to potrebujem, spravil skladati lastne pesmi. Po približno stotem poskusu mi je končno uspelo spisati originalno ter samosvojo melodijo in takrat sem vedel, da je moje poslanstvo v individualni glasbeni ekspresiji. Po tem dogodku so začele skladbe kar padati od mene, vendar je do uspeha minilo še veliko časa, živcev, in če lahko tako rečem, 'scanja krvi'. (smeh) Dobra glasba namreč ni dovolj, predstavlja le majhen del uspeha.

Story: Ste bili med dekleti vedno priljubljeni ali se je to zgodilo šele z vašo slavo?

V otroštvu in rani mladosti me punce niso ravno oboževale, pa ne samo zato, ker sem imel preveč kilogramov, ampak tudi zato, ker nisem vedel, kako naj se do njih obnašam, kako naj reagiram na ponavadi nedolžne provokacije.

Pa to ne velja samo za punce, tudi na splošno sem se velikokrat znašel v situaciji, ko nisem vedel, kaj naj storim. Ponavadi nisem nič razmislil in reagiral narobe, zato sem nič kolikokrat izpadel čudak. Verjetno je tudi to eden od razlogov, da sem se v šoli držal bolj zase. Punce so me gledale postrani. No, danes pa je vseeno malce drugače. (smeh)

Story: In kakšne ženske so všeč vam?

Kar se videza tiče, so mi vedno ugajale manjše punce, morda tudi zato, ker sam nisem preveč visok. Všeč so mi črnolaske, rjavolaske, punce z velikimi črnimi ali zelenimi očmi, kar pa ne pomeni, da izključujem blondinke. (smeh)

Všeč mi je nagajiv, a ne zaigran pogled, ki mi je dal pri ženskah že od nekdaj veliko misliti. Morda zato, ker tega nisem doživel velikokrat. In to, da ženska že na daleč daje občutek, da ni 'frigidna'. Rad imam iskrenost in igrivost, nedostopnost pa me odbija. Pri teh stvareh za moje pojme ni pravil, to je samo moj okus na grobo, ker če greva v potankosti, potem bi lahko ves čas govoril samo o tem.

Story: Pa ste imeli veliko resnih zvez?

V bistvu ne. Tri. In samo dve od teh sta bili res resni.

Story: Se je bilo težko soočiti s tem, da ste znani in da imate nenadoma kup oboževalk, ki pod odrom kričijo vaše ime, tečejo za vami in ki bi dale vse za samo en vaš pogled?

To pa je bil zaplet. Spet sem se velikokrat znašel v situaciji, ko nisem vedel, kako naj reagiram. Takrat se je pojavil 'flash' (preblisk, op. a.) iz osnovne šole. Najbolj grozno je bilo, da sem bil v času zmage na Bitki talentov v resni zvezi in še nisem vedel, kaj bo iz tega nastalo, saj sva bila oba še zelo mlada. Nenadoma pa so se mi na koncertih kar same od sebe začele ponujati neverjetno lepe in seksi punce, do ka­terih si niti v sanjah ne bi upal pristopiti in res nisem vedel, kaj naj storim. Naj se sliši še tako smešno, res mi je bilo težko.

Story: Pa je kdaj kakšna prestopila mejo in vas začela zasipavati s sporočili? Kako pogosto se dekleta dokopljejo do vaše številke?

Seveda, tudi to se mi je že zgodilo, pa ne enkrat. To sem vedno gledal s pozitivnega vidika, mislim da nima veliko slovenskih estradnikov norih oboževalcev ali oboževalk. To je tudi neke vrste kompliment.

Story: Vas je to motilo?

Nikoli me to ni motilo, vedno se mi je zdelo prikupno in na svoj način sem bil počaščen, saj se to ne dogaja vsakomur.

Story: Mi smo že večkrat dobili kakšno ano­nimno elektronsko sporočilo ali namig, da se do deklet ne obnašate lepo in da ste sem pa tja kdaj na kakšno tudi že položili roko. Omar, ste res takšni?

S tem že dolgo nisem obremenjen. Tudi sam večkrat slišim o sebi marsikaj, kar me zelo preseneti, včasih tudi šokira. To so stvari, ki jih mora medijska oseba vzeti v zakup, sčasoma se jih navadiš in, naj bodo še tako čudne, živiš z njimi.

Ne rečem, da te ne prizadenejo, a spet ne smeš biti preveč pozoren nanje, saj bi lahko postal suženj svojega življenja, skrbi in pretirane pazljivosti. Na koncu to lahko vodi v beg pred svojo kariero, kar pomeni, da je kariere konec. Tega pa seveda nočem, zato moram stvari kompenzirati. Ne rečem pa, da je lahko. O tem, kako se nekdo počuti, ko to sliši o sebi, se nihče ne vpraša. Pa bi se moral.

Story: Kako pa je prišlo do tega, da so vas obtožili nadlegovanja?

Na dom sem dobil pismo, da moram na sodišče. Na začetku sem bil trdno prepričan, da gre le za neslano šalo, pa se je žal izkazalo, da ni tako. Takrat sem bil na začetku svoje glasbene poti in medijsko zelo izpostavljen.
Šal na moj račun je bilo prav zato v tistem času ogromno, zato sem tudi ta poziv vzel kot eno izmed njih.

Story: Kako ste se počutili, ko ste morali na sodišče?

Lahko si mislite, da so take stvari skrajno neprijetne. Še posebno, če te pred sodiščem čaka kopica novinarjev.

Story: Mislite, da je ta dogodek vplival na vašo kariero?

Svojo kariero gradim na glasbi in takšne stvari pri tem ne igrajo nobene vloge.

Story: Če greva nazaj k vašemu pribežališču, torej h glasbi: kdo je tisti, ki mu v tem smislu najbolj zaupate in zakaj?

V glasbenem smislu v tem trenutku moji kreativni ekipi, torej Mihi Goršetu in Tadeju Miheliču. Kar pa se tiče posla, predvsem zaupam Sazasu in predsedniku Sazasa Matjažu Zupanu, ki ščiti moje pravice po najboljših močeh. Mirne vesti lahko povem, da za nas, glasbenike, nihče ne skrbi tako dobro kot ekipa Sazasa.

Njihova medijska podoba je dodobra iznakažena, saj jih prikazujejo kot nepoštene in pohlepne. Pa je ravno nasprotno; Zupana namreč dobro poznam in lahko rečem, da težko najdeš boljšega človeka za ta posel. Bori se za pravice slovenskih glasbenikov na vso moč in kljub številnim polenom pod nogami mu kar ne zmanjka volje in moči. Vsa čast.

Story: Kaj pa lahko v glasbenem smislu naredite sami zase, da vam bi bilo boljše in lepše? Je igranje na kitaro med štirimi stenami dovolj?

Če se hoče človek preživljati z glasbo, igranje med štirimi stenami nikakor ni dovolj. Še posebno ne na slovenskem trgu, ki je bolj kot ne omejen. To si lahko privošči kakšen priznan ameriški ali nemški avtor, ki živi samo od avtorskih pravic in se mu medijsko ni treba izpostavljati. Pri nas je še posebno za izvajalce pomembno, da so medijsko navzoči, da ne gredo v pozabo, kajti izvajalcev je zadnja leta pri nas kot gob po dežju.

S tem ni nič narobe, samo zaradi tega se hitro izgubiš v povprečju in občinstvo te lahko kaj hitro pozabi. Predvsem pa na vsakem trgu velja pravilo, da tudi najbolj aktivno medijsko izpostavljanje ni dovolj, predvsem na dolgi rok. Kar pa se glasbe tiče, moramo dati izvajalci vse od sebe, če hočemo, da naša glasba stopi vsaj malo iz povprečja ter do izraza, in če hočemo od tega vsaj približno živeti.

Story: Znate ljudi prebrati takoj ali šele pozneje ugotovite, da niso tisto, za kar so se izdajali? Ali mislite, da imate prave prijatelje med glasbeniki?

V petih letih aktivnega delovanja na glasbeni sceni pri nas sem spoznal ogromno ljudi in s tem sem pridobil ogromno širine. Vsak človek je nekaj posebnega in pravilo 'sto ljudi, sto čudi' dobi svojo težo. Zaradi teh izkušenj sem dobil tudi dar 'prebrati človeka v nekaj stavkih'. Lahko rečem, da je to zelo dragocena lastnost, ki sem jo kot medijska oseba pridobival sčasoma. Zdaj ne izgubljam več časa z ljudmi, za katere hitro ugotovim, da nimajo vizije oziroma ne vedo, kaj hočejo.

Kar pa se prijateljev in glasbe tiče, lahko rečem, da sta to dve različni panogi. Tega se ne da primerjati, kot tudi ne gresta skupaj recimo posel in prijateljstvo. Da ne bo pomote, moji najboljši prijatelji so seveda po večini glasbeniki, predvsem fantje iz mojega benda, ampak ne zaradi tega, ker so glasbeniki, temveč zato, ker se že vrsto let gibljem v bolj glasbenih krogih in se z nekaterimi od teh ljudi odlično razumem.

Lahko pa rečem, da so govorice o tem, da se slovenski glasbeniki ne marajo med seboj in da so si nevoščljivi, popolnoma izmišljene. Vsaj, kar se mene tiče, imam z vsemi, ki jih poznam, več kot korektne odnose.

Story: Vas zmoti, če vam nekdo, recimo temu povprečen poslušalec vaše glasbe in opazovalec vaše kariere, reče, da ste podobni Robbieju Williamsu?

Moti me nikakor ne, celo vesel sem, ko slišim kaj takega. Robbie je namreč proglašen za največjega super zvezdnika na svetu minulega desetletja.

Moram pa reči, da se sam nikoli nisem trudil vleči z njim vzporednic. Morda sva si podobna po videzu ali po določenih karakteristikah, v glasbenem smislu pa za moje pojme vlečeva vsak na svojo stran, skupnih točk skorajda ni.

Napisal Filip Kocjančič
Fotografije Primož Predalič, Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj