Oriana Girotto (TV-voditeljica): "Če smo slabe volje, postanemo nevidni"

Predsodkov ne pozna, čeprav je bila večkrat njihova tarča. Samo skomigne z rameni in se jim nasmeji. Ko sem jo prvič srečala, je bila nasmejana, pozdravila je, kakor da bi se poznali že leta. In taka tudi je. Preprosta, dostopna in z večnim nasmehom na obrazu. Obkrožena z umetniki in dobrimi prijatelji, ljubiteljica okusne hrane in rok glasbe. Kombinacija italijanskih korenin in slovenske duše jo dela drugačno in zanimivo.

Smo na začetku leta, za nekatere je to nov start, za druge pa obdobje rahle depresije. Pa za vas?

Leto se zame začne septembra, po poletnem premoru. Takrat se rodijo nove ideje, načrti in tudi ljudje so bolj pripravljeni prisluhniti profesionalnim podvigom. Poleti se rodi želja po obisku kakšnega zanimivega tečaja. Januar pa je zame nadaljevanje že začrtane poti. Utrditev začetega in upočasnitev decembrskega hudega tempa, kar pomeni, da res ni časa za depresije, kvečjemu za izlete na snegu.

Kako pa je bilo z letošnjimi zaobljubami? Ste si dali kakšno?

Ja. Kot vsako leto sem se vpisala na fitnes. (smeh)

Do svojega 23 leta ste živeli v Benetkah, ki veljajo za zelo romantično mesto. Je tudi v vas kaj romantika in katera je bila najbolj romantična gesta, ki ste jo naredili za nekoga oz. nekdo za vas?

Moje romantične geste so vsakodnevne, majhne, rutinske … Zame je že pripravljanje kosila za nekoga romantična gesta in v istem slogu so bile izrečene besede mojih partnerjev, ki so mi pogrele srce: 'Če želiš biti srečna, mi pusti, da poskrbim zate …', 'Si utrujena? Si lačna? Pridi k meni, skuhal sem ti kosilo', 'Že mesece se učim slovenski jezik, da ti bom lahko sledil'…

Rodili ste se s srčno napako in bili pri štirih letih operirani na srcu v Sloveniji, kjer so vas komaj rešili. Natančneje, rešil vas je Titov zdravnik Miro Košak. Še zdaj imate brazgotino, ki je ne skrivate. Ali v življenju verjamete v usodo?

Verjamem, da ti je v življenju dano toliko, kolikor daš ti. Zato ne bom nikoli nehala biti hvaležna temu krasnemu človeku in njegovi ekipi, da me je resnično želel rešiti in da se je tako potrudil. Pomembnih trenutkov je bilo veliko in čutim, da nosim to posebno odgovornost. Vseskozi sem hvaležna za življenje.

Ste neverjetno pozitivna in vedno nasmejana oseba. Kakšna pa je Oriana, ko ima slab dan?

No, ja, so dnevi, ko gre res vse narobe, a nisem oseba, ki bi s svojo žalostjo ali slabo voljo mučila ljudi, ki v zgodbo niso vpleteni. Prav nasprotno: iz njih poskušam črpati pozitivno energijo in si pomagati. In res mi pomagajo.

Katera vaša lastnost pa vam gre vendarle najbolj na živce oz. bi jo spremenili, če bi imeli to moč?

Pomanjkanja fokusa. Zanima me preveč stvari naenkrat, in to včasih pripelje do izgube pravega cilja. Zelo spoštujem ljudi, ki si v življenju kaj zastavijo, in uporabijo vso svojo moč in strast, da pridejo do konca.

Ko ste prišli v Slovenijo in želeli uspeti v medijskem svetu, vam je slovenska TV-producentka dejala, da tu ne boste nikoli slavni. Se vam zdi, da imajo novi obrazi na slovenski televiziji premalo prostora in možnosti, da se pokažejo?

To je bilo leta 1996, a takoj po prvi oddaji Atlantisa in prvi naslovnici je bilo jasno, da sem v takratnem medijskem prostoru našla svoj prostor in ga znala ohraniti do danes. To pa zato, ker so bila devetdeseta zlato obdobje. Če pomislite, vse, kar se je takrat prikazalo na sceni, se je nekako obdržalo. Priti na sceno je takrat res veljalo. Tudi v glasbi. Danes je drugače. Težje. Vsak je lahko 'viden', tako na omrežjih kot v resničnostnih šovih, samo prijaviti se je treba in si na televiziji.

In ko sva ravno pri slavi: kdo je za vas najbolj slavna oseba v Sloveniji?

Nedvomno in čisto zasluženo moj nekdanji mož Boris Cavazza. Po nagradah, talentu, priljubljenosti, življenjski zgodbi … Ko Slovenci tako radi poudarijo, da v Sloveniji ni zvezd, se motijo. So, a jim Slovenci tega ne dopustijo.

Kam pa štejete sebe oz. ali vam je uspelo doseči tisto, kar ste si kot najstnica želeli?

Ja, dosegla sem in sem zadovoljna. Zdaj mi pa največ pomeni, da počnem, kar rada počnem, a da mi to ne vzame časa za družino.

Nekoč ste dejali, da so intervjuji za vas neke vrste terapije. Kaj je še tisto, kar vas spravi v dobro voljo in vas napolni z energijo?

Srečanja z določenimi ljudmi, dobri koncerti, sproščen ples v 'underground' klubih, prosta zimska jutra v prijetnih ljubljanskih lokalih in potovanja z mojima sinovoma.

Vrnili ste se na televizijo, in sicer po novem soustvarjate oddajo Dobro jutro. Kakšna pa so sicer vaša jutra in kakšne jutranje rituale imate?

Zjutraj si vzamem veliko časa, da se spravim iz hiše. Rada imam, da se lahko uredim v miru, zato rada vstanem zgodaj. Sledijo vrtec, urejanje spletne strani italijanske manjšine v Ljubljani s programi dneva, urejanje prispevkov za oddajo Dobro jutro, mogoče obisk fitnesa, priprava na kakšno povezovanje dogodka ali vodenje skupine turistov po mestu.

S Katarino Čas sta bili kot voditeljici oddaje Atlantis precej nerazdružljivi. Kako pa je zdaj z vajinim odnosom, ga še ohranjata?

Zdaj ima vsaka tako začrtano pot pred seboj, da se srečava samo občasno na kakšnem dogodku, ko se seveda objameva. Zelo sem vesela zanjo, da je res dosegla, kar si je želela. Bila je stara komaj 20 let in je govorila, da si želi biti filmska igralka. Katarina je dokaz, da moraš za svoj cilj načrtovati pot, si upati segati visoko, nenadoma se usesti na kakšno letalo in iti na avdicijo. In garati. Zato jo spoštujem!

Ko ste bili v vlogi komentatorke šova Nova zvezda Slovenije, ste mladim dejali: »Ko hočeš preveč, vedno pogoriš.« Se je tudi vam kdaj to zgodilo?

Imeti visoke cilije je super, a za tem mora stati pameten načrt. Nekateri tekmovalci, ki so že bili na glasbeni sceni, tega načrta niso imeli, ker so bili tako prepričani, da bodo med vsemi najboljši, da so preprosto pogoreli, izginili iz šova in iz spomina gledalcev.

Pravite, da se čutite tako Slovenko kot Italijanko. V čem se razlikujemo Italijanke in Slovenke, v čem smo si podobne?

Zdi se, da Italijanke menijo, da jim določene stvari a priori pripadajo, ko postanejo matere in žene. Zato jih tudi veliko ne dela ali se pa preprosto zredijo, kajti moža in otroke že imajo, ni se treba več paziti. Slovenke pa od rojstva sprejmejo dejstvo, da si bodo morale v življenju vse zaslužiti same. Zato so bolj izobražene, bolj fit, bolj profesionalne. Je pa seveda nujno poudariti, da Slovenke živijo v državi, ki jim pri tem zelo pomaga, čeprav se tega ne zavedajo.

Dejali ste, da se ti v življenju vrača tisto, kar narediš sam. V kaj sicer v življenju še verjamete oz. verujete?

Verjamem v pretok energije. Če smo mi dobro razpoloženi, nas tudi drugi opazijo in nam nevede dajo priložnost oz. se spomnijo, da bi nas to mogoče zanimalo, in s tem se nam odpirajo vrata. Če smo slabe volje in brez žara, postanemo nevidni. V takih dnevih opažam, da te ljudje ne vidijo, ne opazijo, gredo mimo brez pozdrava.

Kdo vas največkrat spravi iz melanholije in kako to najlažje doseže?

Sem zelo iniciativna ženska, polna idej in dobre volje, predvsem kar zadeva posel in zabavo. Kar zadeva razmerja, pa partnerja ne preganjam, ga ne zasipam z idejami o izletih in o spreminjanju barve domačih sten. Taka nisem. Preprosto ne sitnarim. Čeprav bi včasih morala, ker se človek prej ali slej na vse navadi, tudi na žensko, ki ne teži. In ko to postane samoumevno, nima več vrednosti.

Vaš sin Aleks je imel svojo vlogo v Drami, ukvarja se s plesom in glasbo in na splošno je umetniška duša, kar je najverjetneje podedoval po očetu. Komu pa je sicer bolj podoben in kaj je podedoval po vas?

Po meni je podedoval dobro voljo, ki premaga morebitne sence, ki so pri umetnikih tako rade prisotne. On je umetnik brez senc. Čista duša. Spoštljiv do vseh. Tako sem ponosna nanj.

Sin Aleks pravi, da ste kul mama. Kateri pa je vaš najlepši spomin na starše iz časov, ko ste bili še otrok?

Najlepši spomini so iz časov, ko sta bila starša še skupaj. Krasen je občutek tesne družine, takrat je bilo popolno, poleg tega pa smo bili pogosto obkroženi tudi s prijatelji. In glede na to, da sta me imela zgodaj, so bili ti ljudje vsi še zelo mladi. Krasno je bilo, ko smo se vsako poletje odpravili za tri tedne na morje, kjer smo kampirali in doživljali vedno nove dogodivščine. Zelo so mi ljubi tudi spomini na božični čas, ko so bili prisotni še stari starši, ki jih zdaj tako pogrešam.

Kateri je najboljši nasvet, ki ste ga vi dobili od staršev in ga prenašate naprej na svoja otroka?

Nehaj se sekirati brez zveze.

Glede na to, da ste v življenju obkroženi z umetniki, me zanima, kaj je tisto, kar vas pri umetnikih pritegne in česa pri umetnikih ne razumete?

Pritegnejo me globina, kreativnost, talent, obožujem občutek ponosa, ki me preplavi ob njihovih nastopih. Je pa seveda malce težje pri nekaterih razumeti nihanja v razpoloženju in problematiziranje določenih zadev, ki so zame res nepomembne.

Za seboj imate ločitev, vendar se z nekdanjim možem dobro razumete. Kako vam je uspelo narediti tovrstno simbiozo?

Doseči simbiozo ni lahko, ko je prisotna bolečina. Nekdo mora zatajiti ponos in potrpežljivo počakati, da minejo tisti močni občutki v času krize. In treba si je ostati blizu in se osredotočiti na skupne cilije in dolžnosti, pri čemer morata biti v središču otrok in njegovo dobro.

Pred ločitvijo ste se spopadali z vprašanjem, ali biti ženska ali žena. Se tega po vaše ne da uskladiti?

Bolj točno biti oseba in žena. Seveda gre to skupaj, mora iti, a moj primer je bil problematičen. Preveč sem se v razmerje spustila in se prilagodila. Nisem gojila svojih prijateljstev, bila je samo družina, kar se sliši zelo lepo, a če želi človek dobro funkcionirati, rabi okrog sebe tudi druge ljudi, spodbudno družbo, prava prijateljstva.

Vaš partner je sedem let mlajši (kitarist Matic Ajdič), nekdanji je bil 34 let starejši. In obakrat so vas ljudje pogosto tudi obsojali. So bili očitki pogostejši v prvem ali zdaj v drugem primeru?

Očitkov je bilo vedno veliko, mogoče se o tem zdaj malo več govori, ker se o tako pogostih primerih razlike v letih med starejšimi partnericami in njihovimi izbranci govori o fenomenu desetletja, če ne že kar o modi. A zame pri tem ne gre za modo. Enostavno so padli predsodki in vsak lahko izbere tistega, ki ga resnično čuti, pa naj bo to mlajši, starejši ali vrstnik. Leta niso pomembna.

Kdo obsoja pogosteje: moški ali ženske?

Ženske so tiste, ki imajo bolj razvit dar govora, umeščanja v koncept in silno potrebo po izražanju. Zato so tiste, ki največkrat komentirajo, tako v dobrem kot v slabem smislu.

Koliko se zdaj prilagajate v odnosu z moškim, s katerim živite?

V razmerju mora priti do tega, da se partnerja dopolnjujeta, razumeta, da imata skupne interese, a hkrati mora vsak znati gojiti svojo osebnost in pot, v okviru medsebojnega zaupanja in prijateljstva. Drugače bi bilo zame nemogoče živeti s postavnim in nadarjenim rok glasbenikom, ki ga cele noči ni doma zaradi koncertiranja po državi.

V zakonski stan ste prvič skočili po zgolj treh mesecih. Pa zdaj? Si še želite poroke?

Po pravici povedano, nama res ničesar ne manjka in sad najine ljubezni je otrok. To je to, kar sva si želela.

Nekoč ste dejali, da ste spoznali, kaj je sreča, ko ste nehali sanjati. Se vam zdi, da ljudje na splošno preveč sanjarimo in zato pozabimo uživati trenutke in živeti?

Sanjanje je dobro, ko pripelje do uresničitev ciljev, ki pomagajo rasti. Ko pa po določeni starosti ostane sanjarjenje samo želja po nečem, kar nismo dosegli, nezadovoljstvo z aktualnim stanjem, no, takrat pa mislim, da je prišel čas, da se malce ustavimo in pogledamo, kaj smo v vsem tem času ustvarili, in začnemo v tem uživati. Uživati v delu, v družini, v času, ki ga imamo na voljo zase.

Dolgo ste si želeli tatu, zdaj ga imate. Kaj simbolizira?

Imam tatu na desni rami. Da sem si ga naredila, sem počakala na svoj 40. rojstni dan. Veliko mi pomeni tudi zato, ker je delo prijateljice, ki jo imam zelo rada. Njej sem lahko zaupala svojo zgodbo, ki jo je nato sintetizirala v lepo metaforično risbo. Moje korenine, moja družina, vse je tam. Nisem pa ljubiteljica majhnih tatujev sem in tja po telesu.

Kako je pri hrani: se pri vas doma na mizi večkrat znajde italijanska ali slovenska domača hrana?

Kuham italijansko in slovensko, a najpogosteje se na mizi znajdejo špageti z bolonjsko omako, lazanje, parmigiana, polnjene paprike, ričet, jota, matevž. Je pa že nekaj mesecev vse brez mesa. In, ja, se da! Tudi okus je približno enak.

Ali se bojite staranja in kako si predstavljate svojo starost?

Ne bojim se staranja, bojim se ostati sama in zboleti, zato poskušam, kakor se le da, ohraniti dobre odnose, pridobiti nove prijatelje, graditi to pomembno prtljago, za katero verjamem, da mi bo pomagala preživeti prijetno starost.

Brez težav tudi govorite o tem, da uporabljate botoks. Zakaj je to še vedno takšen tabu tudi med slavnimi Slovenkami?

Zanimivo je to, da je kapljica botoksa še vedno večji tabu kot povečanje prsi. Glajenje gubic dvigne več prahu kot celoten operativni poseg, ki vključuje vsaditev tujkov in šivanje tkiva. Ali pa dvigne več prahu kot recimo nova moda tetoviranja celih rok! To delajo skoraj otroci, res mladi ljudje, ki še ne vedo, kam jih bo življenje peljalo in ali bodo nekoč imeli težave zaradi tako obsežnih risb na tako vidnih mestih. Ampak, ne, njih nihče nikoli nič ne vpraša. Senzacija je vedno beseda botoks za glajenje gubic okrog oči.

Kako pa gledate na lepotne operacije. Ste si kdaj želeli kaj spremeniti na sebi oz. dopuščate tudi to možnost, da bi kaj spremenili v bodoče?

V življenju nikoli ne reci nikoli. Kaj pa, če se mi bodo nekoč povsem povesile veke? Kaj, jih ne bomo pobrali? Bomo. Kaj, če bo koža na vratu tako visela, da jo bomo odščipnili z zadrgo? Bomo poskrbeli tudi za to? Mogoče. Sicer pa je dobrodošlo vsako napredovanje v lepotni tehnologiji. Lepo je vedeti, da obstaja tudi rešitev za take težave. Zakaj pa ne? 

Besedilo: Tjaša Platovsek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec