Oskar Kogoj: "Človek ne potrebuje veliko, potrebuje pa božansko"

Story: Status umetnika v Sloveniji …

(smeh)

Story: … številnim ne prinaša tega, kar bi si želeli, predvsem v smislu, da bi s tem lahko zaslužili za življenje. Mislite, da vaše sprejemanje materialnosti vpliva na vaš uspeh v končnih izdelkih?

Univerzalno dejstvo je, da mora človek služiti sočloveku. Vedno bi se morali zavedati, da tisto, kar daš, dobiš nazaj. No, vedno ne dobimo vsega, včasih dobimo tudi 'lih en prav', ampak ne glede na to je vedno treba iti naprej. Danes je vsega preveč, ampak 'jabolka' niso več tako dobra. Človek namreč ne potrebuje veliko, potrebuje pa kvalitetno, božansko. Človek je potencialni Bog.

Story: Torej se dobremu izdelku, narejenemu s srcem, skoraj zagotovo obeta uspeh?

Dobremu, ja! Ampak mora biti v njem tudi inteligenca. Mora imeti znanje, brez tega ni nič. Danes umetnost ni umetnost. Glede tega so nas opozarjali že moji profesorji v Benetkah. Takrat so nas učili, da moramo raziskovati med današnjim časom in tistim pred 100 leti. Ker čas prinaša tako inovacije kot tudi vzpone in padce. Ko je Peter Prevc skočil 250 metrov, sem ga opazoval. Potuhtal je svojo obliko, to, da mora biti telo med letom skoraj spojeno s smučkami, da se vmes ujame zrak in da leti čim dlje. To je pogruntal zaradi inteligence, ne zaradi tehnike. Predal se je zraku in postal ptica.

Story: V enem od prispevkov o vas je bilo rečeno, da sta v vašem delu združena umetnost in serijska produkcija. Na prvo žogo ti dve stvari ne gresta ravno skupaj, na drugo pa …?

Ukvarjam se z unikati in industrijsko serijo. Šel sem med industrijo in med umetnostjo, ker sem vedel, da se tam lahko najde nekaj novega. V stvareh moraš vedno slikati sodobni čas in vedno je veliko stvari, ki jih lahko naslikamo.

Story: Rekli ste, da je človek veliko več kot samo telo. Je vaša umetnost del vaše 'nesmrtnosti'?

Kot sem povedal prej. Prevcu je uspelo, ker se je predal in je nekaj ugotovil. Tudi jaz upam, da sem ugotovil nekaj novega. Ampak nesmrtnost je težka beseda. V Sloveniji nam je težko priznati, da je nekdo dober, danes se namreč ne spoštuje. Za spoštovanje so pomembna dela, če ni dela, ni nič. “Prazna slama,” je rekel Plečnik. Enkrat so ga vprašali o vseh njegovih priznanjih in jim je odgovoril: “Priznanja so prazna slama.” Potem so ga vprašali: “Kaj pa medalje?” in je odgovoril: “Medalje so drek.” To so njegove besede. Vse to pomeni, da je priznanje lahko le spodbuda mladim, morajo pa imeti tudi dobre razmere za delo.

Story: Ko ste ravno govorili o svoji preteklosti … Sama sem stara 25 let, se spomnite sebe pri petindvajsetih? Svojih ciljev, sanj, pričakovanj, razmišljanj?

Seveda se spomnim. Takrat sem bil po svetu. Tam sem največ naredil. Na Hrvaškem, v Sloveniji, v Italiji. Tudi v Izrael in Ameriko so me vabili. Ampak takrat je bilo vedno dosti dela. Danes, ko ga ni, mladi ne znajo pristopiti do delodajalcev, nimajo pravega znanja. Vedno nekdo potrebuje pridnega delavca, še vedno je nekaj zdravih industrij, ampak je treba do njih prav pristopiti.

Story: Kakšen pa je pravi način?

(smeh) Vsak pristop je specifičen. Predvsem pa to pomeni, da se moraš pokazati. Veliko je dobrih dizajnerjev, ki niso imeli nobene razstave. Kako te bo kdo poznal? Pred 25, 40 leti so bili drugi časi. Vedno je treba sprejeti delo takšno, kot je, delati, se truditi in preživeti.

Story: Vsaka šola nekaj stane. Kaj pa je bila vaša največja šola v življenju?

Najprej so največji učitelji starši, stari starši, družina, prijatelji, obrt … V vsem tem je veliko znanja. Kot mladenič sem moral znati vse, kar je znal moj oče, če ne celo več od njega, in nič ti ni bilo izpod časti. Oče je vedno pravil, da mora biti vse narejeno z ljubeznijo, tudi grda dela. Vedno je treba biti aktiven, in to priporočam tudi mladim. Denar se ne more vzeti, denar se mora zaslužiti, vse pride, ampak je treba biti potrpežljiv.

Story: Nekje sem zasledila, da vam je bilo v mladosti namenjeno biti duhovnik?

Ja, moral bi biti. Mama je rekla, da bom. Prvi sin, torej jaz, naj bi bil duhovnik, sicer so bili tu še drugi sin Jože, tretji Marko in sestra Zorka. No, poglejte tu. Za mano je najstarejša zakristija in vsak dan sem za njo. A nisem duhovnik? (smeh) Dvanajst let sem bil tudi ministrant, ampak sem videl, kako je tam. Čeprav sem imel plemenitega duhovnika, pri katerem je bila vzgoja takšna kot vzgoja mojih staršev in takšna, kot je bila mojega zadnjega učitelja Sai Babe. Saj vse vere isto učijo.

Story: Sai Baba uči globlja spoznanja o našem bivanju, ta pa naj bi se v simbolih odražala v vašem delu. Se v vaši umetnosti odražajo tudi kakšni grehi iz preteklosti?

V vsak funkcionalni predmet poskušam vnesti nekaj skritega, ker se to začuti, ko ga primeš v roko. Smo različni in gledamo na različne načine. Če je neki izdelek pozitiven, oddaja pozitivno energijo in ga imamo radi ob sebi. In nasprotno. Grehe seveda poskušam eliminirati iz svojih izdelkov, zato poskušam in spreminjam stvari. Stvari ne kar naredim, ampak imam celoten proces. Sai Baba ne uči religije, ampak resnice.

Story: … potem je vaše delo zelo intimno …

Ja, ampak je prav, da damo stvari iz sebe. To je naša dolžnost. Če nekaj znaš, moraš iz tega nekaj narediti. Čeprav z levo roko. Pred kratkim sem si dvakrat zlomil roko, tako da delam z levo. (smeh) Vsekakor je treba pustiti sledi za seboj.

Story: Kdaj doumete največja dognanja? Med ustvarjanjem ali dognanja spodbudijo nova ustvarjanja?

Veste, smo kot računalnik. Dejansko. Če boš v računalnik vnesel komponente, ti bo on vse vrgel ven. To je fantastično.

Story: Ena od vaših najbolj prepoznavnih podob je Lipicanec. Poleg tega, da je del slovenske kulture in zgodovine, je za tem še kakšna osebna zgodba?

Moja zgodba. (smeh) Zgodba se skriva v tem, zakaj je beli konj tudi danes takšnega pomena za Slovenijo. Poleg zgodovine v sebi nosi tudi ime 'lipa'. Lipa je slovensko narodno drevo. Ali veste, kako malo narodov ima svoje narodno drevo? In če pogledamo še v duhovni svet, se na belem konju pojavi kalki avatar, božansko bitje. Naši predniki so prav tako v tem času, spomladanskem, v devinskih pečinah morju poklonili belega konja. Zanimivo je, da se tudi Sai Baba pojavi kot kalki avatar na belem konju, torej so imeli naši predniki v sebi še to božanskost.

Story: Rekli ste, da se mora vsako znanje materializirati. Vaše je v obliki vaše umetnosti?

Ja, ko pride do vrhunskih rezultatov, se znanje mora aplicirati. Torej, spremeniti potencialno znanje v pravo. Če je poezija, mora biti na papirju, sicer pa mora priti tudi iz njega. Se spremeniti vsaj v modelček. Jaz svoje apliciram prek svojih izdelkov, ti moraš dati ljudem, kar potrebujejo. Če bi potrebovali oltarje, bi delal oltarje, ampak zdaj ljudje tudi tega ne potrebujejo več.

Story: Kako pa se še lahko materializira?

Skozi lastno delo. Katerokoli s kateregakoli področja. Že v svetem pismu piše: “Pokaži mi dela in povedal ti bom, kdo si.”

Story: Rekli ste, da samo s spremembami lahko dosežemo zlato?

Moramo začeti pravilno delovati. Vsak naj na svojem področju dela pravilno. In če to združimo kot družba …

Story: Kaj pa, če vzamemo za primer Slovenijo, ki je daleč stran od zlata?

Kako naj to povem … To je težko povedati tako, da bodo sprejeli. Slovenija ne potrebuje parlamenta, ker nas je premalo, da bi imeli tako veliko birokracijo. Saj pravzaprav ni pomembno, ampak obnašamo se, kot da nas je 300 milijonov. Če bi bili pošteni, ne bi potrebovali nikogar.

Story: V Indiji ste bili že 17-krat? Torej ste dobra referenca za nekoga, ki se odpravlja v Indijo. Kakšen napotek?

Treba je poznati zgodovino Indije, vse od Tibeta. Lahko se ogledata ašram, Tadž Mahal, treba je obiskati kraj, kjer se je rodil Hare Krišna, spoznati življenje ljudi, njihovo hrano. Ko grem v tujino, je zame največje svetišče na njihovih tržnicah. V Indiji me je poleg Sai Babe najbolj očaral pogled na ženske, ki oblečene v svilo delajo na njivi in niso umazane.

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču