Ota Š. Roš in Polona Z. Jambrek: "Hitro se pobotava"

Na vprašanje, kdaj sta se spoznali, sprva nista vedeli natančnega odgovora, vendar sta med pogovorom odkrili, da letos mineva 10 let od začetka njunega prijateljstva, kar bosta zagotovo proslavili.

Menda je bil za vajino prijateljstvo usoden intervju z ameriškim raperjem 50 Centom. Sta bili že takrat sodelavki?

Ota: Ne, takrat sem delala še na radiu, Polona pa je bila del ekipe Pop In, vendar oddaje ni vodila. Bežno sva se poznali že prej, vendar sva se takrat prvič pogovarjali več ur, ker sva morali dolgo čakati na intervju.

Zdaj sta obe izkušeni voditeljici oddaje Pop In. Polona, ste na začetku dali Oti kakšen nasvet glede vodenja oddaje?

Polona: Nimam občutka, da sem ji dajala nasvete. Ota je bila zame dobrodošla, sveža sila in takoj sva se ujeli. Je ena izmed najmanj konfliktnih oseb, kar jih poznam. Kadar se pojavijo nesoglasja, pa jih elegantno rešuje. Všeč mi je bilo, da je k delu pristopila s skromnostjo in da se je bila pripravljena učiti. Želela se je vključiti v ekipo in veliko je naredila za to, kar sem zelo spoštovala.

Ota: Veliko sem se naučila od Polone in se še vedno učim od nje. Takoj sem začutila oporo v njej.

Se znata postaviti zase na delovnem mestu, kadar je to potrebno?

Ota: Včasih imava težave s slabo vestjo, vendar se tega zavedava in poskušava izboljšati. Veliko se pogovarjava, in kadar je treba, se znava postaviti zase.

Polona: Moje pravilo je, da večkrat opomnim sodelavce, če mi kaj ne ustreza. Toda če me nekdo četrtič ne sliši, se znam postaviti zase. Vedno zagovarjam načelo v imenu svoje resnice, kar pomeni, da je to moja resnica, in ne velja nujno tudi za druge. Med pogovori vedno poudarim, da je to moje mnenje in da se ni vsakomur treba strinjati z mano.

Zaradi česa imata po navadi slabo vest?

Polona: Da ne bi nekomu naredila krivice.

Ota: Enako velja zame. Včasih se sprašujem tudi, zakaj delam dramo iz nečesa, kar morda ni tako pomembno, ampak se samo meni zdi pomembno. Toda naučila sem se, da je treba, kadar je zame nekaj pomembno, to razjasniti.

Polona: Pomembno je, da znamo postaviti drugim ljudem meje, obenem pa zaupamo, da nam jih bodo tudi drugi znali postaviti. Nato lahko pogovor ali pogajanje, ki privede do kompromisov ali dogovora, steče.

Ota: Včasih imam težave s postavljanjem meje sebi in ne znam presoditi, v katerih primerih se moram postaviti zase, v katerih pa to ni potrebno. Včasih je treba narediti korak nazaj, vzpostaviti distanco in počakati, da se stvari ohladijo. Res pa je, da nisem zamerljiva.

Letos sta se po dolgem času skupaj odpravili na dopust. Kako vam je uspelo uskladiti urnike?

Ota: Letos sva imeli srečo, da Tara Zupančič v tem obdobju ni vodila oddaje Zvezde plešejo in se je ponudila, da prevzame vodenje oddaje Pop In. Navadno namreč nadomeščava druga drugo, zato si pred tem nikoli nisva mogli vzeti skupnega dopusta. Ko pa se je ponudila priložnost za to, je urednica rekla, naj jo izkoristiva in si takoj rezervirava skupni dopust. In ni naju bilo treba prositi. Takoj sva določili datum in pogledali najcenejše letalske vozovnice do kakšnega evropskega mesta v tistem času. Ena od možnosti je bil Neapelj, druga izbira pa je bil Bari.

Polona: V Bariju sem že bila in vedela sem, da bi tam morali najeti avto, če bi želeli videti čim več stvari, prav tako pa bi potrebovali več dni dopusta, zato sem predlagala, da greva v Neapelj.

Na potovanjih se je včasih težko izogniti prepirom in nesoglasjem. Sta se med potovanjem kdaj sprli?

Ota: Niti enkrat. Obe sva zelo močni osebnosti in tudi nekoliko trmasti, zato mi je bilo samoumevno, da se bova kdaj sporekli, vendar se nisva.

Polona: Za naju je značilno, da se zelo hitro pobotava, če se ne strinjava. Ota ni zamerljiva, kar mi je zelo všeč, zato sem zaupala, da se ne bova sprli. Prav tako pa sem na potovanjih bolj spontana in prilagodljiva.

Menda sta veliki ljubiteljici potovanj. Katere države so vaju najbolj očarale?

Ota: Obema je všeč Italija. Kadar se odpraviva na daljša potovanja, pa naju privlači Azija. Ko stopim iz letala in vdihnem azijski zrak, zacvetita moje telo in duša. Najbolje se počutim tam, kjer imajo domačini povsem drugačne vrednote in se jim zdijo naši problemi nerazum­ljivi. Všeč mi je kulturna raznolikost, ker nam širi obzorja, obenem pa se začneš spraševati o lastnih vrednotah ob srečanjih z ljudmi iz različnih kultur. Vsaka sprememba mi je všeč. Toda z vsakega potovanja se rada vrnem domov, ker mi je tukaj lepo.

Polona: Meni je zelo všeč britanska kultura, tudi Azija, predvsem Bali. Ota ima rada bolj odročne kraje, jaz pa niti ne, zato je zame Bali idealen. Med moja najljubša mesta pa spada London. Kadar grem tja, se takoj počutim dobro.

Ota, lani ste postali mama. Za nekatere ženske je značilno, da se zelo rade pogovarjajo s prijateljicami o svojih otrocih. Je to značilno tudi za vas?

Ota: Preden sem postala mama, nisem bila materinski tip, zato sem pri svojih prijateljicah vedno spoštovala to, da so imele pravo mero in niso drugih utrujale samo z zgodbami o svojih otrocih. Če me je katera prijateljica preveč obremenjevala s tem, sem se umaknila. Zdi se mi, da je nehigienično prijateljicam, ki niso mame, nenehno govoriti o otrocih. Jaz sem 100-odstotna mama, vendar poleg tega opravljam tudi druge vloge.

Polona: Preden sva odšli v Neapelj, je Ota poskrbela za svojega sinčka Prema in zelo jo občudujem, ker vidim, kaj vse zmore. Kadar sem jo obiskala doma, me je vedno lepo gostila in se mi je posvetila, kljub temu da je hkrati skrbela za otroka. Tudi med potovanjem ni veliko govorila o sinčku, kar pa ne pomeni, da ni skrbna mama.

Ota: Sem ji pa kazala njegove slike.

Polona: Da, ampak mi je bilo to všeč. Ni pa nenehno govorila o njem, ker zna preklapljati med vlogami. Res jo občudujem in zelo cenim, da lahko z njo uživam, čeprav sama nimam izkušenj z materinstvom. Verjamem v rek: Zadovoljna mama, zadovoljen otrok in pri Oti je tako.

V čem sta si najbolj podobni?

Polona: V analitičnem načinu razmišljanja, združuje pa naju prepričanje, da je pomembno biti dober človek.

Ota: Obema veliko pomeni pravičnost.

Polona: In resnica. Obenem pa sva nekoliko odštekani. Znava vzpostaviti distanco do stvari in se nasmejati okoliščinam.

Ota: Sva impulzivni, vendar nisva zamerljivi. Vedno sva iskreni in morda preveč neposredni, kar morda nekateri ne prenesejo, ker terjajo več taktičnosti, in to seveda razumem.

Verjameta v moško-ženska prijateljstva?

Ota: Da, ker sem imela in še vedno imam, zelo dobre prijatelje, s katerimi smo se odlično razumeli in smo hodili celo skupaj na morje. Zagotovo pa ne sme biti nobene fizične privlačnosti med prijatelji. Moško-ženska prijateljstva so na povsem drugačen način dragocena. In še vedno jih poskušam vzdrževati.

Polona: Nimam tovrstnih izkušenj. Iz dobrega prijateljstva se hitro lahko razvije dobra zveza. Ko se imata moški in ženska lepo skupaj, se namreč lahko pojavijo določena čustva. V gimnaziji in med študijem sem imela prijatelje, ki so želeli nekaj več od prijateljstva, kar je spremenilo odnos. Po tem sem razvila teorijo, da če se ima moški z žensko lepo, lahko hitro čuti nekaj več od prijateljstva.

Intervjuvali sta veliko zvezdnikov. Kdo je naredil na vaju največji vtis?

Ota: Angelina Jolie in Brad Pitt, ker sta preprosta. Čeprav velja Angelina za eno od najlepših žensk na svetu, mi ni bila všeč, preden sem jo spoznala, in takrat sem odkrila, kakšno krivico lahko naredi javna podoba določeni osebi. Ko sem jo spoznala, se mi je zdela povsem drugačna in dobila sem vtis, da je zelo topla, prijetna ženska, Brad pa je bil zelo zabaven in sproščen. Zagotovo si bom najbolj zapomnila intervju s Kate Winslet, ko sem bila v zadnjih mesecih nosečnosti. Za intervju imamo običajno na voljo le nekaj minut, vendar se ona ni pustila motiti, temveč me je prijela za trebušček in začela ugotavljati, ali bom imela fantka ali punčko, prav tako pa je začela govoriti o svoji nosečnosti. Pogovarjali sva se kot ženska z žensko, in ne kot oskarjevka z novinarko. Po eni strani me je skrbelo, ali bom imela dovolj časa za intervju, po drugi strani pa mi je laskalo, saj sem vedela, da bom lahko sinu o tem nekoč pripovedovala. Všeč mi je bilo, da sem jo spoznala v drugačni vlogi in da je bila zelo prijazna. Pokazala mi je, da je človeška.

Polona: V najstniških letih sem bila zagledana v Bryana Adamsa in takrat sem mislila, da ga bom nekoč lahko spoznala, če bom postala novinarka. Toda na študij novinarstva se nisem vpisala zaradi tega, temveč sta me novinarstvo in popularna kultura resnično zanimala. Ko sem imela leta 2006 priložnost intervjuvati Bryana Adamsa, so se mi uresničile najstniške sanje. Intervjuvala sem ga skupaj s sestro dvojčico, kar je nanj naredilo poseben vtis, in po koncertu naju je povabil na večerjo s svojo ekipo. Pred intervjujem me je skrbelo, kakšen bo, ker sem ga idealizirala, vendar se je izkazal za zelo prijaznega človeka.

Kaj najbolj cenita pri ljudeh?

Ota: Rada imam ljudi, ki se ne jemljejo preresno in so srečni. Po mojem mnenju so namreč nesrečni ljudje zlobni. Seveda pa je pomembno, da ljudje nikdar ne gradijo sreče na račun nekoga drugega.

Polona: Všeč so mi ljudje, ki imajo samozavedanje in empatijo. Zame je pomembna sposobnost sočustvovanja. Cenim tudi zdravo postavljanje in upoštevanje mej. Veliko mi pomenita jezik in način izražanja, saj je reševanje problemov večinoma odvisno od načina sporazumevanja. Name naredijo velik vtis ljudje, ki želijo reševati konflikte. Odnosi so zame zelo pomembni in ker smo si različni, je seveda pomembno znati reševati nesoglasja. Ko se imaš lepo, se imaš lepo; človeka pa resnično spoznaš v konfliktu.

Ker je Ota omenila srečo, me zanima, kaj je za vaju sreča?

Polona: Zame so vsa čustva enako pomembna kot sreča, torej tudi jeza, skrb, strah in žalost. Bolj kot k sreči stremim k umirjenosti, notranjemu miru, ki pa pride s samozavedanjem. Kadar si umirjen, se namreč lahko mirno spopadaš z vsemi čustvi.

Ota: Strinjam se s Polono. Sreča vključuje vsa čustva, ki jih je treba sprejeti in uravnotežiti. Kadar vidim zvezdni utrinek, si zaželim, da bi bila vedno srečna, da bi ne glede na to, kaj me v življenju doleti, še vedno znala najti srečo in da bi, kot pravi Polona, tudi v nesrečnih trenutkih znala najti mir.

Polona: V današnji družbi poveličujemo srečo in pozabljamo na to, da moraš biti tudi nesrečen, če želiš biti srečen. Tudi agresija je pomembno čustvo, na primer, pri uveljavljanju. Nobenega čustva ne smemo zatreti. Toda družba nenehno promovira, kako pomembno je biti srečen.

Ota: Ja, ker se promovira predvsem to, da je treba na družbenih omrežjih objavljati fotografije, ki druge prepričujejo, da si srečen. Toda to ni sreča.

Polona: To je oklep, ne pa sreča. Predvsem pa ne moremo biti nenehno srečni. Verjamem namreč, da se ljudje iz težkih primerov veliko naučijo. Menim, da pretiravamo s srečo, zato so ljudje nesrečni, ker so vseskozi pod pritiskom, da morajo biti srečni. To je paradoks sreče. Kadarkoli so nesrečni, poskušajo preprečiti te občutke. Pomembno je, da znamo sprejeti okoliščine. Če ne zmoreš sprejeti različnih čustev, ne moreš sprejeti sebe. In včasih potem nezadovoljstvo kompenziramo z destruktivnimi stvarmi, ker ne znamo živeti sami s sabo, kadar nismo zadovoljni.

So občutki sreče pri vama večinoma povezani z ljudmi?

Polona: Da, odnosi so v življenju najpomembnejši. Materialne stvari nam dajejo le trenutno zadovoljstvo. V sodobni družbi imamo veliko materialnih dobrin, vendar je vse več depresije, zato nas očitno materialne stvari ne osrečujejo. Odnosi so tisto, kar nas v resnici osrečuje, zato je pomembno, da znamo komunicirati drug z drugim.

Ota: In da znamo upoštevati medsebojne razlike ter se prilagajati. Pomembno je, da se znaš skloniti, vendar se pri tem ne izkoreniniš. Potem pa je tu še tista brezpogojna sreča, ki jo poznamo samo mame.

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"