Pevec Oto Pestner, ki je pred dvema letoma dopolnil 60 let, letos praznuje častitljivo 50-letnico nastopov na glasbenih odrih. Njegov prvi nastop je namreč bil v oddaji Veseli tobogan, kjer je že kot deček pritegnil pozornost s svojo nadarjenostjo – kmalu zatem pa je pri založbi Jugoton leta 1968 izšla prva mala plošča z naslovom Najrajši sem pri očku, na kateri so bili štirje posnetki.
Ob tej priložnosti sva se dobila v ljubljanskih Črnučah, kjer si je glasbena legenda ustvarila dom in družino. Govorila sva skoraj o vsem, predvsem pa o glasbi, festivalih, brezčasnih melodijah in ne nazadnje še o njegovih najbližjih. Oto nam je zaupal, da je neizmerno vesel, da se mu je družinska sreča, kot pravi, ponudila predvsem v zrelejšem obdobju in da so del te sreče dvojčici Ana in Ela ter seveda žena Maja.
Story: Ste si kot deček predstavljali, kam vse vas bo popeljala vaša glasbena pot?
Pri mojih začetkih je bil na voljo le očetov ansambel. Bil je harmonikar in me je uvedel v glasbeno zgodbo. Seveda si takrat kot mulec niti v sanjah nisem predstavljal, kako se bo vse skupaj razvilo ... Poleg tega je bila pri nas glasba doma in vedno se je nekaj poslušalo, moj oče pa je vedno kaj na novo preizkušal. In ko je ugotovil, da bi nekaj lahko bilo iz mene, sva začela skupaj trenirati.
Story: Tako ste že s šestimi leti ob harmonikarski spremljavi spremljali očeta v gostilni Koper ...
Ja, res je, to so bili začetki, zatem pa sem nastopal že kar z njegovim celim ansamblom. Vse skupaj mi je postajalo čedalje bolj všeč in tako se je stvar razvijala.
Story: Je imel oče kakšno posebno šolo?
Oče, ki je bil hkrati moj učitelj, je bil amaterski glasbenik, mama se je ukvarjala s trgovino, bila je tudi otroška negovalka. Čeprav je bil oče amater v glasbi, je bil zelo natančen, imel je tisti čut oziroma občutek za glasbo, ki ga danes marsikdo nima. Poleg tega pa je znal tudi dobro svetovati, saj mu življenjskih izkušenj ni manjkalo.
Story: Ste imeli oziroma imate kaj bratov, sester?
Imam sestro, ki je prišla na svet devet let za menoj. Sicer ni vpeta v glasbo, ampak je še danes aktivna v trgovinski dejavnosti.
Story: Če se vrneva h glasbi, prvi nastop je bil leta 1962, drži?
Tako je, to je bil prvi zasebni nastop, leto dni pozneje pa je sledil še javni nastop.
Story: Se še spomnite prve nagrade oziroma tiste, ko ste kot 15-letni fant debitirali na Slovenski popevki?
Pisalo se je leto 1971. S sredstvi, kakor se spomnim, je bilo takrat bolj skromno, sicer pa so bili v Hali Tivoli tako veliki orkester kot naši vrhunski komponisti. Spomini so vsekakor lepi, sploh če zmagaš. Je pa glede tega zanimiva prigoda, namreč, meni je bilo pomembno, da bom čim bolje zapel, kaj drugega me takrat še ni zanimalo. Na festivalu me je spremljal oče Oto, ki je bil tudi sicer na takšnih dogodkih z menoj. Ko smo vsi odpeli (odpel sem predzadnji), je sledilo glasovanje, midva z očetom pa sva šla v bližnji lunapark, kjer so bili avtomobilčki, saj sva bila prepričana, da se kaj drugega v zvezi s festivalom ne bo dogajalo. Kar nenadoma je zavladala panika, organizatorji so me začeli iskati, češ nekaj sem dobil, da moram nazaj v dvorano. Z očetom sva tekla nazaj in si niti v sanjah nisva predstavljala, kaj se dogaja. Potem pa sem izvedel, kaj je bilo - prva nagrada občinstva in pesem je bilo treba še enkrat zapeti.
Story: Vam je katera izmed številnih nagrad še posebno pri srcu?
Vse nagrade so mi večinoma enako pomembne in prav vse ljube. Morda bi omenil eno - prvi pokal, ki sem ga dobil leta 1969 v Sanremu, Cantagiro Di Ragazzi. Lahko bi rekli, da je bil to mladi Sanremo, na katerem je imela nekdanja Jugoslavija nekaj svojih predstavnikov, jaz pa sem zastopal Slovenijo in zapel pesem Toma Jonesa ter zmagal.
Story: Kaj pa festivali? Skoraj ni bilo festivala, na katerem ne bi sodelovali ...
Mislim, da res ne. V Sloveniji sem se udeležil vseh velikih treh (Slovenska popevka, Vesela Jesen in Melodije morja in sonca), tu pa so še Zagreb, Beogradsko prolječe, Sarajevo, Opatijski festival, Subotica ... v Skopju pa sem na primer le gostoval.
Story: Kaj se je v glasbi tako zelo spremenilo, da današnje skladbe ne najdejo poti do poslušalcev oziroma ne ostanejo pri poslušalcih?
Tu je nekaj, kar se tepe med seboj in kar vedno pravim - eni to zagovarjajo, drugi so proti - da se mora glasba delati s srcem, ne glede na sredstva, ki jih imaš. Tisti moji časi tehnično niso bili ne vem kaj, tako da se je bilo treba res potruditi in biti zelo dobro pripravljen na snemanje. Takrat se tudi nisi mogel zanašati, da bodo potem kakšne napakice popravili tehniki, recimo ta ali oni odmev. Danes se recimo delajo komadi, ki nimajo niti začetka niti konca. Je sicer nekaj, kar je ritmično bogato in se ponavlja, ampak na koncu je rezultat tega, da si iz sebe izžel energijo, prijelo pa se ni kaj dosti. V današnjem času se lahko prav tako naredi lepa in moderna melodija, ki se nato pri ljudeh dlje časa obdrži. Teh primerov imamo kar nekaj.
Story: New Swing Quartet, s katerim ste pred kratkim znova navdušili, ima prav posebno mesto, drži?
Kar veliko, bi dodal. V bistvu se je ob moji solo karieri začela tudi kariera z New Swing Quartetom, ki je nastal leta 1968, ampak takrat me še ni bilo zraven. Takrat so bili v kvartetu štirje fantje, večinoma Šentjurčani. Bila je čisto amaterska skupinica, ki sem se ji leta 1970 pridružil le kot gost in z njimi zapel kakšno pesem Toma Jonesa. Ko pa so se fantje pripravljali na prvi samostojni nastop v Narodnem domu v Celju, ki je bila takrat ugledna dvorana, pa je odjeknila novica, da je drugi tenorist dobil možnost študija veterine v Zagrebu, kar pomeni, da bo moral biti tam in da se mu časovno s skupino ne izide več. Feri Smola je predlagal, da bi vskočil jaz, in tako smo začeli vaditi. Rekel sem jim, da moram vse skupaj harmonsko bolj uskladiti, da bo vse skupaj zvenelo, kot je treba. In nam je v treh tednih tudi uspelo, odzivi po koncertu pa so bili za tiste čase izjemni. Prav tako so bile hvale zelo pogumne, sploh za čase, v katerih smo živeli, saj vsebina pesmi ni bila ravno 'rdeča', kot se temu reče. Mislim, da smo imeli predvsem srečo, da se iz visokih forumov niso vtikali v našo glasbo, ki je imela leta 1973 še eno prelomnico - zaživela je na prvi plošči pri tedanji produkciji kaset in plošč ZKP RTV.
Story: Kaj pa prva turneja, mislim, da je bila Rusija?
Res je, zgodila se je leta 1974, ko je bila zunaj že druga plošča. Koncerti so bili izključno v velikih dvoranah, vsaka skupina pa je imela po pol ure nastopa. Na začetku te večdnevne mednarodne turneje smo nastopali v prvem delu na sredini, po treh, štirih koncertih pa je prišel do nas glavni režiser in nam rekel, da smo predobri in da bomo nastopili na koncu, da zaključujemo koncert, zaradi česar je bilo kar nekaj povešenih nosov, sploh umetnikov, ampak tako so se odločili organizatorji, češ da naše pesmi prebujajo črnega človeka ter da je tudi to revolucionarno.
Story: Danes kaj pogrešate turneje ali vam je ljubše biti doma?
Še vedno so turneje, a drugačne. Sicer jih je zdaj še največ z Alpskim kvintetom, saj večinoma igramo po Nemčiji in Avstriji. Kaj in kako bo v naslednjih letih, pa je še predaleč.
Story: In ko sva že omenila Alpski kvintet in narodno-zabavno glasbo, tudi brez tega pri vas ne gre. Je težko narediti preskok v povsem drugačno glasbeno zvrst?
Meni ni, saj to počnem vse življenje. In morda mi je prav zaradi tega glasba toliko bolj zanimiva. Sploh pa je Alpski kvintet ena izmed najboljših narodno-zabavnih zasedb, saj je v skupini vse - od dobrega vokala do odličnega instrumentala. Vse skupaj je vrhunsko postavljeno, tako da lahko Alpski kvintet posname vse, kar si zaželi.
Story: Ste morda na katero pesem, ki ste jo ustvarili za druge, še posebej ponosni?
Pri vsaki pesmi, tudi če je napisana za druge, je avtor vedno malce prisoten. Sploh glasbena ikona pa je pesem Ljubim te Slovenija, ki ima živahno zgodovino. Napisana je bila za New Swing Quartet, za tretje Melodije morja in sonca leta 1980. Čez pet let pa jo je za svojo vzel Alpski kvintet in prvič je nastal valček, ki je naredil tisto svoje. To se je sicer zgodilo s kar nekaj mojimi pesmimi, pri katerih na začetku ni bilo tistega, reciva, pravega odziva, potem čez nekaj let pa bum. Enako velja za pesem Ciganska kri, ki je bila posneta leta 1991, čez tri, štiri leta pa je na nekem koncertu doživela pravo renesanso.
Story: Letošnje leto se zdi, da je povsem vaše, saj obletnic kar ne zmanjka ...
Kaj veliko se z obletnicami ne obremenjujem, čeprav je lepo. No, tu je sicer 50 let moje kariere, prav tako 50 let New Swing Quarteta, s katerim smo pred kratkim naredili res lep koncert. Kako bo naprej, še ne vem, dejali smo, da se prepustimo času. Z veseljem pa bomo delali tudi v prihodnje, sploh glede na fantastične odzive.
Story: Del vaše obletnice so tudi 'vaši metulji' oziroma Moji metulji, tako se namreč imenuje že 39. album ob 50-letnici.
To je v bistvu projekt, ki sem si ga želel narediti po res dolgem času, saj kar nekaj let ni bilo pravega soloalbuma. Na obeh albumih je 32 skladb, pesmi pa so nastajale več let.
Story: Če se ne motim, so metulji prispodoba za vašo družino?
Ja, res je. Vesel sem, da se mi je ponudila ta sreča v zrelejšem obdobju in da sta prišli na svet Ana in Ela. Rojstvo dvojčic je bil najlepši dan v življenju in še danes mi je res lepo, zato menim, da je treba takim dogodkom posvetiti tudi nekaj več. Ko sta nekoč na nekem dogodku razložili, kako sta prišli na svet, sem to uporabil v skladbi. In če poslušate album v celoti, opazite, da je, preden se zgodijo moji metulji, še ena taka mistična skladba Leadro, Aledro, ki se takoj priključi metuljem. In tam sem tudi povabil Ano in Elo, da sta nekaj povedali na posnetku in s tem pripeljali do mojih metuljev. Vsak, ki bo poslušal pesmi, bo kaj hitro začutil smisel te zgodbe.
Story: Kaj vas najbolj osreči, ko ste daleč stran od glasbenih odrov?
Da sem s svojima hčerkama. Ponavadi je to - če ni drugih obveznosti - vedno popoldne, kadar je žena Maja v službi, saj je na Glasbeni šoli v Kranju profesorica violine. Takrat sem jaz največ z njima. Seveda se bodo ti časi kaj kmalu spremenili, saj bosta letos stari že deset let in marsikaj že sami postorita.
Story: Omenili sta hčerkici, dvojčici Ano in Elo, ki sta že krepko zrasli. Sta še kaj navihani?
O, ja, tudi sta. Večkrat smo v šali rekli, da sta prej znali peti kot dobro govoriti. Sicer pa tudi sami radi pišeta pesmice. Že zdaj si marsikaj lepega izmislita, tako da sva včasih z Majo prijetno presenečena, sploh ko nama prebereta ali zapojeta.
Story: Bi jima radi predali kakšno posebno znanje, ju kaj posebej naučili?
Včasih se zgodijo tako lepa presenečenja, ki pridejo sama od sebe. Veliko je nepozabnih in spontanih trenutkov.
Story: Letošnje leto je, če se ne motim, 11 let, od kar ste se poročili z izbranko Majo?
Tako je. Srečni veseli, nasmejani in veseli smo, da se je to zgodilo.
Story: Kaj vas najbolj sprošča oziroma notranje pomiri?
Tu so družina, muzika in džezovska kapela. Ob tem bi rad omenil tudi ameriško vokalno zasedbo The singers unlimited, ki so zbrani le za snemanje plošč.
Story: Imate po vsem tem bogatem opusu ter družinski sreči morda še kakšno neizpolnjeno željo?
V glavi je veliko želja, vendar dokler stvari ne dozorijo, težko karkoli komentiram. Pustimo času čas.
Številne uspešnice: Trideset let, Dan ljubezni, Ciganska kri ...
Oto Pestner je znan po številnih uspešnicah, kot so Vse je lepše, ker te ljubim (1971), Vem nekje živeti mora (1972), Trideset let (1972), Dan ljubezni (1975), Bisere imaš v očeh (1978), Tople julijske noči (1979), Moja dežela (1986), Ciganska kri (1991), Dan za zaljubljene (1993) ...
Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Gorazd Karer, osebni album
