Ana Bešter Bertoncelj, ki jo številni poznate s televizijskih zaslonov, ni le ljubeča mama, ampak ozavešča starše, kako lahko svoje otroke vzgajajo ljubeče.
Magistra sociologije, psihoterapevtka in imago terapevtka ustvarja FB-stran Ljubeča mama in spletno članstvo Ljubeča mama, kjer staršem deli znanje s področja vzgoje in jim daje podporo pri reševanju vsakodnevnih izzivov.
Ana, s kakšnimi težavami se starši največkrat srečujejo?
Ker sta moja otroka stara tri in šest let, delam največ z mamicami, ki imajo otroke, stare od 0 do 6 let. Tako lahko delim tudi svoje lastne izkušnje. Sicer je največ težav pri tem, kako se spopasti s trmo, čustvenimi izbruhi, jokom, postavljanjem mej, sama pa veliko poudarka dajem na to, da mama v času vzgoje lastnega otroka ozavesti in predela tudi svoje čustvene rane, ki v odnosu z otrokom vedno pridejo na dan. Prav te so namreč skrite v mamini podzavesti, a velikokrat izvor vseh izzivov njunega odnosa.
Kaj pa starši največkrat želijo od vas?
Orodja ali napotke, kako reševati čustvene izbruhe, trmo, jezo, agresijo in konflikte. Rešitve, kako spremeniti svoje kričanje v ljubeče odzivanje. Na koga se nasloniti v trenutkih nemoči, obupa, da bi lahko spet čutila moč, pogum in samozavest kot mama. Kako v svoje življenje pripeljati smeh, radost, živost, veselje in občutek varnosti zase in za otroke. Želijo poznati poti, kako vzgajati otroke z zavedanjem, ljubečo prisotnostjo, umirjeno in odločno. Večina mamic želi biti najboljša mama na svetu za svojega otroka. Želijo biti ljubeče, skrbne, empatične. Ne želijo le družine, ki 'približno funkcionira', ampak želijo zgraditi zares ljubečo družino in biti otroku resnično v oporo.
Katere napake starši največkrat delajo?
Omenila bi odzivanje na jok in trmo. V naši družbi je zakoreninjeno prepričanje, da je otroški jok nekaj, kar je treba čim prej prekiniti, preusmeriti in utišati, ker je otrok, ki ne joka, zadovoljen otrok, mama, ki ji to uspe narediti, pa je dobra mama. Vendar ima jok dve nalogi. Prva je, da otrok prek joka staršu sporoča, da nekaj potrebuje. Lahko je žejen, lačen, ga zebe, mu je vroče ... Druga naloga joka pa je staršem manj poznana. Je mehanizem odlaganja stresa in predelovanja stisk. Ne govorim o tem, da otroka pustimo jokati. Jaz sem proti izjokavanju! Ampak da mu v varnem okolju, na primer v našem naročju in ob naši ljubeči prisotnosti, dovolimo jokati in izražati čustva in občutke. Če otrok nikoli nima te možnosti, mora vse to potlačiti. Ko starši razumejo, kaj govorim, po navadi rečejo, da bi to morali vsi slišati. Še večje težave so s trmo. Otrok gre v obdobju, ko se začne zavedati, da ni mama, ampak samostojna oseba, skozi obdobje, ko je vse 'ne'. In mi mu moramo znati pomagati iti čez to obdobje, da sploh spozna, kdo je in kaj hoče. Največkrat pa starši mislijo, da izsiljuje, da ga je treba podrediti, 'zatreti' ta vedenja že v kali. Tukaj starši ne le da izgubljajo stik z otrokom, ampak tudi dragoceno priložnost učenja samoregulacije in ravnanja s svojimi čustvi. Poudarila bi, da ne učim permisivne vzgoje. Otrok potrebuje jasne meje, ki pa jih moramo postaviti ljubeče in avtentično.
Foto: Primož Predalič, Rebeka Kavčič – Lejga ptička
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec