Miss Štajerske Patricija Finster: Delavno dekle, ki vozi traktor

Preprosto dekle nam je zaupalo, kako se je znašlo v vrvežu velikega mesta, kot je Ljubljana.

Zaupajte nam nekaj o sebi, kakšni ste, kaj radi počnete, s čim se ukvarjate, kako so videti vaši dnevi ...

Trenutno študiram v Ljubljani, kar mi je bilo na začetku velik izziv, saj nikoli prej nisem preživela več časa v večjem mestu. Prihajam iz vinogradniške vasice Police v bližini Gornje Radgone, znane kot dom Radgonske penine. Posledično se veliko ljudi tukaj ukvarja z vinogradništvom, kar po mojem mnenju še dodatno poveča povezanost naših ljudi, saj si velikokrat priskočijo na pomoč, ko je potrebna dodatna pridna roka pri delu, ali se skupaj pozabavajo.

Živim s starši, sestro, svakom ter nečakom, in tako polna hiša pomeni, da ni nikoli dolgčas; ker smo vsi tudi veliki ljubitelji živali, pa imamo še dva psa, dva ponija, mačka ter celo nekaj prašičev.

Ob nečaku sem se naučila, kako pomembno je ohraniti otroški pogled na svet, saj me v tistih kaotičnih trenutkih, ko padem pod pritisk stresa, spomni na preprostost in lepoto življenja. Tako tudi zelo cenim ljudi, ki so delavni, strokovni, ambiciozni, ob vsem tem pa se znajo zabavati, ohraniti pozitiven pogled na svet ter sprostiti, ko je za to primeren trenutek.

Trenutno delam tudi v majhnem lokalu v sosednji vasi. Delo mi je zelo všeč, saj sem tako spoznala ogromno novih ljudi, še najbolj pa mi je všeč, kako sčasoma postaneš del življenja stalnih strank. Ko ne delam v baru, delam še v disku v Cerkvenjaku. Rada imam glasbo in nasmejane ljudi ter prav tako tu spoznavam nove obraze.

Sem tudi članica mladinskega cerkvenega zbora Biseri ter nekdanja skavtinja, zato si rada mislim, da imam v sebi to znano slovensko marljivost, po drugi strani pa preprostost. Med tednom torej uživam v velikem mestu, kjer vsak dan srečujem nove obraze, ob koncih tedna pa se vrnem domov, kjer prav tako uživam na vsakem koraku. To je po mojem eden izmed najlepših čarov naše majhne Slovenije – da imamo večja mesta, kot je Ljubljana, po drugi strani pa je naša dežela polna vasic.

Vaš delovnik je torej raznolik. Kaj pa prosti čas? Ga sploh imate, in če ga imate, kako ga izkoristite?

Študiram španski jezik in književnost ter pedagogiko in andragogiko. Zelo rada obiskujem zumbo ali zaplešem kar doma med čiščenjem ob spremljavi lastnega glasnega petja. Mislim, da so sosedje kar veseli, da živijo dovolj oddaljeno.

Od malega sem tudi velika ljubiteljica ličil; ko jih sama še nisem imela, sem pogosto kaj 'ukradla' starejši sestri in se skrivaj naličila, končni rezultat pa je bil seveda bolj primeren za pustni torek kot za v javnost ... A sčasoma sem tako začela obvladovati ličenje. Zdaj sem zvesta oboževalka kar nekaj slovenskih in tujih 'youtuberjev' ter včasih kakšno prijateljico presenetim in pred zabavo naličim.

Zakaj ste se prijavili na izbor Miss Slovenije?

Zelo rada imam izzive. In že nekaj časa nisem izzvala same sebe, postalo mi je precej udobno – študij in delo različnih študentskih del. Kar mi je ustrezalo, mogoče celo preveč, kajti menim, da se ljudje ves čas spreminjamo in rastemo. Da pride do tega, pa moramo kdaj narediti kaj, kar nas postavi izven 'udobne škatle' in nam pomeni izziv, nas prisili, da se naučimo česa novega, spoznamo nove ljudi itd. In prav to mi je to tekmovanje pomenilo – nov izziv, novo priložnost, to, da mi je to delo všeč, pa je dodatni plus.

Kako pa je vaša družina sprejela odločitev za lepotno tekmovanje?

Na začetku so bili precej skeptični, nato pa so postali zelo navdušeni ter me zdaj zelo podpirajo. Po katerem od dogodkov me na telefonu pričaka kar nekaj sporočil, saj so neučakani in jih zanima, kako je šlo.

Ko pridem domov, pa seveda sledita zasliševanje in podrobno poročilo o tem, kaj sem počela. Med misicami je name največji vtis naredila Nives Orešnik, in to že pred nazivom Miss Slovenije, saj sva obiskovali isto srednjo šolo.

Spomnim se, ko sem bila v prvem letniku in sem jo prvič zagledala pri pouku zgodovine – nekaj je prišla vprašat našega profesorja, obiskovala je četrti letnik. Že takrat se mi je zdela lepa, in ne samo na zunaj, izžarevala je tudi pozitivno energijo. Novica, da je postala mis, me je zato zelo razveselila. Spoštujem njeno delo, ki ga je počela kot misica, in kolikor spremljam prek družbenih omrežij, na tem področju ostaja še naprej aktivna.

Ste se že kdaj ukvarjali z modo?

Vedno sem rada gledala Ameriški top model, se ličila, pripravljala modne revije za družinske člane in se seveda oblačila v mamine prevelike obleke in sestrine petke. Moda mi je všeč, ker se lahko z njo izražamo pa tudi poigramo, eksperimentiramo. Najbolj je zanimivo, kako zjutraj izberem oblačila na podlagi počutja ...

Ob tem mi je zelo pri srcu tudi ličenje, sploh ko naličim drugo punco in samo poudarim lepoto, ki se je sama ne zaveda. Trenutek, ko se nato vidi v ogledalu, je neprecenljiv, saj ji v očeh piše, da se počuti posebno, lepo in da je pridobila samozavest. Ne zagovarjam stališča, da smo lahko lepi samo z ličili, všeč pa mi je ideja, da je make-up orodje, ki dvigne samozavest dekletom.

Kako ste se razumeli z drugimi dekleti?

Ni bilo čutiti pretirane tekmovalnosti, seveda si vsaka želi zmage, a mislim, da to privoščimo tudi druga drugi. Zavedamo se, da gre za tekmovanje, in (vsaj jaz) zaupamo ljudem, ki nas ocenjujejo, da bodo znali prepoznati trud, potencial, voljo in energijo, ter bodo strokovno sprejeli odločitve. Naša odgovornost pa je, da pokažemo svoje sposobnosti, se učimo in dokažemo, zakaj si zaslužimo zmage.

Kako bi se lotili poslanstva kot miss Slovenije?

Pomenilo bi mi ogromno čast, hkrati pa se zavedam odgovornosti, ki jo ta naziv nosi. S tem bi dobila potrditev, da je moje delo opaženo, cenjeno in celo nagrajeno s tako laskavim nazivom. Po drugi strani pa bi naredila globok vdih ter zavihala rokave. Verjetno bi preučila, kako so to delo opravljale vse pred menoj, da bi našla rdečo nit, določeno stalnico.

Kljub vsemu pa bi se trudila najti popoln recept za to, da bi moja zgodba izstopala, da bi bila mogoče dejavna na mestih, kjer dosedanje misice niso bile, bila bi inovativna. Čim več energije bi vložila v to, da ne bi razočarala ljudi, ki so mi to nalogo zaupali, ter da bi tako tudi dokazala, da sem si naziv zares zaslužila.

Kakšne vrednote so vam pri ljudeh najpomembnejše?

Pozitivnost. Ljudje, ki so pozitivni, ki ohranijo nasmeh na obrazu kljub vsem težavam. Seveda nas včasih življenje potolče, a pomembno je, da vidimo svetlo točko na koncu vsakega tunela. Rekla bi, da imam veliko prijateljev, samo nekaj pa je res tistih, ki so mi zelo blizu.

Prijateljstvo zelo cenim, saj menim, da ni boljše terapije za punce, sploh mogoče v letih, ko so ljubezenske težave zelo aktualne. Pomagajo kavice s prijateljicami, ki ti znajo prisluhniti in svetovati. Najpomembnejše je, da imamo okrog sebe ljudi, ki so iskreni, tudi če resnica ni najbolj prijetna. Seveda to ne pomeni, da se slepo strinjamo z vsako kritiko prijateljev, ampak da spoštujemo drugo mnenje in iskrenost ter s kritičnim razmišljanjem oblikujemo svoje mnenje.

M. M. Kocbek

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču