Štajerska slikarka in kiparka Patricija Simonič je najbolj znana po slikarskem opusu z naslovom Ona. Je pa tudi avtorica znane skulpture Dečka miru - slovenskega prinašalca Ognja miru in ljubezni. Njena likovna dela postavljajo v ospredje ženski lik, ki ga raziskuje skozi klasično lepoto.
Story: Umetnost spremljate že precej let, čeprav vas je študijska pot sprva odnesla v ekonomske vode. Nekako ste odlično združili marketing in umetnost. Kako se v današnjem času oboje pri vas prepleta?
V življenju je vedno pomembno povezati svoje interese in tako preseči meje določenega, morda povprečnega. S slikarstvom se ukvarjam od vedno, to preprosto sem, študij ekonomije - marketinga se je zdel na začetku napačna odločitev, pozneje pa v povezavi z umetnostjo zelo smiseln. Doktorski študij je moj že tretji podiplomski študij, v sklopu katerih sem večino individualnih raziskovalnih del namenila trgu umetnosti. Marketing je bil precej časa izključen s kulturnega področja in je nekako veljalo, da gre za dve nezdružljivi vedi, še posebej v stroki vizualne umetnosti, sama pa menim, da bi morale kulturne institucije videti v marketingu niz orodij in priložnosti, kako umetnost približati uporabnikom. Umetnost je produkt umetnikovih emocij in razmišljanj, ki s tržnimi prijemi oživijo, saj začne dejansko delovati šele v interakciji z občinstvom. Trg določa umetnika.
Story: Delujete predvsem kot vizualna umetnica na področju slikarske figuralike in sodelujete na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Kaj vas pri ustvarjanju najbolj veseli?
Pri ustvarjanju je vedno ideja tista, ki da neskončne razsežnosti v razmišljanjih in snovanju novega dela. Začetek nekega dela je skoraj vedno nejasen, zato dopušča več inspiracije, svobode in odstopanj, ki so vedno povezana z občutenji in lahko delo vodijo v povsem drugo smer od prvotno načrtovane.
Story: Če se vrneva nazaj na začetek vašega ustvarjanja. Kako se je začela ta ljubezen do likovne umetnosti? Se spomnite prvega dela, prve razstave? Kako je bilo?
Ne bi mogla govoriti o začetkih oz. koncih ljubezni do likovne umetnosti, to je tisto, kar vedno nosiš v sebi, kar si. Prvega dela se ne spomnim, ker so nastajala vedno znova in ciklično, gre za proces, ki traja in se razvija vse življenje. Ko sem prvikrat individualno razstavljala, sem imela 17 let, predstavila sem dela - ilustracije Sofoklejeve tragedije Antigona. Spominjam se, da Antigone nisem na nobenem delu upodobila v obraz zaradi psihoanalitske interpretacije lika, zdela se mi je preveč mistična, ker v zgodbi ne nastopa neposredno, vsi le govorijo o njej. Spomini na to razstavo so izjemno lepi, bilo je uradno odprtje s programom in branjem moje biografije, in to pri 17 letih ... (smeh)
Story: Kaj vas pri ustvarjanju na platno najbolj prevzame?
Ustvarjalni trenutki so vedno povezani z več emocijami. Ko ustvarjaš, je vsak trenutek namenjen inspiraciji, razmišljanjih in čutenju, ki ga nosiš v sebi. To je tisto, kar me pri slikanju vedno znova prevzame. Vsaka poteza, ki jo naredim, predstavlja občutek čustvene moči, to je pomen umetnosti, odraz lastne slikarske identitete, ki pripoveduje zgodbe.
Story: Vaš slikarski opus z naslovom Ona nosi prav posebno sporočilnost. Nekako razkriva tudi vaš intimni pogled razmišljanja s prepoznavno formo in močno barvno sporočilnost. Kaj je še v ospredju teh ciklusov ustvarjanja?
Opus slik Ona nastaja kot rezultat mojega občudovanja ženskega lika, ki je prizor pretekle realnosti z vizijo o prihodnosti. Popelje nas v svet skrivnostnih ženskih figur, kjer ohranjam smelo potezo v monokromnosti, dodajam pa jim navidezno elegantno lahkotnost, ki je obenem obtežena z mračnimi skrivnostmi. Podobe žensk iz opusa del Ona razkrivajo spoznanja, ki jih prinese življenje, spoznanja sebe, svojih misli in čutenj v odnosu do božanstva lika. V umetnosti je vedno pomembno, iz kako globokega življenja neko delo izvira.
Story: V ospredju je ženski lik. Zakaj ste se osredotočili prav na žensko podobo? In zakaj prevladuje v vaših delih modra barva?
Motiv ženskega lika raziskujem skozi klasično lepoto, saj sta voluminoznost in smelost potez primarni merili za raziskovanje pojmovanja figure kot ultimativnega božanskega objekta. Mislim, da vsak slikar nosi določeno specifiko motiva v sebi, to je tisti motiv, s katerim reprezentativno izrazi globino svojih misli in čutenj. Motiv najdem v sebi, v svojih razmišljanjih v odnosu do tradicionalnih zgodovinskih arhetipov ženske figure. V mojih delih prevladujeta tako modra kot tudi rjava barva v monokromatski tehniki, skladni s simboliko. Modro povezujem z daljavo in neskončnostjo, hrepenenjem in božanskostjo, medtem ko z rjavimi odtenki ponazarjam zemeljsko plat figure.
Story: Potem pa je tukaj še vaš cikel Križev pot, ki je sestavljen iz 14 slik, povzetih po svetopisemski vsebini. Tukaj ste se dotaknili sakralnega slikarstva. Nam zaupate, kako je nastajal ta cikel in kako ste ga doživljali, ko ste ga ustvarjali?
Svoje videnje oz. razumevanje Jezusovega trpljenja je oblikovano v zdaj že prepoznavni lastni likovni govorici. Slikarske poteze so izjemno plastične in ustvarjajo slikovite monokromne nanose. Upodobitev križevega pota nas prek podobe povabi v razmišljanje in zavedanje, da Kristusov pasijon ni le pot trpljenja, temveč je predvsem pot odrešenja.
Story: Tudi v teh likovnih delih lahko opažamo izjemno plastične poteze, ki spremljajo celotno upodobitev. Zakaj ste se odločili za tovrstno tematiko in kako ste dojemali te občutke ustvarjanja prebujanja, smrti in življenja?
Slikarska dela Križevega pota so nastala po naročilu za grajsko kapelo v kraju Pernovo pri Žalcu. Cikel del Križevega pota je sestavljen iz 14 slik - postaj pasijona, to je tematika, ki je najbolj poznana v sakralnem slikarstvu. Sakralna umetnost pripoveduje svetopisemske zgodbe in nagovarja v razmišljanje, in to je tudi namen upodabljanja slednje. Podariti opazovalcu del za voljo motiva in stila slikanja, tisti občutek človeške globine in misli, ki sem jih bila sama deležna kot umetnica ob nastajanju teh del.
Story: Moram omeniti tudi, da ste avtorica znane skulpture Dečka miru - slovenskega prinašalca Ognja miru in ljubezni. Prav posebna zgodba je povezana s to skulpturo. Nam jo zaupate?
Skulptura Dečka miru je nastala v sodelovanju z Mednarodno mirovniško fundacijo Beli golob kot simbol slovenstva, ki temelji na ideologiji o miru, prijateljstvu in povezovanju. Pred dvema letoma jo je Gianni Rijavec izročil papežu Frančišku v Vatikanu z željo, naj njegov pontifikat zaznamuje prizadevanje za mir na svetu. Pozneje je bila postavljena tudi bronasta skulptura Dečka miru z namenom sprave slovenskega naroda ter med narodi in stoji ob vhodu v spominski park NOB na Trnovem pri Gorici. Deček miru je prinašalec Ognja miru in ljubezni ter kot tak pripoveduje o vrednotah slovenstva. Njegova pojavnost s pripadajočim osrednjim simbolom miru, golobom na prsnem delu, simbolizira pripadnost ideologiji o miru, o temeljnih načelih družbene odgovornosti, povezovanju in složnosti. Zasnovan je v izhodišču Prešernove mirovniške misli: "Ne vrag, le sosed naj bo mejak." Podoba skulpture Dečka miru se ujema s podobo pesnika, pokončna drža in veder obraz, obdan z daljšimi valovitimi lasmi. Oblečen v prevelika oblačila simbolično opozarja na veličino pomena miru in sloge med narodi. V rokah drži lanternico z Ognjem miru in ljubezni, ki ju želi ponesti v svet.
Napisala MIMA
Fotografije Primož Predalič, osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec