Patricija Simonič, soproga Giannija Rijavca, je slikarka in ekonomistka v enem

Slikarka v svojem ateljeju. (foto: Foto: Adriana Pisk) Foto: Adriana Pisk
Vir: Story
4. 7. 2020

Slikarka in ekonomistka Patricija Simonič pravi, da je ljubezen v vseh svojih razsežnostih zagotovo navdih za ustvarjanje in umetnina že sama po sebi ...

Po izobrazbi ste ekonomistka, po duši pa umetnica. Kako gre to dvoje skupaj?

V življenju je vedno pomembno povezati svoje interese in tako preseči meje določenega. Umetnost je stvar svobode, pomeni izzvati v sebi že doživeto čustvo in nato z linijami, barvami in figurami predati to čustvo tako, da ga tudi drugi doživijo. To je bistvo umetnosti. Medtem ko s svojo formalno izobrazbo izražam svoj drugi jaz, ki je predvsem zelo realen in razumen. Za slikarstvo sem se začela zanimati že v zelo zgodnjih otroških letih, to preprosto sem v svojem bistvu. Študij ekonomije oz. marketinga je bil moja poznejša, racionalnejša odločitev. Svet kapitala, številk in sam ekonomski pogled na umetnost so precej izključeni iz umetnostne sfere in nekako velja, da gre za nezdružljivost ved. Umetnost je produkt umetnikovih emocij, ki s tržnimi prijemi oživijo, saj začne dejansko delovati šele v interakciji z občinstvom. Verjamem v kapitalistično transformacijo umetnosti in menim, da bi morale kulturne institucije v njej videti priložnost, kako umetnost približati ciljnemu občinstvu in s tem prispevati k razvoju trga umetnin.

Patricija in Gianni

Bi lahko živeli samo od umetnosti?

Sama ne živim od umetnosti in sem zaposlena, verjetno v Sloveniji samo od umet­nosti ne bi mogla živeti. Dejstvo je, da danes skoraj nobeden od naših vizualnih umetnikov ničesar ne proda, ker skoraj nihče več ne kupuje umetniških del. Trga umet­nin pri nas praktično ni oz. je zelo nerazvit, majhen in z majhno kupno močjo. Morda se v prihodnje na tem področju situacija obrne na bolje. Zavedam se, da je za moja dela večje zanimanje v tujini, tako da je v tem pogledu zame bolj perspektivno nastopiti onkraj naših meja.

Vam je uspelo združiti marketing in slikarstvo …

Ja, slikarstvo in ekonomijo sem najprej združevala zgolj v svojih spisih o razmišljanju in preseku teh dveh ved, pozneje pa v individualnih raziskovalnih delih. Tako je tudi nastala moja knjiga o marketingu umetnosti z naslovom Trženje duše, ki je izšla pred dvema letoma. Umetnost umesti v malo bolj prag­matične in eksaktne okvirje, ki ne škodujejo njeni avtonomiji in identiteti. Nanjo gleda drugače, marketinško in filozofsko. Pri nas velja vsakršno tržno pozicioniranje kulturnih institucij, umetnika in njegovih del obrtništvo ali komercializacija umetnosti, seveda v smislu negativne konotacije. Pa čeprav je jasno, da so vse umetnine zgodovinskega pomena, pomembne za človeštvo bile narejene po naročilu, torej za trg. Današnja slovenska praksa v trženju umetnosti je povsem nasprotna. V ospredje prihajajo alternativni umetniki dekadentnih nazorov, z umetniškimi deli, ki so bolj ali manj sama sebi namen. Tako trg umetnin praktično nima možnosti razvoja, ker se na njem ne pojavljajo kompetentni umetniki, ki bi pritegnili zanimanje že tako ali tako majhne ciljne skupine.

Kaj je vaš navdih?

Navdih pride najprej iz lastne duše, iz živ­ljenja. Potem je tu vizija motiva, umetniškega dela in na koncu delo, ki definira oboje. Tako kot verjetno vsak umetnik tudi sama nosim specifiko motiva v sebi, s katerim reprezentativno izrazim osebno sporočilnost in tisto, kar me navdihuje. Skozi svoje figure razkrivam odnos do tradicionalnih zgodovinskih arhetipov lika, ki so zame neskončna inspiracija.

slika

Vam vaš partner Gianni stoji ob strani? Verjetno je tudi on vaš veliki navdih v umetnosti?

Ljubezen je v vseh svojih razsežnostih zagotovo navdih za ustvarjanje in umetnina že sama po sebi. Gianni me vedno spodbuja tako pri mojem delu kot tudi zasebno, je zelo ljubezniv. Mislim, da sva drug drugemu dober podporni sistem in verjamem, da le tako lahko ustvarjava življenje in umetnost.

Kako se pravzaprav dopolnjujeta?

Spodbujava se s tolikšnim prepričanjem in s toliko srca, da potem vsak zase lahko izpolni samega sebe in postane, kar si želi. On je 'mlado srce' in jaz sem 'stara duša'.

Ste med korono, ko se je svet ustavil, veliko slikali?

Svet se je skorajda ustavil, vendar verjamem, da smo v tem času, ki nas je postavil na preizkušnjo, spoznali, da lahko funkcioniramo povsem normalno, tudi če je vse popolnoma drugače. Na fakulteti UM FERI, kjer sem zaposlena, nam je bilo omogočeno nemoteno opravljanje vseh del od doma. Slikala torej nisem bistveno več kot sicer, sem pa ustvarila nekaj novih del in še več novih zamisli. Dopoldne sem imela službene obveznosti, popoldne slikarstvo in druge umetniške podvige, Gianni pa je snemal v glasbenih oddajah, nove sklade in imel 'korona' koncerte od doma.

Pred nekaj leti ste imeli sakralni ciklus svojih del ...

Moje ustvarjanje sakralnega cikla od časa do časa še zmeraj traja. Mislim, da bom vedno ciklično ustvarjala tudi tovrstna dela, že zaradi samega odnosa med religiozno vsebino in arhetipno formo sakralnega motiva, ker gre za prepletanje dveh fenomenov skozi zgodovino in se na ta način tudi ohranja vse do danes. Ravno zaradi religije je nastalo ogromno izjemnih umetniških del in ravno zaradi slednje se jih je velika večina tudi ohranila.

Kaj trenutno nastaja v vašem ateljeju? Se v prihodnosti obeta kakšna razstava vaših del?

Trenutno se najbolj posvečam slikanju in nadgradnji opusa del Ona. To je opus, ki me je zaznamoval, in vem, da bo trajal vse življenje. Ženske figure so dovolj subtilne, da lahko o njih razmišljam kot o univerzalnem navdihu. Kot umetnica moram svojo silo duha izraziti in živeti na svoj način, in sicer v neodvisnosti od vsega. Zadnjo razstavo svojih del sem imela v Italiji konec minulega leta z italijanskim slikarjem Pietrom Orsinijem v palači Pasi, v mestu Bagnacavallo. Letos z Orsinijem načrtujeva skupno razstavo v Centru slovanskih kultur v Ljubljani, ki bo potekala v smislu umetniškega povezovanja dveh dežel SLO-IT, in to septembra.

Patricija Simonič

Kateri vaš opus del vam je najbolj pri srcu in kako se odločite za posamezno tematiko, ki vas navdihne?

Vsa moja dela so mi blizu, ker so refleksija ustvarjalnega momenta. A če bi morala izbirati, kaj slikati do konca življenja, bi to zagotovo bil opus del Ona. Skozi motiv ženske razkrivam odnos do življenja in umetnosti. V zdaj že prepoznavni arhetipni formi s svojimi deli predstavljam poklon ženski lepoti, ki me vselej navdihuje. Ustvarjalna prizadevanja za dosego duhovnega bogatim z barvnim občutjem, ki temelji na monokromni barvni paleti. Modro povezujem z neskončnostjo in božanskostjo, to je zame najgloblja barva in vodi v duhovna občutja. Z rjavimi odtenki barve pa poudarjam zemeljsko plat likov. Tako moja slikarska dela skozi barvno ovrednotenje živijo nekje med zemljo in nebom.

Kaj pa vas poleg slikarstva še sprošča?

Slikarstvo je delo, ki zahteva umetnika celega, veliko zbranosti in razmišljanja. Zagotovo pa so za navdih izjemnega pomena knjige, zame predvsem zgodovina umetnosti ali leposlovje. Pa tudi glasba je ob ustvarjanju seveda zmeraj prisotna.

Pa še čisto žensko vprašanje, kako vam pri vsem delu, ki ga imate, uspe še vzdrževati tako popoln videz? V čem je skrivnost?

Mislim, da nisem videti nič bolj popolno kot vse druge ženske. Menim pa, da mora človek stremeti k temu, da je najboljša različica sebe, in to v vseh pogledih. Ko govorimo o popolnosti ženske, večinoma izhajamo iz idealov ter vse premalo iz duha. Skrivnost videza pa zame izhaja iz ženske moči in občutljivosti hkrati. Nimam kakšne posebne lepotne mantre, si pa vzamem čas zase, za sprehode, za razmišljanje in živim po načelu jej, moli, ljubi ...

Napisala: Sandra Bratuša, Fotografije: Adriana Pisk

Nova Story že v prodaji

Story