Viden in nadvse priljubljen Primorec Perica Rai, ki je s svojo kreativno ekipo režiral že številne glasbene videospote slovenskih glasbenikov, med katerimi so Jan Plestenjak, Perpetuum Jazzile, Modrijani, Challe Salle, Nina Pušlar in drugi, le težko miruje.
Po skoraj osmih letih mu je uspelo realizirati in posneti snemalni del celovečernega filma – psihološko dramo z imenom Lep dan je bil, v kateri glavne vloge igrajo Katarina Čas, Nina Ivanišin, Ula Furlan in Tina Vrbnjak. Glavno moško vlogo igra prejemnik prestižne Severjeve nagrade 2017 Jure Henigman.
Perico, ki je po poklicu specialist kriminalističnega preiskovanja, smo povabili k pogovoru, da nam razkrije, kaj ga je tako prepričalo, da je svoj prvotni poklic preusmeril popolnoma v druge vode.
"Ta poklic me še vedno mika, vendar me je pred desetimi leti po naključju zaneslo v videoprodukcijo, ko sem za prijatelje naredil glasbeni videospot. Vse skupaj sem jemal kot nekaj začasnega, obenem pa sem bil vesel, da lahko opravljam delo, v katerem uživam, in sem bil zanj plačan," pove Perica in doda: "Biti režiser filma ni mačji kašelj, saj je treba uskladiti malo morje zadev, da se vse skupaj poveže v celoto in ji poda filmski pečat. Ekipa igralcev in vseh preostalih, ki so sodelovali pri projektu, je bila odlična, saj smo drug drugega podpirali tudi v trenutkih, ko nismo imeli več energije, da bi zadevo zaključili. Film Lep dan je bil se dotika prijateljstva in odnosov štirih najboljših prijateljic iz otroštva, ki se z leti spreminjajo, kar je posledica osebnih in življenjskih sprememb.
Nekega poletnega večera se odpravijo v osamljeno kočo sredi hribovja, kjer hitro ugotovijo, da se v teh krajih dogajajo nenavadni dogodki. Prvotno gre za zgodbo navadnih ljudi v nenavadnih situacijah. Vsi igralci so bili v projektu brezplačno, saj smo vse zadeve financirali sami in po kar nekaj letih končali snemalni del, zdaj pa upamo, da bomo dobili sredstva za dokončanje filma. Projekt nas je izčrpal, psihično, fizično, socialno in predvsem finančno. Nekateri člani tako niso imeli niti za živeti in plačevati račune.
Najbolj hudo pa mi je bilo, ko sem moral prodati svojo najljubšo kitaro, ki sem jo dobil kot otrok, da sem lahko dobil nekaj sredstev za financiranje filma. Pred nekaj meseci sem tako kitaro hotel odkupiti nazaj, vendar je novi lastnik to odklonil," zaključi Perica, ki si želi, da bi v najkrajšem času dobili še nekaj sredstev za popolno dokončanje filma. "Še naprej sanjamo in upamo, da nam bo enkrat uspelo spraviti film v kinodvorane."
Besedilo: Alojz Petrovčič // Foto: osbeni arhiv, Urša Premik, Žiga Mihelčič
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del