“Kdo, če ne Pero Lovšin, si zasluži film,” se je glasil eden izmed komentarjev ob napovedniku glasbeno dokumentarnega filma Pero Lovšin - Ti lahko.
In res je tako. Celovečerec razkriva zgodbo prve punk zvezde nekdanje vzhodne Evrope, ki je praznovala 40-letnico kariere. Film Ti lahko pod režisersko taktirko Janija Severja odkriva tančico z zgodbe enega od najbolj zvenečih imen slovenske glasbene scene, ki je z uporniškim anarhizmom sedemdesetih let soustvaril tudi slovensko zgodovino.
“Še pred snemanjem zadnjega albuma Območje medveda smo sklenili, da se bomo temu res posvetili. Ob velikem nastopu v Cankarjevem domu smo se tako odločili posneti še glasbeno dokumentarni film. Naključje je hotelo, da sem nastopil prav na praznovanju abrahama v nekem podjetju, med gosti pa je bil Jani Sever. Navdušilo ga je, da lahko nekdo igra akustično kitaro, z njim pa pojejo vsi, brez izjeme, v en glas. Tako smo posneli vse, kar se je dogajalo med snemanjem zadnje plošče, vse od koncerta s Pankrti na Dunaju do koncerta v Stožicah. Je nekakšen ‘road’ film. Odkrili smo kar nekaj super posnetkov, za katere še sam nisem vedel, da obstajajo,” nam je o nastanku ideje o snemanju celovečerca povedal Pero Lovšin, ki mu v filmu družbo delajo številni obrazi, ki so zaznamovali njegovo življenjsko zgodbo, vse od žene Darje do njegovih Pankrtov. Glasbenik nam je priznal, da je film videl že vsaj trikrat, vsakič znova pa ga je navdušil na drugačen način.
“Nazadnje sem tako ugotovil, da največjih hitov sploh ni v filmu. Režiser se je odločil, da to prihrani za nadaljevanje,” pojasni z nasmehom in omeni, da v filmu ni slišati skladb, kot je ponarodela uspešnica Moja mama je strela. Kamera ga skozi zgodbo spremlja med nastopi v malih slovenskih mestih, z njim se zabavamo na rojstnodnevnih zabavah in doživljamo ustvarjanje zadnje plošče, z glasbenikom smo na poti in doma. Prav praznovanja so dokaz, da je spremljava Lovšinove glasbe tesno prepletena z druženjem, veseljem.
“Ne maram sicer preveč gledati samega sebe. Če odmislim to, bi film označil kot etnološki dokument dela. Časi se hitro spreminjajo. Glasba se je v času naših začetkov povsem razlikovala od današnjega obdobja, spremenil se je tudi način druženja,” pojasni Lovšin in nadaljuje: “Ne vem, kako dolgo se bomo družili še tako kot danes. Naš film se začne s 30-letnico, pa vključuje 50-letnico, če se ne motim, tudi 40-letnico. Naša glasba ne pozna starostnih omejitev. Pred časom me je neka 70-letna gospa prosila, da zaigram za njen rojstni dan, ki ga je, šaljivo, priredila namesto sedmine.”
Zaradi svoje zanimive življenjske zgodbe prizna, da je dobil že kar nekaj ponudb za avtobiografijo, a se raje izraža drugače. “Rajši pišem pesmi, ki izhajajo iz mene. Dosti bolj brskati po sebi pa se mi že ne da. Zgodovina me zanima le tja do Kristusovega rojstva. Ko je bila na mizi ponudba za film, pa sem jo brez zadržkov sprejel, saj sta mi bila všeč zgodba, koncept. Ni razloga, da ne bi rekel ja,” doda za konec.
Z montažo ima izkušnje: Snemal na Karibskem otočju, Jamajki ...
“Sam sem zrasel z videom. Prve resne videospote je leta 1983 Miha Vipotnik posnel prav s Pankrti. Velikokrat sem pomagal pri montaži spotov, snemal sem na Karibskem otočju, Jamajki ... Video je vseeno nekaj povsem drugega kot film. Film ima drug čar, a tokrat pri montaži nisem sodeloval. So pa pri ustvarjanju filma upoštevali moje ideje in pripombe. Mislim, da je film s tem dobil prav posebno dimenzijo.”
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, Matej Mitruševski
