Glasbeniki za svoje nastope potrebujejo dobršno mero kondicije, ki jo pridobivajo na najrazličnejše načine. Pero Lovšin, legenda slovenske rock glasbe, je velik ljubitelj belih strmin, zato pozimi kar se da velikokrat obuje pancerje in skoči na smuči, poleti pa uživa v nordijski hoji ter plavanju. Prav zaradi dobre mere energije lahko tudi po štirih desetletjih skače po odru in zabava tudi precej mlajše občinstvo.
Znano je, da ste velik ljubitelj zasneženih strmin, kako pa se je začela vaša ljubezen do smučanja?
Prihajam iz smučarske družine, moja mama in oče sta se spoznala na smučanju v Kranjski Gori. Pri treh letih me je stric postavil na smučke in spustil sem se po klancu na Kodeljevem, pri sedmih pa sem bil že član kluba. Celotno osnovno šolo sem treniral smučanje, ko pa sem prišel v gimnazijska leta, so se mi po glavi bolj podile druge stvari. Nikoli nisem želel telesa preveč izčrpavati, če to ni bilo nujno potrebno. Poleti nisem bil najbolj aktiven pri kondicijskih pripravah, kar me je teplo pozimi. V Ljubljani takrat nasploh nismo bili tako dobri, spomnim se Bojana Križaja, ki je bil leto mlajši, pa vendar tri, štiri sekunde hitrejši od vseh nas. Kljub temu nisem imel zanemarljivih rezultatov, bil sem drugi na conskem prvenstvu Ljubljane med pionirji. Pa vendar nisem super tekmovalen tip. In včasih rad podležem klasični rokerski lenobi.
Torej se niste nikoli z veseljem udeleževali tekmovanj?
Ne, to ne. Včasih je bilo kar zabavno iti na progo. Bili smo dobra druščina, veliko si se lahko naučil od starejših in smučarska leta so bila zame gotovo odlična izkušnja. A seveda, včasih je bila prisotna svojevrstna psihološka napetost, na trening se ti ni vedlo dalo ... in najbrž sem bil tudi premalo ambiciozen.
Kljub temu pa vas to ni odvrnilo od smučanja, saj vaša romanca s smučmi traja še danes.
Imam občutek, da smučam dosti raje kot nekateri nekdanji tekmovalci, ki so v mladosti morali veliko garati na račun svojih uspehov. V življenju me zanima mnogo različnih področij in smučanje je eno izmed njih. Prav zato, ker se ga nikoli nisem zasitil, mi je še vedno zelo blizu. Dolgo sem tudi kot novinar zelo rad poročal o smučanju. Še danes z veseljem spremljam dogajanje na belih strminah, prav zato svoje 'smučarske' poti ne bi spremenil. Dovolj zagrizen za vrhunski šport pa nisem bil. Sicer še danes rad zmagujem in dajem gole, a na obrambne naloge, priznam, večkrat pozabim. Rad tečem, ker vem, kako pomemben in zdrav je tek, a vendar se ne bi spravil na maraton. Po 50 minutah imam dovolj, ne vidim smisla in po navadi nimam niti moči, da bi se mučil še naprej.
Kje in kdaj pa si najraje nadenete smučarsko opremo in se spustite po belih strminah?
Vedno in povsod uživam ob sončnem vremenu. A tudi sicer je na smučiščih resnično lepo. V Sloveniji mi je najljubša Kranjska Gora, kjer se lahko lepo sprostiš na ležalnikih ali pa pošteno nasmučaš na podkorenskem tekmovalnem poligonu. Vrhunska so seveda številna smučišča pri naših zahodnih in severnih sosedih, sam naravnost obožujem Dolomite. Nikoli sicer ne pretiravam, brez težav pa zdržim solidno dozo celodnevnega smučanja, če se v kočah kdaj pa kdaj najde prijeten kotiček za počitek in nujno okrepčilo. Če je hudo mraz, pa je treba večkrat na okrepljen topel čaj, da se ti odtajajo noge. Drugače pa se moraš v hribih včasih le ozreti naokrog, Alpe so naravnost čudovite in razgled je vedno izjemen. V vesolju je le malo tako lepih stvari.
Kako še drugače pridobivate kondicijo?
Poleti rad plavam, po potrebi tudi tečem. Tek je potreben, čeprav se ti včasih ne ljubi. Veliko prijetnejši je nogomet, a tu potrebuješ dve ekipi in poškodbe so rade nevšečne. Všeč mi je tudi nordijska hoja, predvsem po gozdu je čudovito. Kadar zapade sneg, se odpravim takoj teč na smučeh, mislim, da sem bil letos edini, ki sem dobro izkoristil sneg na Kodeljevem.
Sam šport vas torej tudi napolni z energijo, ki jo zahteva glasbeni poklic. Si sploh predstavljate življenje brez športa?
Glasba je zdaj moj poklic, koncerti pa lahko trajajo tudi več ur in se zavlečejo vse do jutra. Šport zame tudi zato ni več le način življenja, temveč potreba, pogoj, da lahko zdržim na odru. Če mi vreme ne dovoli zunanjih aktivnosti, se odpravim pač v fitnes, če že ne gre drugače. Sploh ko pride človek v srednja leta, mora še posebej misliti na gibanje, čeprav nekateri to misel opustijo že v osnovni šoli.
- Glasbena poslastica
Priprave na koncert, ki bo 27. marca v Cankarjevem domu, so v polnem teku. Glasbeni dogodek bo potekal v luči izida jubilejnega 10. albuma Območje medveda in 40-letnice ustvarjanja legendarnega slovenskega rockerja Petra Lovšina, na odru pa se mu bodo pridružili tudi Pankrti, Big Foot Mama in Prismojeni profesorji bluesa. Prava poslastica za vse ljubitelje dobre in kakovostne glasbe, ki v štirih desetletjih še ni izgubila svojega sporočila.
Nika Arsovski