Perpetuum Jazzile pred spektaklom v Hali Tivoli

Perpetuum Jazzile pred spektaklom v Hali Tivoli (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Story
9. 11. 2017

Le Spectacle je naslov koncerta vokalnega orkestra Perpetuum Jazzile, ki bo 25. novembra potekal v Hali Tivoli, po besedah mojih sogovornic Nastje Vodenik in Urše Nine Cigler pa bo to resnično spektakel z veliko začetnico.

Članici zasedbe, ki je že večkrat obnorela Slovenijo in svet, sta nam v luči koncerta zaupali tudi drugo plat uspeha, ki vsebuje veliko truda, dela in odrekanj.

Story: Predstavljam si, da biti član v zasedbi, kot je Perpetuum Jazzile, spremeni vaš urnik. Kaj vama torej pomeni biti član tako uspešne skupine?

Urša Nina: Meni to pomeni način življenja.

Nastja: S tem se zagotovo strinjam, saj Perpetuum Jazzile hitro postane način življenja, je pa tudi okolje, ki mi omogoča veliko mero ustvarjalnega razvoja. Vse od petja do koreografije skupine.

Story: Nekateri se po službi udobno zleknejo na kavču, vi pa hitite naprej na vaje, snemanja ...

Urša Nina: Res je. Vsak nov član tako kaj hitro izve, da bo Perpetuum Jazzile postal najpomembnejša postranska stvar v njegovem življenju. Tako jih pripravimo, da bodo skupini morali posvetiti ogromno časa in energije. Dvakrat na teden namreč vadimo, vsak teden pa nas čakajo druge obveznosti, povezane z glasbo, kot so snemanja videospotov in avdio posnetkov, dodatne tematske delavnice, turneje, fotografiranja. Delujemo kot nekakšno podjetje, le da to ni naša pridobitna dejavnost. Delamo z dušo in srcem, a tudi z veliko odgovornostjo, saj želimo vedno višje. Ne pustimo, da bi zaspali na lovorikah.

Story: Kako to, da smo v glasbenem svetu priča razpadom skupin s petimi člani, medtem ko vi s 40 vztrajate že dobra tri desetletja?

Urša Nina: Vsako leto se nam pridružijo novi člani, kakšni pa naše vrste tudi zapustijo. Naša ekipa se iz leta v leto tako pomlajuje. Ko sem se pred 21 leti priključila skupini, sem bila študentka, danes pa bi bila lahko brez težav mama skoraj polovici članov. (smeh)

Nastja: Res je zanimivo, kako brez težav se med seboj pomešajo različne generacije, meje med njimi pa se zabrišejo do nerazpoznavnosti. Nekateri člani so stari toliko kot moja mama, s katero sva si zelo blizu, ampak si ne predstavljam, da bi se z njo pogovarjala o tem, o čemer se s kolegi iz skupine. (smeh)

Story: Prostora za ego, predvidevam, ni?

Urša Nina: Seveda je to zelo pogosta težava, s katero se nenehno spopadamo. Poskušamo slediti misli, da je skupina na prvem mestu, vendar to vedno le ni mogoče.

Story: Kako pa je sicer z avtoriteto, glede na to, da v skupini ni tistega tipičnega vodje?

Nastja: Koncept z vodjo skupine na čelu je bil dolga stalnica skupine Perpetuum Jazzile, vse do prihoda umetniškega vodje Pedra Karlssona leta 2011. Slednji je temeljito spremenil naše mišljenje o delovanju vokalnega orkestra. Uvedel je skandinavski pristop, ki temelji na povezovanju in kroženju vlog. Če je bil do takrat koncept v obliki piramide, smo danes v krogu. Vsak prispeva svoj delež k razvoju ideje.

Urša Nina: Peder Karlsson je ob sprejemu vloge umetniškega vodje povedal, da bo z nami le toliko časa, dokler se ne bomo postavili na noge. Ko je ocenil, da smo skupino sposobni voditi in razvijati sami, se je umaknil in danes z nami sodeluje le kot mentor. Umetniško vodenje skupine je prepustil ekipi petih članov, ki zdaj s svojim znanjem, izkušnjami in sposobnostmi vodijo različna področja ustvarjanja in razvoja skupine Perpetuum Jazzile.

V vrtincu glasov

Story: Urša Nina, vi ste članica že dobrih 21 let. Kakšna je po vašem mnenju razlika med tistim in današnjim delovanjem skupine?

Urša Nina: Včasih smo bili pevci dosti bolj pasivni, saj smo čakali na ideje in napotke. Zdaj pa se vključujemo v razvoj in oblikovanje idej. Skoraj vsak od nas nosi določeno odgovornost. Znašli smo se v vlogah vodij, kar se mi zdi zelo pomembno, saj se s tem krepi pripadnost orkestru.

Story: Kako pa se je vaš repertoar spreminjal z leti?

Urša Nina: V času mojih začetkov je pesmi izbiral ustanovitelj orkestra Marko Tiran. Takrat se je skupina imenovala Komorni zbor Gaudeamus in prevladovali so jazzovski in latino standardi, vmes pa tudi kakšna narodna. Med umetniškim vodenjem Tomaža Kozlevčarja smo v repertoar dodajali vedno več popularne glasbe, radi smo imeli predvsem uspešnice iz 80. let. Ko se nam je pridružil Peder Karlsson, smo začeli tudi prirejati bolj sodobne pesmi, dodali pa smo prve originalne avtorske skladbe, napisane posebej za Perpetuum Jazzile.

Nastja: Poskušamo ohraniti žanrsko širino in s tem nagovarjati naše izredno raznovrstno občinstvo.

Urša Nina: V zadnjem času pa izbiramo tudi bolj angažirano glasbo in nekoliko trše ritme, ki do zdaj niso bili tipični za Perpetuum Jazzile.

Nastja: Umetnost je odsev družbe, z glasbo želimo postaviti ogledalo družbi. Na novembrskem koncertu bomo predstavili kar nekaj takšnih skladb. Največje presenečenje bo verjetno slovenski komad, ki do koncerta sicer ostaja skrivnost. Pesem slika duh vsega, kar se je dogajalo v preteklih letih, žanrsko je zelo neznačilen za nas. Mislim, da nihče ne pričakuje, da bomo to izvedli. Še sami smo imeli dvome.

Story: Zakaj bo torej prav novembrski koncert v Hali Tivoli nekaj posebnega?

Nastja: Vsebinsko in vizualno bo postavljen na višjo raven, kot so je bili poslušalci do zdaj vajeni videti na naših koncertih.

Urša Nina: Največji preskok bo viden v vizualni podobi šova, predvsem v nadgradnji koreografije in lučnega dizajna.

Nastja: Sodelujemo z belgijsko-avstralsko ekipo, katere lučni oblikovalec je eden od vodilnih na svetovni ravni, režiser in njegova asistentka pa imata več kot 25 let izkušenj z ustvarjanjem različnih odrskih predstav. V posebno čast mi je, da lahko kot koreografinja skupine pri projektu sodelujem kot njuna desna roka.

V vrtincu glasov

Story: Kaj pa je privedlo do tako mednarodnega sodelovanja?

Urša Nina: Na belgijskih turnejah smo spoznali producenta, ki sta želela sodelovati z nami. Dobila sta idejo, da bi ustvarila multimedijski projekt, ki bi združeval film, ples, glasbo in vokal Perpetuum Jazzile. Na odru bi se tako vse te smeri prepletale, ideja se zdaj že konkretno udejanja, da bi pripravili teren, pa smo se odločili za turnejo, s katero bi se bolje predstavili francosko-belgijski publiki. In to turnejo, ki smo jo poimenovali Le Spectacle, začenjamo prav v Ljubljani 25. novembra v Hali Tivoli.

Story: Kdaj pa ste začutili, da bi radi svojo vokalno ekstazo dopolnili tudi z drugimi elementi?

Nastja: Mislim, da smo že nekaj časa čutili, da želimo šov v vizualnem smislu popeljati na višjo raven, vendar nismo natančno vedeli, kako bi se tega procesa lotili. Zato imamo veliko srečo, da so nam na pomoč priskočili strokovnjaki. Povedali so nam, kaj potrebujemo, nam do tega pomagali priti, ne le opozarjati na naše šibkejše točke. Od začetka smo se zavedali, da bo tak podvig zahteval ogromno dodatno vloženega časa in dela, a nas to ni ustavilo, zato s polno paro ustvarjamo novo zgodbo, ki jo bomo najprej predstavili prav domačemu občinstvu.

Story: Kakšen pa je koncept vokalno-inštrumentalnega šova, ki ga boste v prihodnjem letu predstavili tudi v Franciji in Belgiji?

Nastja: Rdeča nit bo zgodba umetnika z vsemi vzponi in padci. Vsebujoč začetno vnemo, ki morda med potjo lahko zamre zaradi nenehnega nesprejemanja okolja. Strast, ki te vodi, da po padcu vstaneš in se prebiješ naprej in vedno dlje, višje. Po poti, ki se, če imaš srečo, konča, ko ljudje sprejmejo tvojo glasbo, sporočilo in ti prisluhnejo.

Story: Vaša zgodba torej?

Urša Nina: Res je, izhajali smo iz tega. Vsak izmed nas je večkrat v življenju poskušal, se spotaknil, srečeval z neuspehi ... Tisti, ki smo v Perpetumu že dalj časa, se zavedamo, da je treba za uspeh garati in marsikdaj tudi stisniti. Vsi poleg nastopanja v vokalni skupini usklajujemo še kariero, šolanje in družino. Nastja se ukvarja s koreografijo in ličenjem, sama pa izdelujem izdelke iz volnenega filca pod blagovno znamko Uršanina.

Od 2004 sem bila odgovorna za stiliranje celotne skupine in celostno vizualno podobo orkestra na odru. Veliko dela, zato je Perpetuum Jazzile resnično način življenja. Ostanejo le tisti, ki zmorejo usklajevati, slediti in zdržati vedno bolj intenziven tempo in količino dela. Na koncu je na odru naš trud poplačan, saj občutimo neverjetno zadovoljstvo, ko glasba zazveni in ko se vsi delčki sestavijo v mogočno celoto. Sčasoma ugotoviš, da ti poleg izjemnih doživetij skupina ponudi tudi priložnost, da zgradiš sebe kot osebnost in seveda kot pevca ter performerja.

Nastja: V Perpetuumu sem se naučila delovati v življenju na splošno. Srečna sem, da mi je bila ponujena priložnost, da znotraj skupine razvijam sebe, svoj talent in sposobnosti.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Igor Zaplatil, Vid Rotar

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story44/2017

Naročite se na revijo Story:

01 3000 780 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 44/2017

Story 44/2017, od 26. 10. 2017