S Samom in Renate Rugelj smo se dobili le teden dni po blejskem teku, ki je bil že četrtič organiziran v spomin na Ruth Podgornik Reš in na katerem je sodelovala vsa družina. Tako mimogrede povesta, da je Renate konec tedna okoli jezera pretekla deset krogov, se pravi skoraj 60 kilometrov, Samo enako, otroci nekaj manj, a vse skupaj je bilo slišati neverjetno.
Pet članov družine in vsi tečejo.
Potem smo bili že pri knjigah – zakonca Rugelj sta lastnika založbe UMco in tik pred izidom prenovljene izdaje uspešnice Ultrablues, ki jo je Samo napisal skupaj z Boštjanom Videmškom in Žigo X. Gombačem.
»Ja, prenovljena knjiga bo super. Dodali smo zemljevide nekaterih naših tekaških avantur, nekaj novih tekstov, ki se dogajajo po ameriški tekmi, spremno besedo pa je napisala pisateljica Janja Vidmar, ki jo je prav ta knjiga spodbudila k bolj resnemu teku, tudi naslovnica bo drugačna in na njej bo le še ameriška pokrajina. Bilo je nekaj dotisov, no, zdaj smo se pa odločili, da je čas za prenovo,« sta navdušena Renate in Samo.
In kaj je tako lepega v teku, da so se praktično vsi v družini zapisali teku?
- Renate: Meni je to druženje fino postalo. Zdi se mi super in zabavno, da lahko nekaj aktivno počnem z vso družino. Rahlo mi je šlo na živce, da vedno le navijam in nosim pijačo in sendviče. Zdaj, ko sva z možem našla trail, tek v naravi, mi je všeč, da sva ga našla skupaj. Nikoli si nisem mislila, da bova midva lahko v hribih kdaj tudi več ur skupaj tekla. Zdaj to lahko in je fajn.
- Samo: Všeč mi je prav neforsiran pristop k teku, ki ga ponuja gozdni tek. Če greš na klasični cestni tek, se pričakuje, da tečeš hitro in gledaš na uro. Če greš v hrib, pa je povsem normalno, da tudi hodiš. Všeč mi je to gibanje glede na teren in ni invazivno za telo ter je primerno za vsakega. V klanec hodiš, po ravnem in dol tečeš, meni se zdi to super.
Preberite več na Aktivni.si
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču