Dalmatinski glas, ki poboža našo dušo in s skladbami privabi solze ali smeh, to je Petar Grašo. Hrvaški pevec, ki bo letos praznoval 20-letnico glasbenega ustvarjanja, je kot debitant leta 1996 pometel s konkurenco na Zadarfestu s pesmijo Trebam nekoga in s čutnimi ljubezenskimi pesmimi vse od takrat polni naša ušesa.
Pevec se je rodil v košarkarsko družino, saj je bil njegov oče, Zoran Grašo, nekdanji košarkar, ki je z ekipo Jugoplastike tekmoval tudi v finalu pokala evropskih prvakov. Tudi Petar sam je sprva osem let treniral košarko, saj je visok kar dva metra.
"Najprej sem živel zelo športno življenje in se naučil vsega, kar ta ponuja. Zatem sem dobil ponudbo Univerze v Chicagu, da bi se pridružil njihovi košarkarski ekipi, vendar nisem želel iti, hotel sem ostati tu," je povedal pevec, ki je vzporedno z igranjem košarke zaključil tudi klavir v glasbeni šoli. V trenutku, ko pa se je moral odločiti med enim ali drugim, je izbral glasbo.
"Bog je tako hotel in mislim, da je hotel le dobro," vedro pove simpatični pevec, ki je že pri 16 letih napisal prvo pesem za priljubljenega Oliverja Dragojevića. Takrat, ko so sovrstniki razmišljali o dekletih in zabavah, je Petar pisal o ljubezni.
"Kaj naj, imam staro dušo! Nikoli nisem preveč razmišljal, te pesmi so preprosto prišle iz mene. Sem najmlajši avtor, ki je pisal za Oliverja, vendar ko poslušam te pesmi danes, se mi zdi, da je to pisal nekdo starejši. Tega ne morem pojasniti, tu ni veliko matematike, temveč le znanje," pojasnjuje pevec, ki je z Oliverjem sodeloval tudi pozneje, tako na koncertih kot pri ustvarjanju pesmi. "Rad sodelujem z njim, saj je eden izmed najbolj talentiranih glasbenikov na tem območju. Rada se tudi vidiva in druživa," pojasnjuje. Oba Dalmatinca med drugim tudi rada lovita ribe, vendar se tega za zdaj še nista lotila skupaj. "Nikoli ne veš. Poletje preživiva na dveh različnih lokacijah, on v Veli Luki, jaz pa v uvali za Trogirjem, tako da nisva ravno blizu. Vendar je to popolnoma mogoče. Morda bova tekmovala, kdo jih bo več ulovil," se rad pošali Petar.
Ne posluša klapskih pesmi, temveč jih živi
Čeprav pa njegove pesmi povezujemo tudi z Dalmacijo, sam le redko poseže po dalmatinskih ploščah in si privošči dozo klap. Zakaj?
"Klape so preprosto del našega življenja. S tem ne mislim, da jih nihče ne posluša. Vendar ljudje poslušamo glasbo, ki je ne moremo slišati v živo, medtem ko s klapami živimo. Pri nas se to poje po ulicah, povsod ..." pove pevec, ki nima doma niti enega cedeja s klapami, vendar pozna ogromno teh pesmi. Zato pa svoj prosti čas zelo rad preživlja v domači Dalmaciji. Večino časa namreč preživi na poti, zato ves čas, ko je doma, preživi z ljudmi, ki so mu najbliže, prijatelji in družino ...
"Najraje sem doma ali v svoji restavraciji, kjer me nihče ne vidi. Tam s prijatelji ob dobrem vinu debatiramo in uživamo. Rad se zadržujem v manjših družbah, saj je na koncertu vedno velika množica. Ko pridem domov, sem najraje z ljudmi, ki jih imam rad," pojasni Petar, ki je v letošnjem poletju izdal novo skladbo Moje zlato, s katero je celo zmagal na Splitskem festivalu. Lani je s svojo skladbo Uvjek isti prav tako pustil veliko sled na samem festivalu, saj sta obe skladbi v kratkem času postali prava 'evergreena', ki jih pojejo tako klape kot otroci. "To so največje sanje – da tvoje pesmi poje tudi publika. Lahko sem zelo srečen," ne skriva veselja pevec. Pesem Moje zlato je sicer napisal Tonći Huljić, Petar Grašo pa je skupaj z njegovo soprogo napisal še besedilo. "Inspiracijo dobiš v trenutku, po tem pa sledi težko delo v studiu. Ljudje mislijo, da pesmi nastajajo povsem romantično, skupaj s kitaro ob mesecu. Tudi take pesmi nastanejo, vendar temu vedno sledi veliko dela v studiu," pojasnjuje težko glasbeno delo Petar. Pesem je zapel tudi ob otvoritvenem plesu na poroki pevke Severine, saj je ta njena najljubša in si jo je izbrala sama, glasbenik pa jo je kot dober prijatelj zaigral.
O DANIJELI
Njegove pesmi so predvsem ljubezenske, saj zase pravi, da ni tip, ki bi pel o političnih in svetovnih problemih.
"Sam želim, da ob mojih pesmih ljudje pozabijo na svoje probleme. Kadar občinstvo posluša moje pesmi, želim, da pozabi na težave v službi, v zvezi ... Želim, da jih spomnijo na Mediteran, ki jih vrne v prelepe trenutke, ki so jih preživeli ob morju," pove pevec, ki pa je bil, tako kot vsi v ljubezni, tudi že kdaj razočaran. "To je sestavni del življenja. Ničesar se ne bi naučili, če ne bi nikoli padli," razlaga Petar, ki je sicer že 20 let v zvezi s pevko Danijelo Martinovič, za katero je na letošnjem splitskem festivalu napisal tudi pesem.
"Kdo lahko reče kaj drugega, kot da mi je všeč. Seveda, vendar ne pišem veliko zanjo. Kljub temu to obožujem, saj gre za popolnoma drug stil, tudi Danijela je odlična pevka in užitek je delati s profesionalci," ne skopari s komplimenti na račun svoje drage, ki pa mu ob pisanju pesmi kdaj pa kdaj tudi pomaga s predlogi. Vsekakor pa bi ju bilo fino slišati tudi v duetu, vendar pevec za zdaj o tem še ne razmišlja.
"Ah, veliko ljudi naju to sprašuje. Morda nekoč v prihodnosti, vendar ne še tako kmalu. Ko nas bodo ljudje prenehali to spraševati ... takrat pa bova zapela tudi skupaj," v zadregi objasni Petar Grašo, ki o svoji 20-letni zvezi pravi le, da živi. Njegov recept je torej preprost: "Moraš samo živeti in biti toleranten."
O poroki!
- Pred slabim letom dni so se pojavile govorice o domnevni poroki, vendar pa temnolasi pevec to zanika, saj naj bi šlo le za govorice. Ostaja torej vedno isti, o čemer govori tudi njegova pesem. "Veste, kaj? Mislim, da bodo lahko ljudje to bolje ocenili kot jaz. Mislim, da ima del moje duše še vedno 18 let, tako kot mi vsi. Ko pa se pogledaš v ogledalo, vidiš, da nisi več isti kot v tistem obdobju. Vendar se mi zdi, da se mi leta ne poznajo. Treba je ostati otrok, koliko dolgo lahko, saj je tako življenje veliko lažje," ki prav zagotovo ne kaže svojih let.
Nika Arsovski