Zvok bučanja valov ob obalo, vonj po borovcih in milina obzorja Jadranskega morja. Vse te občutke v nas ne glede na letni čas vnesejo melodije priljubljenega hrvaškega pevca Petra Graša, ki je pred dnevi nastopil v ljubljanskih Križankah.
Story: Za vami je 20 let uspešne glasbene kariere, kar ni malo.
No, 20 let je v resnici veliko in hkrati malo. Po eni strani so leta minila zelo hitro, saj je tempo življenja zelo dinamičen, po drugi strani pa se ob opazovanju slik iz preteklosti začudiš, da je minilo le 20 let. Vesel sem, da sem prvi dve desetletji dočakal zdrav in na nogah, kar je najpomembnejše. Doživel sem veliko neprecenljivih izkušenj, koncertov, vendar sem kljub temu ohranil otroka v sebi.
Story: V vseh teh letih se lahko zvrstijo številni dogodki sreče in veselja, pa tudi tisti manj srečni. V katerem obdobju ste bili najbolj srečni?
Uh, težko bi se opredelil, priznati pa moram, da v 20 letih nisem bil nič kaj pretirano nesrečen. Sem živ in zdrav, moja družina je v redu. To je bistveno! Po vseh teh letih sem prav tako srečen kot na začetku. Takrat se je namreč vse zgodilo zelo hitro, potem pa sem zadnjih nekaj let zaradi utrujenosti počival. Že vse od svojega 20. leta sem Petar Grašo. Zdaj sem se vrnil, s koncerti, pesmimi ... kot na začetku kariere. Ne bi mogel reči, da sem kaj manj srečen, vendar pa zdaj vse to gledam z drugimi očmi. Z leti sem se naučil, da sem lahko hvaležen za dobre ljudi in stvari, ki se mi dogajajo. Zahvaljujem se nekomu oz. nečemu, da se mi je vse to zgodilo. Sem pa po vseh teh letih še vedno isti!
Story: Torej so vaši začetki še vedno zasidrani v vašem spominu?
Seveda, tega ne pozabiš kar tako. Začetki so najlepši in nemogoče jih je pozabiti. Začetek moje kariere je bil zelo intenziven. Po končani glasbeni šoli sem takoj zaplaval v glasbene vode, saj sem imel glasbo že od nekdaj v krvi. Verjetno ne bi imel toliko zagona, če bi potreboval 15 let, da bi si zagotovil publiko in ustvaril kariero. Glasbeno pot sem začel v marcu leta 1996, oktobra pa sem že imel polno prvo dvorano.
Story: Ste že takrat vedeli, da bo vašo kariero zaznamoval tako velik uspeh?
Ne, nikoli nisem razmišljal o tem, glasbo sem preprosto ljubil. Moja ljubezen se je začela pri petih letih, ko sem prvič zaigral na klavirske tipke. Šele ko začneš peti in ustvarjati pesmi, želiš svoja dela ponesti tudi med ljudi. Nisem vedel natančno, kaj delam, vendar sem preprosto plaval. Ko te vržejo v bazen, plavaš. Plaval in ustvarjal sem si pot skozi svet.
Story: Seveda pa ne bi postali to, kar ste, brez ljudi, ki so vas podpirali v ozadju in vam zagotavljali oporo. Kakšno vlogo v uspešni glasbeni karieri ima vaša družina?
Ogromno! Če želiš v poslu zadržati ravnovesje, moraš ohraniti notranji mir, imeti varen pristan, v katerega se vračaš. Kot mladenič, ki je zaslovel pri rosnih dvajsetih, sem imel številne priložnosti, ko bi lahko izgubil nadzor. Svet mi je ležal pod nogami, imel sem možnost početi, karkoli sem si želel, in iti, kamorkoli sem si želel. Če ne bi imel družine, ki mi je privzgojila prave vrednote in me občasno prizemljila, bi zagotovo skrenil s poti. Veliko so pomagali že s tem, ker so bili normalni in so mi stali ob strani. To je blagoslov!
Story: Katera oseba pa je najintenzivneje vplivala na vašo kariero?
Uh, ne bi mogel našteti vseh, ki so me usmerjali na moji poti in mi kazali pravo smer. Na samem začetku lahko izpostavim Oliverja Dragojevića, ki je odkril moj talent, takrat mi je bilo 16 let. Velik vpliv pa je imel tudi Tonči Huljić. Njegov skladateljski talent je bil v veliko trenutkih bistven. To sta le dve osebi, ki sem jima nadvse hvaležen, saj sta vplivali na mojo kariero, tudi na samem začetku.
Story: S slednjim pa sodelujete še zdaj.
Seveda, v vsem tem času je najin odnos iz poslovnega prerasel v prijateljskega. Danes je Tonči del moje družine. Lahko pridem k njemu domov, odprem hladilnik in vzamem, kar potrebujem. Takšna prijateljstva mi veliko pomenijo.
Story: Kljub naporni karieri si torej še vedno vzamete dovolj časa za prijatelje v domačem Splitu?
Seveda, to je obvezna sestavina življenja. Če bi izgubil odnos z njimi, bi doživel velik udarec. Seveda marsikoga zaradi dela ne vidim več mesecev, vendar si ob vrnitvi vedno vzamem nekaj dni samo za prijatelje. Takrat postanem tisti fant, ki je kariero začel v Splitu. S prijatelji se odpravimo ven, izogibamo se mondenim restavracijam in raje posedimo v kakšni lokalni 'konobi', kjer večer preživimo ob smehu in kozarcu dobrega vina.
Story: Pravijo, da se z leti naučimo ceniti stvari. Kaj pa po vašem mnenju v življenju največ šteje?
Zagotovo moje zdravje in zdravje moje družine! Za družino bi se bil namreč pripravljen odpovedati tudi karieri, saj je vse drugo v primerjavi s tem manj pomembno. Družina, prijatelji ... Seveda pa bi bilo hinavsko, če bi mi bil posel popolnoma nepomemben. Seveda mi veliko pomenijo tudi kakovostna glasba, dobre pesmi, vendar je slednje šele na tretjem mestu moje lestvice prioritet.
Story: Družina je torej pri vas zelo pomembna. Ali zato tudi sami že razmišljate o ustvarjanju svoje?
No, seveda so pomembni tudi otroci. Pa vendar, ko živiš hitro življenje, ti to za nekaj let premakne potrebo po družini in otrocih. V tem trenutku je to nekaj, kar še ni uresničeno, vendar je mogoče, da še bo.
Story: Kakšni pa so vaši spomini na otroštvo? Ste imeli morda posebne želje, ko ste kot deček izbirali med poklici?
Seveda, zelo čudne želje. Nekaj časa sem želel postati policist, potem pa sem si premislil in se odločil, da bom župnik. Za tem sem dolgo hotel postati voznik valjarja. Ne sprašuj, ne vem, zakaj, očitno imam v sebi nekaj delovne krvi. (smeh) Zdaj pa bi se verjetno usmeril v gostinstvo. Moja družina ima v lasti restavracijo pa tudi sam imam rad gastronomijo. Lahko bi bil lastnik restavracije, natakar, to bi pokazalo življenje.
Story: Očitno ste se na koncu odločili pravilno, saj je za vami 20 let uspešne glasbene kariere. Česa pa v vseh teh letih ne boste pozabili?
Uh, veliko stvari je. V vrtiljaku čustev se mešajo zasebne in poslovne zadeve, saj je moje delo tesno povezano z zasebnim življenjem. Nisem knjigovodja, ki bi ob štirih končal službo in odšel domov ter pozabil na delo. Rad obiščem nova mesta, kjer me večtisočglava množica ljudi, ki pridejo na koncert zaradi mene, vedno znova navduši. So tudi trenutki, ki si jih zapomniš bolj kot druge. Tako se spomnim prvih Križank, prvega koncerta v splitski dvorani Gripe, ki je bila razprodana. Imel sem 20 let. Spominjam se tudi prvega koncerta v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski. Leta 1997 smo dvorano razprodali tri dni zaporedoma, to je bilo neopisljivo. Seveda se spomnim tudi koncerta v Makedoniji leta 1999. Organizatorji so mi pojasnili, da bi me rad spoznal fant z izrednim pevskim talentom. To je bil danes pokojni Toše Proeski, star je bil 16 let. Spominjam se njegovega neverjetno lepega glasu, petja.
Story: Dejali ste, da vas je kljub dolgim letom nastopanja še vedno strah. Imate torej še vedno tremo?
Starejši ko sem, vedno bolj me je strah. (smeh) Ko si mlad, ni problema! Arena je velik zalogaj in velika masa ljudi, zato smo bili vsi precej bolj pazljivi. Organizatorji so bili prepričani, da bo razprodano, jaz pa sem malo dvomil.
Story: V Splitu je tako skupaj z vami pelo 12 tisoč grl. Kaj pa morajo po vašem mnenju občutiti obiskovalci, ko se vračajo s koncerta?
No, če sodim po sebi, se sam po koncu rad počutim srečno, izpolnjeno. Ne maram pretirano razmišljati. Zato tudi sam želim, da ljudje med mojimi koncerti pozabijo na probleme, vsaj tisti dve uri. Moja glasba pa ... Trudim se, da bi bila kot sproščujoča masaža. Nežno bi pomagala odplakniti vsakdanje skrbi.
Story: Vaša priljubljenost sega vse od Alp pa do grške meje. Radi nastopate po državah nekdanje Jugoslavije?
Seveda, zdaj smo zaključili koncerte v Splitu in Zagrebu, sledijo Križanke, nato pa še koncert v puljski areni. Tega se zelo veselim, saj samostojnega koncerta v Pulju še nisem imel, amfiteater je eden izmed najlepših prostorov na svetu. Jeseni pa potem sledita Beograd, Sarajevo ...
Story: V pesmi ste moči združili z mlado Hano Huljić. Zakaj ste se odločili za tovrsten duet?
Pesem je v originalu napisana za duet, sam pa zadnje čase nekoliko bežim od teh, saj so nehvaležni. Kljub temu sem želel imeti žensko gostjo v pesmi, vendar nisem želel zapeti z estradnicami. Hana je bila idealna možnost, je kot lep inštrument v pesmi. Je mlado dekle, hči Tončija Huljića, ki je končala akademijo. Je skladateljica klasične glasbe, vendar ob tem tudi odlično poje.
Story: Zakaj so po vašem mnenju dueti nadvse nehvaležni?
No, zelo so nepraktični. Pesem nikoli ne bo popolna, če ne bo zapeta v duetu, pa vendar ne moreš na koncerte s seboj voziti tudi drugega dela dueta. (smeh) Zatorej je pesem vedno na pol odpeta, poleg tega so bili nekoč dueti nekaj ekskluzivnega, danes pa vsakih pet minut nekdo posname duet.
Story: Vaš zadnji duet, balada Srce za vodiča, je prav tako nekakšna oda ljubezni. Kaj pa vam pomeni ljubezen?
Vse! Ne vem, ali si kdorkoli lahko predstavlja življenje brez kakršnekoli ljubezni. Obstajajo ljudje, ki nimajo partnerja, vendar ljubijo svoj avto. (smeh) Ali pa taki, ki nimajo moža, imajo pa tri mačke ali psa. Vse to je ljubezen! Moraš imeti občutek, da nekomu pripadaš. To so hibridne variante, vendar se v vseh skriva naravna potreba, da si ljubljen, da ljubiš. Ljubezen je nekaj, za kar si ne morem predstavljati, da nekomu ni najpomembnejša.
Story: Pa vendar ne pojejo vse balade o svetli strani. Ste bili kdaj že razočarani v ljubezni?
Seveda, pa saj smo bili vsi, kajne. Ne bi se zavedali pomena ljubezni, če ne bi bili razočarani. A iz razočaranja ni treba ustvariti zidu, temveč moraš naslednjič le še močneje ljubiti. Bil sem razočaran, malo in daleč, daleč nazaj. (smeh)
Story: In ko smo že pri ljubezni. Kdaj se bomo lahko zaljubili v vaš novi album?
Jeseni, trenutno končujemo zadnje pesmi. Delali oz. ustvarjali ga bomo tudi v drugih državah, zato bo nekakšen mednarodni otrok. Album pa bo vseeno moj! Mediteranski, v mojem jeziku in z mojo dušo.
Story: Tako, kot si vas predstavljamo, na barki in s kozarcem vina v rokah.
Seveda, rad plujem z barko in si privoščim kozarec dobrega vina. To ni nekaj, kar pride s starostjo, to je stvar, ki pride z dušo. Ne morem živeti brez morja. Poleti vsaj 40 dni preživim na barki, lovim ribe in puščam rasti brado, da me nihče ne prepozna.
Story: Kot Oliver Dragojević?
Seveda, bolje, da ne vidite, kakšen sem po nekaj dneh z brado ... (smeh)
Story: Predvidevam, da ste podobni staremu ribiču, ki smo ga vajeni z otokov Dalmacije. Boste tako dočakali tudi starost?
No, stari ribič z brado, ki lovi ribe in kadi pipo, ravno ne bom. Bom pa seveda vsak dan odšel na morje, saj mi je blizu, in užival v miru, ki mi ga ponuja. Sem zelo slab ribič, saj je ribolov zame vrsta rituala. Takrat sem sam z morjem in sabo, s pomola odplujem na morje, kjer ni nikogar. Samo jaz in morski volkovi. Rad poslušam zvok valov, ki udarjajo ob rob ladje. To je čista sreča!
Story: Verjamem, tudi Slovenci že nestrpno pričakujemo dan, ko si bomo privoščili dopust na morski obali. Do takrat pa bomo poslušali vaše in Oliverjeve melodije, ki nas bodo ponesle na Mediteran ...
... in to mi je največji kompliment. Pa ne le zato, ker me povezujete z Oliverjem. Največji kompliment je, ko se z mojimi pesmimi ljudje vrnejo v poletje. To mi je zelo pomembno, saj moja glasba diši po Mediteranu.
Story: In tako bo še naslednjih 20 let. Kje mislite, da vas bomo našli čez dve desetletji?
Upam, da na istem mestu, tu s teboj bom razglabljal o preteklih 40 letih. (smeh) Upam, da bomo zdravi, lepi, živi in mladi! Verjetno ne bom več mlad, pa tudi lep ne, ampak upam, da bom zdrav. (smeh)
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj, Story press
