Peter Florjančič: 100-letni izumitelj

V zvezi s Petrom Florjančičem se vedno omenjajo številke.

Te so impresivne, a nič manj ne preseneča, da njegov um pri tej starosti še vedno snuje in načrtuje. Kot otroku so mu napovedovali toliko let, kot je stopnic, ki vodijo k cerkvi na Blejskem otočku – 99. A so pod vodno gladino odkrili še eno – in Peter Florjančič jih je dočakal 100. Praznoval jih je 5. marca. In še kar dela. Kljub slabemu vidu in poškodbi, ki jo je staknil januarja med padcem doma na Bledu, kjer ima še vedno pisarno. Zaradi posledic padca zdaj živi v domu starejših v Radovljici. K njemu prihaja asistentka, kot ji pravi, saj zaradi nevarnosti, da bi se prehladil, sam trenutno ne hodi ven. In, kot rečeno, še vedno načrtuje nove izume. Tako kot je to izjemno uspešno počel vse svoje dolgo življenje.

»Tega vam za zdaj še ne morem zaupati,« pravi, ko ga povprašamo, s čim se trenutno ukvarja. Lahko pa spomnimo, da je še pred nekaj leti, po tem, ko jih je že dopolnil 90, podjetje Paloma navdušil za izdelovanje večnamenskega prtička, ki si ga je zamislil, malo pred tem zasnoval poseben vodni fitnes, zložljivo ptičjo hišico ... Pove pa, da je pravkar izšla njegova knjiga Izumitelj v tebi, ki postreže, kot je razvidno iz podnaslova, s 60 nasveti za tiste, ki se ukvarjajo z izumiteljstvom. V pripravi pa sta še dve knjigi.

V številkah

Florjančič ima priznanih okoli 400 patentiranih izumov, od teh jih je več kot 40 prodal kot praktično uporabne. Med te spada okvirček za diapozitive, ki je bil v uporabi tri desetletja, vse do razmaha digitalne fotografije. Kupovale so jih največje družbe, tudi Kodak, Fuji in Agfa. Še vedno pa je v uporabi razpršilec za parfum; majhna steklenička, ki so jo naročali Guerlain, Carven in Elizabeth Arden, je nadomestila precej večje dvodelne razpršilce. Omenimo še vžigalnik s sistemom za vžiganje ob strani, ki ga je Florjančič napravil za Dunhill, in monomat, stroj za brizganje plastike, ki je danes razstavljen v znamenitem Tehniškem muzeju v Münchnu.

Peter Florjančič ni samo avtor številnih raznovrstnih izumov, ampak tudi svetovljan z izjemno razgibanim življenjem. V biografiji z naslovom Skok v smetano, ki je napisal Edo Marinček in je izšla leta 2007, se je opisal z naslednjimi besedami: »Imel sem pet državljanstev in 43 avtomobilov, da sem bil mobilen. Ker nisem bil nikdar na bolniški in nisem plačeval za pokojnino, je danes tudi nimam, zato se moje delo izumitelja ne sme ustaviti. Moj poklic me je prisilil, da sem preživel 25 let v hotelih, štiri leta v avtomobilih, tri leta v vlakih, leto in pol v letalih ter eno leto na ladji.«

Življenje Petra Florjančiča je bilo nadvse razgibano, tako rekoč hollywoodsko. Filmsko. Zgodba gospoda P. F., film pod režijsko taktirko Karpa Godine, je leta 2002 približal zgodbo Slovencem dotlej skoraj neznanega izumitelja. Bled. V začetku letošnjega maja pa je bila v ljubljanskem Kinodvoru premiera Stoletja sanj, celovečernega dokumentarca o Florjančiču, ki ga je režiral Ven Jemeršič.

Nadarjeni mladenič

Florjančič se je rodil leta 1919 kot sin premožne hotelirske družine z Bleda. Kot otrok se je imel priložnost družiti s člani takratne jugoslovanske kraljeve družine in drugimi pomembneži, ki so prihajali na takrat zelo mondeni Bled. Pravi, da je bil v šoli med najslabši, a da je bila po drugi strani njegova domišljija nenehno na delu. Že v mladosti je pokazal vsakovrstne talente; njegov prvi izumček je ugledal luč sveta, ko je imel šest let. Ker ga je mati pogosto oštela zaradi zamazanega rokava, v katerega si je brisal smrkavi nos, si je omislil dodaten rokav, ki ga je navlekel na rokav obleke in si poslej brisal nos vanj …

Dobro desetletje pozneje, ko je Avstrijec Sepp Bradl v Planici postavil nov svetovni rekord in kot prvi človek na smučeh preletel 100-metrsko razdaljo, je bi Peter Florjančič zraven. S 17 leti je bil najmlajši član jugoslovanske reprezentance. Le dve leti pozneje je bil že lastnik tekstilne delavnice, katere uspeh je temeljil na njegovih organizacijskih, promocijskih in že tudi izumiteljskih sposobnosti; statve, ki jih je kupil, je sam izboljšal.

Leta 1943, ko bi moral v nemško vojsko, je zaigral svojo smrt, in pobegnil v nevtralno Švico, kjer je živel do konca 40. let. Ko se je z družino, ki si jo je tam ustvaril, odpravil na dopust v mondeni Monte Carlo, mu je bil ta tako všeč, da se je odločil za selitev. Kljub statusu begunca, ki ga je v Švici imel, je bil namreč poslovno uspešen. Izumljal je praktično uporabne stvari in za svoje izume in izboljšave vedno znal navdušiti premožne poslovneže, ki so investirali bodisi v njihov razvoj bodisi so patente odkupovali od njega. Še danes mladim rad pove, da je to izjemno pomembna lastnost izumitelja. »Takih izumiteljev, kot sem jaz, je na milijone. Ampak imel sem srečo, da sem delal stvari, ki jih je mogoče prodati.«

V Monte Carlu

Naslednjih 14 let je Florjančič z družino preživel v Monte Carlu. Pravi, da je vselej rad bil v središču pozornosti in zato prisotne zabaval s pripovedovanjem. Prav ta lastnost mu je omogočila, da se je vključil v tamkajšnjo visoko družbo. Njegovo tedanje obdobje je bilo zelo razgibano. Ob vseh družabnostih, ki jim je prisostvoval, si je težko predstavljati, kdaj je sploh našel čas za izumiteljstvo. Na veliko je obiskoval zabave, kjer so se pojavljala velika imena. V svojem življenju je spoznal in se družil z Elisabeth Arden, Konradom Adenauerjem, Orsonom Welsom, egiptovskim kraljem Farukom, Ottom von Habsburgom, Coco Chanel, Marlene Ditrich, Gilbertom Becaudom …

A Peter Florjančič je vselej tudi zelo veliko delal. V Monte Carlu se je rodila in uresničila zamisel o razpršilcu za parfum. Opazoval sem ženske in se zamislil nad velikimi steklenicami za parfum, ki so jih morale nositi v svojih torbicah, se spominja. Napravil je stekleničko z razpršilcem, ki je po nekaj izboljšavah postala nadvse priljubljena. Njenemu izumitelju je prinesla nagrado francoskih izdelovalcev parfumov, predvsem pa donosno pogodbo z Elizabeth Arden, kanadsko-ameriško kraljico parfumarske industrije.

Selitev v Avstrijo

V 60. letih se je iz Monte Carla preselil v Avstrijo. Tu se je ukvarjal predvsem s plastiko in odprl svojo tovarno. V tem obdobju sta nastala dva pomembna izuma. Omenjeni plastični okvirček za diapozitive in stroj za brizganje plastike, ki mu je prinesel poldrugi milijon nemških mark, za tedanje razmere zelo velik znesek. A tako kot vselej, denar pri njegovem širokopoteznem načinu življenja ni trajal dolgo. »Imel sem sedem hiš in vse zapravil. A imel sem se odlično,« se je pozneje z nasmeškom spomnil svojih uspehov in padcev. Pravi, da je treba denar zapraviti, sicer boste nekoč najbogatejši človek na pokopališču …

Med izumi omenimo še vsaj stojalo za smuči, kakršna so začeli nato postavljati pred hotele na smučiščih, tekoči trak za smučanje, podoben traku za tek v fitnes centrih, pa tudi neke vrste predhodnico varnostne avtomobilske vreče. Ta je bila v osnovi namenjena nizozemskemu avtomobilskemu trgu, kjer so v 50. letih avtomobili pogosto padali v vodo in napihljiva vreča naj bi preprečila njihovo potopitev. A leta 1957, ko si jo je zamislil, avtomobilska industrija še ni bila zrela. »Za kaj takega tehnika in materiali takrat še niso bili na voljo.«

Mir in igrivost

Peter Florjančič pravi, da človek potrebuje za izumiteljsko delo predvsem mir: »Ne sme razmišljati o tem, kaj bo naslednji dan jedel.« In da je za ustvarjalno delo nadvse pomembna igrivost, ki jo šole in izobraževalne ustanove praviloma zavirajo. O tem prav gotovo sam ve veliko, saj njegovega otroško igrivega duha očitno niso nikoli zatrli. Tako je denimo že v »zrelih letih« nadležnemu cariniku, s katerim se je večkrat srečeval, pripravil presenečenje, ki ga je odvrnilo od nadaljnjega podrobnega pregledovanja avtomobila, s katerim mu je ob vsakem prehodu meje kradel čas. Pod sedež je nastavil mišelovko in potem cariniku z nedolžnim obrazom povedal, da ima pač doma miši, ki mu lezejo v avto ... Nič manj otroške igrivosti mu tudi ne bi mogli pripisati ob pripovedi, kako je med potovanjem po Italiji dolgo v noč v svoji sobi predvajal posnetke strastnega seksa, tako da so si ga gostje naslednji dan z občudovanjem ogledovali …

Konec prejšnjega stoletja se je Peter Florjančič po več kot pol stoletja življenja v tujini vrnil domov, na Bled. Omenjeni Karpov dokumentarec ga je kmalu potem približal rojakom, ki ga dotlej skoraj niso poznali. Četudi o tem, kdo so pravi rojaki Petra Florjančiča, ni tako enostavno govoriti; njegov potni list je bil, kot pove, najdaljši na svetu. Imel je kar pet državljanstev – francosko, avstrijsko, nemško, jugoslovansko in slovensko, in živel, kot pravi, v najlepših evropskih mestih … In se v življenju navduševal nad marsičim. Vselej nad izzivi, ki so vodili do izumov, nad lepimi ženskami, razkošnimi zabavami in tudi nad glasbo. A ne zgolj kot poslušalec. Peter Florjančič, ki v kratkem napoveduje izid knjige z naslovom Moje stoletje, je igral harmoniko in napisal nekaj pesmi, ki sta jih prepevala Alenka Godec in Oto Pestner.

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografiji: Igor Zaplatil