S srebrnim olimpijcem Petrom Kauzerjem smo se v zadnjih poletnih izdihljajih zatekli v hlad reke Save. Dober mesec dni po dogodkih v Riu je v glavi že strnil misli, povezane z olimpijskim odličjem, kljub temu pa spomin na dogodke ostaja medel.
Z leti se bodo morda delčki spet sestavili v celoto, vendar pa zanj danes to ni bistveno. Pomembno je predvsem zdravje, ki se je vse od poškodbe rame znašlo na vrhu njegovih prioritet.
Za kajakašem je uspešno zaključena sezona, ki jo je Peter kronal še z zmago v slalomu na divjih vodah. Kljub zadnjemu dosežku pa spomin na Rio ostaja še kako živ. "Ob misli na olimpijske igre občutim izredno olajšanje. Po dveh igrah mi je končno uspelo položiti še zadnji kamenček v mozaik odličnih dosežkov. Zdaj uživam v svojem uspehu in sem pomirjen," je povedal simpatični olimpijec, ki pa se dogodkov izpred meseca dni ne spominja najbolje. Ne spomni se namreč niti svoje vožnje niti čakanja v cilju.
"Enostavno sem pozabil na vse, ko sem izvedel za kolajno, sem otrpnil in pozabil na vse dogajanje," pojasni Peter, ki mu bo misel na medaljo še dolga leta grela srce. Po nesrečnem Pekingu in neuspehu v Londonu je zasluženo stopil na stopničke in uresničil dolgoletno željo.
"V Riu sem točno vedel, česa sem sposoben. Zavedal sem se, da sem zmožen osvojiti medaljo, da sem sposoben celo zmagati. Olimpijska tekma je nekaj posebnega, saj tekmujejo le najboljši. Enkrat na štiri leta imaš možnost osvojiti nekaj tako velikega. Tudi gledanost je na igrah največja, saj smo kajakaši le redko deležni takšne pozornosti. Ves svet diha za igre. Bil sem presenetljivo miren glede na dogajanje," pojasni kajakaš, ki se med pripravami na Rio ni dal zmesti niti romantičnim komedijam, melanholični glasbi in športnim dramam s srečnim koncem.
"Sem zelo čustven človek, zato na olimpijadi nisem dovolil, da bi se me dotaknila kakšna tako pozitivna kot tudi negativna stvar. Na svojem predvajalniku sem vrtel pretežno stari rok in pank, ki sta me še dodatno pognala po progi. Vem namreč, kako hitro me lahko stvari odnesejo, zaradi česar začnem že pred tekmo razmišljati o rezultatu. To pa ne prinese nič dobrega," je prepričan športnik, ki bi rad izjemen dosežek v Riu obeležil tudi s prav posebnim spominkom.
"Za zdaj v povezavi z olimpijskimi igrami razmišljam le še o tetovaži. Kam in kaj si bom tetoviral?! Rad bi tudi drugače obeležil ta izjemen dosežek. No, morda pa bo čez štiri leta še bolje," v smehu namigne Peter, ki ga je v domačem Hrastniku pričakala lepa množica ljudi. Tako množičnega odziva ljudi preprosto ni pričakoval.
"Bil sem šokiran in ostal brez besed. Glede na to, da sem precej zgovoren, se to zgodi le redko," pove kajakaš, ki je vesel, da je svojo radost ob srebrni medalji lahko delil tudi z drugimi, razveselil pa se je tudi daril, čeprav sam posebne pozornosti materialnim stvarem ne posveča.
Medtem ko je njegova žena Janja zanj pesti stiskala kar v Riu, pa ju je pri 'nonu in noni' čakala hčerka Nola, saj bi bila zanjo pot v Južno Ameriko prenaporna.
"Zelo sem jo pogrešal, pa tudi Janja. Ob njenem rojstvu sva bila prepričana, da bo odpotovala z nama, pozneje pa sva se odločila, da je bolje, če ostane doma. Tako je tudi Janja lahko užila vzdušje na olimpijskih igrah," pojasni Peter, ki je ob koncu tekme težko pričakoval trenutek, ko bo v svoj objem lahko stisnil malčico. Ob pristanku letala pa se mu je želja vendarle izpolnila in ob veselem snidenju z Nolo so ga oblile solze.
"Med vožnjo domov je Nola neprestano govorila kot navita in mi razlagala, kaj vse se je v tem času zgodilo. Kar nisem je mogel ustaviti," v smehu veselo pot domov opisuje kajakaš, ki bo po končani sezoni svoji dve dekleti odpeljal na kratek dopust. Nola je namreč pred kratkim začela obiskovati vrtec, njeno navdušenje nad druženjem z vrstniki in živahnim dogajanjem pa je tako veliko, da že nestrpno pričakuje vsak novi dan v varstvu. Deklica ima v očkovih očeh prav posebno vlogo.
"Po Londonu sem se spopadal s težkimi trenutki in Nola je bila v tistem času moja svetla točka. Bilo mi je pomembno le, da je otrok zdrav. Še danes sem tega mnenja! Pomembno je, da smo mi trije zdravi in uživamo v življenju. Moje vrednote se niso nič spremenile, kljub srebru ostajam isti, kot sem bil," zatrdi Peter, v veliko oporo pa mu je bila v tistem trenutku tudi žena Janja. Po osvojenem srebru je bilo zato njuno prvo srečanje bolj molčeče.
"Po medalji nisem mogel povedati ničesar, v očeh pa sem začutil solze. Ona ve, kaj vse sem prestal, da sem se lahko vrnil na svoj nivo, zato je zadostoval že objem," čustveno snidenje opisuje presrečni kajakaš, ki je uresničil dolgoletno željo in se vpisal med nesmrtne dobitnike olimpijskih kolajn.
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič, Marko Delbello, Profimedia
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
