Jadralca Peter Lin Janežič in Anže Podlogar, simpatična srednješolca, v nasprotju s sovrstniki vse svoje moči usmerjata v šport, ki ju veseli že od malih nog. Sadovi njunega dela so bili še posebej opazni lani, ko sta na mladinskem svetovnem prvenstvu v Maleziji pometla s konkurenco, letos pa se bosta preizkusila v olimpijskem razredu 49er.
Story: Začnimo lepo na začetku. Kako ste prišli v stik z jadralstvom?
Peter: Sam sem se na začetku rekreativno ukvarjal s plavanjem, vendar imam jadranje v genih, saj je tudi oče jadralec, ki je preplul Atlantik. Sprva mi šport ni bil najbolj všeč, a sem ga sčasoma vzljubil. S sestro sva se neko poletje udeležila tečaja in tako se je vse skupaj začelo, na jadrnici optimist.
Anže: Del moje družine živi na Obali, tako sem tudi sam prišel v stik z jadranjem. Babica me je pri mojih sedmih letih prijavila na tečaj jadranja, pred tem pa sem tudi smučal in igral nogomet.
Story: Kako pa sta združili moči?
Peter: Najprej sem razmišljal, da bi po optimistu presedlal na razred laser, vendar zanj nisem dovolj visok. S sestro sva sprva jadrala skupaj na 29er, in ko sem ostal brez para, sva se združila z Anžetom, s katerim sva se poznala že od prej.
Story: Za vami je uspešno jadralsko leto, prav tako tudi pred vami. Kaj je po vašem mnenju ključnega pomena?
Peter: Večino časa posvetiva jadranju, temu sva namreč stoodstotno predana. Pri tem nama veliko pomaga tudi trener, ki je prevzel še vlogo druge mame. (smeh) Bistveni so predvsem povezanost, usklajenost in pravilno upoštevanje pravil. Nikoli ne smeva nečesa narediti le na pol, temveč morava biti pri jadranju povsem zbrana. Za poraz ni izgovorov, pravijo, saj si zanj odgovoren le sam. Treba je najti vzrok za neuspeh in ga odpraviti.
Anže: Če poslušava trenerja, sva vedno uspešna, saj ima cilj in načrt, ki se ga je treba držati. Največja zahvala gre torej njemu.
Story: Dnevno skupaj preživite kar nekaj časa. Pride ob tem tudi do kakšnih trenj med vami?
Anže: Seveda, vendar vsaj med nama nikoli ne do večjih. Seveda si v določenih greva na živce, takrat se navadno ne pogovarjava veliko. Večinoma pa se imava fino, veliko se smejeva in debatirava o vseh mogočih stvareh.
Peter: Morava biti usklajena, zato je bistvena komunikacija, pa tudi najini odnosi, ki morajo biti prijateljski.
Story: Torej imata drug o drugem le najboljše mnenje.
Anže: Peter je osredotočen in predan, zato vem, da se lahko vedno zanesem nanj. Sam sem namreč včasih nekoliko nesiguren, medtem ko je on povsem pri stvari. Všeč mi je, da se mi ni treba obremenjevati z nepotrebnimi stvarmi, saj vem, da imava vse pod nadzorom.
Peter: Cenim, da se je Anže v določenih primerih vedno pripravljen izboljšati in zbrati, kot je dejal pred tem, da včasih deluje malenkost nesigurno. Ne odneha in se bori naprej!
Story: Zaradi številnih obveznosti pa ostane bolj malo prostega časa.
Peter: Res je, tega večinoma izkoristiva za učenje in šolo, saj je ta takoj za jadranjem. (smeh) Če pa ostane še kaj časa, ga preživim s prijatelji ter si privoščim počitek.
Story: Imata zaradi pomanjkanja tega težave?
Anže: Mislim, da je ravno obratno. Če nimaš nikakršnih obveznosti, je težko izkoristiti ves prosti čas, ki ti je na voljo. Ko pa si enkrat neprestano v gibanju, ti hitro postane dolgčas, če aktivnosti in obveznosti ni dovolj. Treningi nama sicer vzamejo približno pet ur dnevno, seveda kadar razmere to omogočajo.
Story: Bližajo se olimpijske igre, ki pa jih bosta za zdaj spremljala le od daleč, zagotovo pa bi tudi sama rada nekoč postala del tega veličastnega športnega dogodka.
Peter: Seveda, to je najin nadaljnji cilj, h kateremu bova težila. Za zdaj pa se bomo osredotočili na hitrost jadrnice, saj bomo le tako lahko začeli razmišljati o večjih dosežkih. Aprila naju čaka evropsko prvenstvo v Barceloni, vendar na lovorike še ne računava. Prisoten bo namreč ves svetovni jadralni vrh, za naju pa bo to šele prvo tekmovanje s to jadrnico. Do avgusta bomo poskusili še veliko izboljšati, na mladinskem svetovnem prvenstvu pa morda poseževa po višjih mestih. (smeh) Ne želiva preveč obljubljati, da ne bo kdo na koncu razočaran. Najboljši jadralci v tem razredu 49er so namreč stari okrog 30 let, za seboj pa imajo že po 10 let izkušenj na tej jadrnici.
Story: Torej je za nove dosežke še čas. So vama ob tem velika jadralska imena vzor?
Peter: No, če bi se zgledovala po njih, jih ne bova mogla nikoli prehiteti. (smeh) Nimam vzornika, za zdaj pa bi bilo seveda fino, če bi zmogla doseči nivo najboljših.
Anže: No, najprej morava doseči želeno hitrost, saj bova le tako lahko tekmovala z Avstralci, ki veljajo za najhitrejše. Šele takrat se bomo lahko pogovarjali o taktiki. Če sprejmeš pravilne taktične odločitve, vendar si prepočasen, ti to nič ne koristi. Seveda pa tudi obratno, pomembno je, da deluje celoten paket!
Story: Kakšne pa so razmere za jadranje v Sloveniji?
Anže: V Sloveniji imamo vse, od močnega do lažjih vetrov, ki so nama trenutno bolj všeč. Bistveno je tudi potovati, saj tako spoznavava različne razmere, podnebje in vetrove. Trenirava v vseh razmerah, saj se le tako privadiva na vse. Letos v Maleziji je bilo ekstremno vroče, kar naju je precej izmučilo.
Peter: Pomembno je, da se znava prilagoditi razmeram, saj se ti vreme samo od sebe ne bo prilagodilo. Spoznavanje različnih okoliščin je torej ključno za nadaljnji uspeh.
Story: Najrazličnejše razmere pa zahtevajo odlično fizično pripravljenost. Vama res manjka še vsaj 10 kilogramov do želene teže?
Anže: Na 29er je potrebnih skupnih 130 kilogramov, vključno z opremo. Pri tem gre za bolj izoblikovane mišice. Zdaj na 49er pa morava imeti še dodatnih 20 kg, tako da sva dodatno že začela obiskovati fitnes. S tem želiva pridobiti mišično maso, treba pa bo paziti tudi na prehrano.
Peter Lin: Najbolj pomembno pri tem pa je, da si sposoben zdržati celotno prvenstvo, ki traja šest dni. Formo je namreč treba ohranjati od začetka do konca. Seveda se kdaj tudi malo pregrešiva, saj je težko zdržati brez sladkih pregreh, vendar v mejah.
Story: Zdi se, da je pri jadranju predvsem bistvena moč v rokah.
Anže: Seveda, vendar je treba poskrbeti za celotno telo. Zato hodiva tudi na treninge gimnastike, saj le tako aktivirava vse mišice v telesu. Pomembno je, da si trden in gibljiv, potrebuješ dobro ravnotežje. Če bi trenirala le zgornji del telesa, se ne bi dobro izšlo v kritičnih situacijah.
Napisala Nika Arsovski, fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču