Redki glasbeniki se lahko pohvalijo s tem, da njihova besedila z leti ne zbledijo, temveč tudi štiri desetletja po nastanku družbo opozarjajo na težave, pred katerimi si številni zatiskajo oči. Med tiste, ki opozarjajo, zagotovo spada legenda slovenske rokovske scene Peter Lovšin, ki bo konec marca izdal že deseti album, ki ga je poimenoval kar Območje medveda.
Story: Kakšni so občutki ob desetem albumu? Je vse skupaj še tako razburljivo kot ob glasbenih začetkih?
Vedno bolj. (smeh) Nikoli nisi popolnoma prepričan, kaj vse bo obstalo. V našem okolju je pač tako, da če nisi prepričan niti o tem, ali bo obstala država, kako lahko ocenjuješ, ali bo uspelo rokerju, kot sem sam?! A tega albuma smo se kljub splošnemu malodušju lotili z vso resnostjo in vsem veseljem, saj je namenjen temu trenutku in prostoru.
Kar dolgo sem ga nosil s seboj, preigraval akustične različice, saj nisem bil prepričan, v katero smer bi zajadral album. Lahko bi ga označil kot sredinsko od rokenrola, očitno pa so bile ideje albuma tako všeč tudi širši ekipi, da so se odločili na to temo posneti še dokumentarec, katerega pomemben del bo koncert v Cankarjevem domu. Z Žaretom Pakom, ki je soustvaril nekaj naših najprepoznavnejših pesmi zadnjih dveh desetletij, smo poskušali najti najustreznejše izvajalce, ki bi snemali poleg mojih Španskih borcev. Tako smo k sodelovanju povabili skupini Big Foot Mama in Prismojeni profesorji bluesa, nad projektom pa so se navdušili tudi Pankrti, s katerimi smo se prvič po 30 letih zaprli v studio in posneli komad.
Story: Katere teme pa se bodo prepletale na novi plošči?
Tematika so aktualna občutja, vse od sivine, ki je napadla naše kraje. Otopelost in položaj, ko si ne gledamo več v oči. Med gledanjem televizije se mi zdi vse isto kot pred 40 leti. Tako kot tedaj enemu edinemu zdaj nič več ne verjamem stotim kanalom, to je edina razlika. Zdaj so še bolj prepotentni in puhli kot takrat. S Pankrti smo ustvarili veliko jeznih pesmi, kot mladi smo bili pripravljeni na fronti braniti ideale, danes pa nimamo več teh iluzij. Zato me je zanimalo, ali lahko še vedno izrazimo svoje mnenje skozi glasbo. Zdi se mi, da se je včasih treba odzvati na stvarnost. Že na koncertih hitro uvidiš nezadovoljstvo in razočaranje ljudi. Seveda z izjemno tistih, ki so si nakopičili premoženje.
Story: Kako pa dojemate trenutno dogajanje v Sloveniji, glede na to, da ste raziskovali že številne države?
Spominjam se potovanja v Caracas. Šele tik pred odhodom sem izvedel, da je to eno izmed najbolj nevarnih mest na svetu. Če bi se ustavil v kakšni bolj zakotni ulici, ne bi ostal dolgo živ. Ogromno ljudi tam živi na meji preživetja. Pri nas še ni tako hudo, a zdi se, da smo zdaj tudi do nasilja vse bolj tolerantni. Naš glavni uvozni artikel na televiziji je prav nasilje, ki mu očitno dajejo krila nerazumne sodniške odločitve. Ali pa na primer drug primer. Tri četrtine ljudi nad 55 let v Sloveniji nimajo služb, mi smo tako imenovana odpisana generacija. Mladi niso nič na boljšem. Otroci so zdaj luksuz. Debate o malicah zanje so prav neokusne. Moralo bi nas biti sram. Morali bi se vprašati, ali sistem sploh še funkcionira ali nam ustreza taka podivjanost kapitalizma. Dobrodelnost je največkrat samo njegova krinka.
Story: Kljub vsemu pa ste se na najnovejši stvaritvi osredotočili predvsem na območje na sončni strani Alp.
Moj album se ukvarja z območjem medveda, prostorom, ki se na zahodu začenja z morjem, jugu z dolgo reko, na vzhodu z velikimi ravninami in na severu z visokimi gorami ter ledenikom, ki izginja. Medvedje so v tej blagi utopiji edina mala skupna točka, ki skupnost še drži skupaj. Ko bodo šli oni, bomo šli tudi mi. Tako je čutiti v podtonu te ideje. Glede na to, da je prav letos odstrel medvedov pri nas nerazumno velik, se mi zdi, da se nam ne piše dobro.
Story: Ste se imeli kdaj že možnost na štiri oči srečati s to veliko zverjo?
Nabiram gobe v svojem dolenjskem pribežališču, ki je v osrčju območja medveda. Včasih so iz Ljubljane pogosto hodili k nam nabirat te gozdne sadeže, zdaj pa jih je že malce strah. Včasih se tudi sam počutim kot v vesternu, le da tam ni tabel 'območje Indijancev' in jaz nimam karabinke, ampak le glasen rokenrol, ki medvede prežene v bolj mirne vasi narodnjakov in klasikov. Sicer pa vidimo, da je veliko nevarnejša od vseh medvedov skupaj zamrznjena luža, o čemer smo se lahko prepričali pred tedni. Očitno pri nas nismo samo vse bolj vdani v usodo, ampak tudi vse bolj nerodni. Kar je po svoje tudi razumljivo, saj športna vzgoja ni kakšna višja internetna vrednota.
Story: Zakaj je tako? Kaj mislite o besedilih, ki danes niso več tako revolucionarna kot nekoč?
Ljudem, ki obvladujejo svetovno politično pa tudi slovensko sceno, ne ustrezata niti novi Woodstock niti kakšno močno hipijevsko ali pankersko gibanje. Pank je bil še zadnji velik preboj, ki so ga želeli 'pobasati' in prežvečiti ter nato izpljuniti kot modo. Politika se do sodobne zabavne glasbe obnaša kot do kanalizacije, v nasprotju z resno glasbo, ki dobiva lepo podporo države. Nobena zabavna glasba ni del kulture, če pa komu uspe, mu kar se da otežijo pot v svet. Za album potrebuješ veliko sredstev, ki pa jih mlade skupine nimajo, poleg tega ni tistih, ki bi v to vlagali. To so vendar potencialna žarišča družbenega reagiranja. Vsem torej ustreza, da je sodobna glasba lahkotna, brez sporočil. Rešitev je le popolna sprememba celotne politike. Večina danes nima pojma o dogajanju v družbi, razredih in situaciji. Ampak kaj jaz vem, mogoče pa zato živijo precej lažje in manj obremenjeno.
Story: Sami že od začetka čutite potrebo, da svoja razmišljanja izrazite tudi skozi glasbo?
Predvsem je to najkrajša pot. Ko sem poskušal pisati daljše tekste, sem romane zaključeval že na sedmi strani. Preprosto se mi ne ljubi preveč nakladati. Zato mi je oblika pesmi blizu. Rokovska pesem je zame najboljša povezava s svetom. Nekateri pišejo dnevnike in romane, jaz napišem tri verze in dva refrena. A zadnjič sem vendarle spet sanjal, da sem začel pisati nov roman. Naslov je Blaznost, glavnemu junaku pa bo ime Ro Bert. Roman se bo pletel na Divjem zahodu pred stoletjem in pol. Človek iz naših krajev se bo odpravil tja gradit železniško progo s Kitajci, upam, da bo napet in zanimiv ter da bodo na koncu slavili Indijanci.
Story: Torej se boste potopili tudi v preteklost, kaj pa prihodnost? Še obstaja upanje za ta svet?
Ne bi bil rad le negativen, saj ima tudi sodobni svet pri nas veliko lepih nastavkov. Če mi tu ne bi bilo všeč, bi že spakiral kovčke in šel. Saj rad potujem po svetu, vendar postajam z leti bolj romantičen in se mi dom zdi vrednota. Poglejmo primer Burme. Tam resnično vidiš ljudi, ki živijo v pravi revščini, vendar so nasmejani, energija je odlična. Tudi mi imamo mogoče čas, da se spet postavimo na noge.
A se bomo vendarle morali odzvati tudi na takšne na videz manj pomembne obsedenosti, kot je prepoved kuhanja domače žganice. Prav za take proizvode bi se morala Slovenija specializirati. Naša kapljica bi zlahka postala boljša od viskija. Vrniti bi se morali k prvotnim panogam in turizmu, povezati z naravo in uživati v njenih sadovih. Imamo odlična polja, tudi za gojenje konoplje ali zelja. V tem času lahko gripo najlažje preženemo prav z njim. Stavim, da noben zvarek iz Himalaje ne more pomagati tako kot zelje. To mi je v decembru potrdila tudi simpatična farmacevtka, ko sem jo pobaral, kako bi si utrdil imunost pred pomembnimi nastopi. A mi bomo raje gradili še nove in nove trgovske centre okrog mest, samo da bomo omogočali posel največjim oglaševalcem.
Zadnjič sem v Delu bral resen članek o tem, kakšen evropski prehranski odpad predstavljamo. Koliko strupa zaužijemo. A brez kakšnega odmeva. Alarmi zaradi prisotnosti škodljivih delcev v zraku so vsaj prisotni, pri prehrani pa tega ni. Mislim, da bi se pri nakupu čipsa morala oglasiti sirena. To je pravi vzrok za alarm!
Napisala Nika Arsovski
Fotografije Helena Kermelj, Matej Mitruševski, Črt Majcen
