Priljubljeni voditelj že četrto sezono uresničuje želje v oddaji Dan najlepših sanj. V letošnji sezoni so v ospredju predvsem srečanja z daljnimi, morda že izgubljenimi družinskimi člani in prijatelji, zato je zaradi ganljivih trenutkov gledalcem težko zadrževati solze.
Petru Polesu je oddaja pisana na kožo, saj zelo rad osrečuje druge.
Začeli ste kot voditelj izvrstne oddaje Videospotnice. Kako se spominjate tistega obdobja?
Oddaja mi je bila zelo všeč in imela je odlično gledanost, saj takrat internet še ni imel takšnega vpliva kot danes. Videospotnice so bile zame odličen začetek, saj sem se naučil pripravljati tudi scenarij. Nekatere videospote je bilo treba celo 50-krat napovedati, če so se dolgo obdržali na lestvici, kar pomeni, da sem moral biti izviren in vedno drugače napovedati videospot. Sprva je bilo zame težko, ker sem začel delati na televiziji brez uvajanja in tudi na medijsko prepoznavnost nisem bil pripravljen.
Vam je bilo neprijetno, če so vas ljudje prepoznali na ulici?
Čudno je bilo, ko so ljudje za mano govorili: Videospotnice. Toda ko je šel mimo mene Borut Veselko, ki je takrat vodil oddajo Adrenalina, sem ravnal podobno. Takrat sem pomislil, da imamo to v genih, saj nam je nekdo domač, ker vsak dan vstopi prek televizije v našo dnevno sobo. Vendar sem se naučil postavljati meje, saj so se včasih ljudje želeli pogovarjati več časa z mano, kadar sem se želel posvetiti svoji družbi. Večinoma pa nimam negativnih izkušenj.
V nekem intervjuju ste dejali, da vam je bilo odveč, ker so vas ljudje doživljali kot komika.
Preden sem začel voditi oddajo Dan najlepših sanj, je bilo tega nekoliko več. Začel sem namreč kot voditelj, ki se je šalil, vendar se nikdar nisem dojemal kot humorist, ker nisem imel izpiljene vsake šale. Toda ljudje so me zaradi oddaj Slovenija ima talent in Vid in Pero šov doživljali tako. Rad se šalim, vendar rad povem tudi kaj resnega. Ko sem začel voditi oddajo Dan najlepših sanj, so bili prvi komentarji, da to sploh nisem jaz, vendar sem pojasnil, da mi pri skoraj 40 letih ne ustreza biti ves čas smešen. Noben človek ni samo smešen ali samo žalosten, ampak imamo celo paleto čustev. Zame je oddaja Dan najlepših sanj prišla ob pravem trenutku, saj sem lahko začel raziskovati drugo voditeljsko plat.
Je vodenje oddaje Dan najlepših sanj uresničitev vaših sanj?
Da, že proces nastajanja oddaje je super. Ko sva z Vidom Valičem delala oddajo Vid in Pero šov, sem se z glavnim producentom pogovarjal o tem, kakšno oddajo bi želel voditi v prihodnosti, in takrat sem rekel, da bi rad delal oddajo, kjer mi vsebina diktira obliko oddaje. In Dan najlepših sanj je takšna oddaja. Vsakič je drugačna, tako za nas kot tudi za gledalce, saj vedno izhajamo iz želje in iz vsebine ustvarimo obliko. Zdaj delamo oddajo že štiri sezone, vendar se je še nismo naveličali.
Najbrž zato, ker so želje, ki jih izpolnjujete v oddaji, različne.
Verjamem, da nobena želja ni premajhna ali prevelika. Tudi iz navidezno majhne želje lahko naredimo nekaj, kar je privlačno za gledalce in zanimivo za osebo, ki ji izpolnimo željo. Pred kratkim smo iskali za neko gospo sličice za album Kraljestvo živali. Sporočilnost oddaje je prav tako lepa – moramo si prisluhniti in se približati drug drugemu, pa bo vse lažje. Ljudje so se naučili izražati svoje želje in se pogovarjajo o tem, kaj bi radi.
Prejeli ste že več kot 10 tisoč želj in zagotovo je težko izbrati, katere boste izpolnili.
Doslej smo izpolnili približno 150 želj, kar v primerjavi z 10 tisoč ni veliko. Res pa je, da je bilo nekaj želj precej bizarnih, recimo jahanje slona po Ljubljani, en gospod je imel željo, da bi ženskam, ki pridejo iz bazena, ožemal modrce, drugi gospod je želel prisostvovati pri obdukciji, ena gospa je želela preživeti vikend v zaporu.
Vam veliko pomeni, da ljudje ostanejo v stiku z vami in vašo ekipo po tem, ko ste jim izpolnili željo?
Celotno ekipo izpolnjuje že to, da izpeljemo željo do konca tako, kot smo si jo zamislili, in s tem osrečimo ljudi. Številni takrat zaradi presenečenja ne morejo dojeti, kaj se jim je zgodilo, zato se nam zahvalijo, ko se čustva nekoliko umirijo. Pred kratkim smo presenetili gospo, ki je rejnica in nam je napisala zelo lepo pismo. Veliko ljudi nam pove, da v oddaji sploh niso vedeli, o čem smo se pogovarjali, ker smo jih presenetili in so bili polni čustev. Proces nastajanja oddaje je izpolnjujoč in večkrat opazim, da punce, ki so pripravljale oddajo, jočejo. Lepo je voditi takšno oddajo.
Najbrž je težko obvladovati čustva med oddajo.
Vsekakor me prevzamejo čustva, vendar večkrat vadimo potek oddaje, pa tudi z mislimi sem navadno že en korak naprej. Zavedam se, kateri trenutki so najbolj problematični, in takrat pogledam drugam. Med snemanjem oddaje sem v drugem miselnem procesu, ne ukvarjam se le s tem, kaj se dogaja, ampak sem tudi v procesu kreiranja.
Ste si na začetku televizijske kariere predstavljali, kakšno oddajo bi želeli voditi?
Želel sem delati oddajo o Slovencih, ki imajo posebne sposobnosti, zanimali so me tudi kvizi. Odkril sem, da takšen tip oddaje išče ultimativnega junaka, ki bo zmagal. Zdaj delam nekaj podobnega. Najti moramo namreč človeka, za katerega bodo gledalci rekli, da si je resnično zaslužil, da mu izpolnimo željo. Iščemo človeka, ki bo s svojo zgodbo navdihnil druge in bo zanje svetilnik.
Verjamete, da se nam želje izpolnijo, če smo pozitivno naravnani in verjamemo v uresničitev sanj?
Ko pošlješ svojo željo v vesolje, se začne nekaj premikati v smer, da se to uresniči. Verjamem, da to, kar pošiljaš, dobiš povrnjeno. To opažam tudi pri sebi. Če v nekaj vlagam energijo, se to uresniči.
V otroštvu ste se ukvarjali z glasbo in s športom. Ste sanjarili o tem, da boste postali glasbenik ali športnik?
Mama me je vpisala v glasbeno šolo, ker sem kazal zanimanje za glasbo. Želel sem igrati saksofon, vendar sem moral začeti s flavto, nato pa s klarinetom. V srednji šoli mi je zmanjkalo časa za glasbo in po končani nižji glasbeni šoli nisem imel želje nadaljevati. Treniral sem atletiko, ki mi je bila zelo všeč, ker sem lahko sprostil svojo energijo, spoznal krasne ljudi in se naučil reda in discipline. Spoznal sem, da če vsak dan vlagaš v nekaj, se bo to dolgoročno obrestovalo. Pri glasbi so bili namreč prisotni nastopi, vsaka tekma je bila izziv, odločilen trenutek, saj moraš takrat pokazati rezultate vloženega truda in podobno je pri vodenju oddaje.
Poskušate tudi svoji hčerki navdušiti za ukvarjanje z glasbo ali s športom?
Ukvarjata se z dejavnostmi, ki ju zanimajo, vendar je v današnjem svetu veliko dražljajev, zato je otroke težko usmeriti le v eno stvar. Rad bi, da si pridobita širino, ker sem spoznal, koliko stvari se naučiš, če se ukvarjaš z različnimi dejavnostmi.
Ali tudi v zasebnem življenju radi izpolnjujete želje?
Da. Če je možno, vsekakor izpolnjujem želje. Toda preveč želj ne smeš izpolniti, ker se sicer ljudje razvadijo. Trenutno delam lesene škatle za mojo partnerico Niko in njena želja bo kmalu izpolnjena.
Katera zgodba se vas je v tej sezoni najbolj dotaknila?
To je nehvaležno vprašanje, ker so nekatere zgodbe zanimive s televizijskega stališča, nekatere pa so ganljive zaradi srečanj med ljudmi. Izjemno ganljive so zgodbe, ko se po več letih srečajo starši in otroci. To so močne zgodbe, ker iz ljudi takrat privrejo nepričakovana čustva. Veliko je tudi težkih zgodb in marsikaj zamolčimo, ker želimo zaščiti ljudi. Za našo ekipo je značilno, da imamo empatijo in oddaje ne doživljamo le kot službo, ampak kot poslanstvo. Edini negativni vidik naše oddaje je, da ne moremo izpolniti vseh želj.
Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aljoša Kravanja
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču