Peter Poles je brez dvoma eden izmed najbolj priljubljenih voditeljskih obrazov ta hip. Če ne že zaradi svoje simpatičnosti, pa na račun dobrosrčne oddaje, ki je v prejšnjih treh sezonah življenje polepšala že številnim nič hudega slutečim gledalcem.
Le kratek čas po tem, ko smo na malih zaslonih začeli spremljati tretjo sezono oddaje Dan najlepših sanj, smo se o zakulisju snemanja ob kavici pogovarjali s Petrom, ki nam je velikodušno odgrnil zaveso skrivnosti njihovega delovnika.
Peter, zdaj že tretjo sezono uresničujete želje slovenskim gledalcem. Ste si kot otrok kdaj želeli kaj posebnega?
V resnici niti ne. Mislim, da so se mi želje rojevale iz pravih razlogov in nisem po ničemer posebnem hrepenel. Veliko stvari sem si sam kupil, ko sem dovolj privarčeval. Tako je bilo tudi na primer s kolesom. Vem pa, da sem si kot otrok zelo želel nekakšen hibrid med kolesom in rolko. Spredaj je imel kolesa rolke, zadaj pa kolo. Tega sem si močno želel. Spomnim se, da je bilo tisti božič pod novoletno jelko darilo, ki bi utegnilo to skrivati, ko sem ga odvil, pa sem videl, da so bile noter uteži.
Je bilo razočaranje veliko?
Rekel sem si, da želja očitno že ni bila dovolj pametna. Na koncu sem tako in tako videl, da tisti, ki so ga imeli, svojega navdušenja nad njim niso kazali ravno dolgo. Zdi se mi, da so mi starši na dober način uresničevali želje; ali s tem, da so mi razložili, da moja želja ni najbolj pametna, ali pa s tem, da so mi pomagali, da sem si stvar, ki sem jo hotel imeti, sam prislužil. Vzgojili so me v zdravem duhu.
Gledalci pa svoje želje verjetno ne tako skromno izražajo. Koliko pisem prejmete?
Odkar smo začeli zbirati želje, torej od Vid in Pero šova, smo prejeli že okrog 10 tisoč želja in prošenj.
Pa vsako preberete?
Jaz sicer ne, ekipa pa. Veliko je materialnih želja, ki nimajo nekega čustvenega ozadja. Mi pa iščemo prav to. Željo, s katero bomo človeku korenito spremenili svet ali njegovo izhodišče. Želje želimo uresničiti takšnim ljudem, za katere bi tudi gledalci doma rekli, ta je pa taka 'faca', da si to res zasluži.
In to vam uspeva.
Bali smo se, kako bodo to oddajo sprejeli Slovenci. Pri nas gre za to, da ti človeka v resnici 'vzameš' iz njegovega sistema, iz varnega okolja, iz občinstva, in ga postaviš v središče pozornosti. Se pa tudi zgodi, da zdaj kakšne 'tarče' v oddaji že nastopajo. (smeh)
Sicer pa se na uresničitev ene želje pripravljate tudi več kot mesec dni, kajne?
Lahko več, lahko manj, seveda je odvisno od zahtevnosti želje.
Kako pa to poteka?
Hkrati se obdeluje več želja hkrati. Ekipa pokliče predlagatelje želja, malce se preverijo, potem pa se dobijo na sestanku.
Pa vas je kakšna 'tarča' kdaj v zgodnji fazi skoraj razkrila?
To je edina stvar, ki je ne moremo nadzorovati. Koliko tarče vedo o nastopu v oddaji. To ni odvisno od nas, ampak od predlagatelja in od tega, kako spretno to skriva. Tudi sami priznajo, da jim je skrivanje najtežje. Gre namreč za ljudi, s katerimi se družijo, s katerimi živijo ... s katerimi nimajo skrivnosti. Jaz sicer nisem nikoli začutil, da bi tarča kaj vedela.
Omenili ste preverjanje želja ... obstajajo tudi lažne prijavnice?
Tega je malo, ampak imamo vseeno svoje vzvode, kako preverimo zgodbo. Je pa škoda, da ljudje uporabljajo tudi takšna sredstva. Navadno gre za to, da bi ljudje želeli nekaj dobiti. Meni je sicer to nepredstavljivo.
No, sicer pa je letošnjo televizijsko sezono zaznamovalo tudi to, da ne boste vodili oddaje Slovenija ima talent. Pa je bila odločitev o tem težka?
Seveda je bila težka. Talenti so le bili najin otrok. Enkrat vmes sva jih z Vidom sicer že prepustila, ko sva delala Vid in Pero šov, zdaj pa je bilo na tehtnici to, ali nadaljujemo oddajo Dan najlepših sanj, za kar smo vsi malce navijali, ali pa bi delal samo šov talentov. S stališča splošnega in družbenega dobrega se mi je zdelo boljše, da delam v tej oddaji. Vedno sem si želel delati oddajo, kjer vsebina diktira obliko, in to je tu absolutno res.
Nekje sem zasledila, da pri takšnih odločitvah vedno poslušate svoj občutek. Ste mu prisluhnili tudi ob tej odločitvi?
Seveda. Pri teh stvareh se vedno poskušam postaviti v vlogo, da sem se že odločil, in si prisluhniti, kako se počutim. Ko sem si zamišljal, da bi delal Slovenija ima talent, mi je bilo prav škoda, da bi izpustil priložnost za oddajo Dan najlepših sanj. Oddaje so super, tako Talenti kot Vid in Pero šov. Ampak vpliv na realni svet imamo večji s to oddajo. Meni je bilo to logično.
V resnici so mi vsi, ki sem jim povedala, s kom se danes sestanem, rekli, da imate sanjsko službo.
Imamo res srečo, da delamo takšno pozitivno oddajo, ampak prav mi lahko zafrknemo v tem smislu, da bi gledalec rekel, da si željo zasluži bolj kot tisti v oddaji. To postaja zelo težko. Ljudje oddajo veliko želja in vsak za svojo željo misli, da je največja. Ljudje morajo razumeti, da za določeno željo dobimo resnično veliko prošenj. Kako lahko med 300 enakimi željami stoodstotno trdiš, da si izbral na primer največjega navijača kakšnega športnika?
Katera želja pa je bila organizacijsko do zdaj največji izziv?
Vsa ta združevanja ljudi, ki jih od kod pripeljemo. Velikokrat jim je treba urediti vizume, potne liste ... ko smo Marini pripeljali starša iz Ukrajine. Njen oče v preteklosti ni šel niti 30 kilometrov stran od hiše, kaj šele pet tisoč kilometrov. Ali pa, ko smo Ireni Yebuah Tiran pripeljali bratranca iz Gane, je bil velik zalogaj. Njegovo letalo je imelo zamudo, vizum je vmes potekel ... veliko ljudi ni navajenih potovati, ali pa ne vedo, kako to gre. Zato vsem vnaprej razložimo, kako poteka. Da potrebujejo kaj denarja za s seboj, da si bodo lahko kaj kupili na letališču in podobno. Uresničenje vsake želje se dela iz nič in najmanj mesec dni.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču