Voditelja oddaje Dan najlepših sanj, ki bo spomladi znova zavzela televizijske zaslone slovenskih domov, Petra Polesa bi lahko imenovali tudi novodobni Božiček, saj tudi med letom izpolnjuje želje gledalcev in z njimi deli najbolj čustvene trenutke njihovega življenja.
Vedno nasmejanega Petra smo ujeli ravno ob vrnitvi iz doma starejših občanov, kjer je skupaj z ekipo zbiral želje starejših, prisostvoval pri srečelovu in se z njimi tudi zavrtel.
Ljudem uresničujete želje. To je praktično sanjska služba.
Vsaka sanjska služba ima tudi elemente, ki niso toliko sanjski. Ampak rezultat je pa resnično fantastičen. Celotna ekipa uživa v tem delu in to resnično počnemo z veseljem, zato med nami vlada tudi veliko pozitivne energije. Odlična izvedba je rezultat ekipnega dela.
Zakaj ste se odločili za sodelovanje pri projektu?
Všeč mi je delati take stvari! Všeč mi je, da z oddajo na nekoga vplivam, da ne delam oddaje le zato, da nekaj delam. V hiši so že nekaj časa razmišljali o taki vrsti oddaje, midva pa sva izpolnjevanje želja deloma vpletla že v Vid in Pero šov. Seveda je neverjetno, kakšnih občutkov sem deležen ob sreči drugih ljudi, ki ostanejo brez besed in niti ne vedo, kaj se dogaja, ter si priča pristni sreči.
In kakšni so ob tem občutki?
Vse od adrenalina, ki nas preveva ob pripravi, do občutkov, ki jih ljudje delijo z nami ob izpolnitvi želje. Seveda je težko, saj moraš poskrbeti, da oseba ne bo posumila, kaj se dogaja, deležni smo tudi velikih navalov čustev. Tudi naši gledalci, s katerimi skrbimo za uresničitev želje, priznajo, da je to najtežji del, saj morajo pred partnerjem oziroma prijateljem skrivati, za kaj v resnici gre.
V oddaji ste deležni izlivov solz sreče. Kaj menite, ali moški tudi jokajo?
Zagotovo, če nam pade kaj v oko ali pa če smo na kaj alergični. Nekateri pač potrebujejo izgovor. Če si pravi človek, potem jokaš, ko so prava čustva v zraku, pa sploh. Zakaj pa ne?!
Srečanje z družino po 12 letih, vožnja z dirkalnim avtom ... Katere želje so vam najljubše?
Predvsem tiste, katerih uresničitev spremeni človeka, ki ga na neki način nagradi. Želim si, da bi nekoč nekomu pomagali rešiti strah pred višino, saj bi se ga res konkretno lotili in ta strah rešili. Spomnim se Aleša, ki smo mu uresničili željo in ga prelevili v hokejskega vratarja. Slišal sem, da je zdaj med najuspešnejšimi v amaterski ligi, kar je res super! S tem človeku resnično daš neki novi štartni položaj, s katerega lahko res napreduje, da postane resnično srečen.
In kaj je pri tem najpomembneje?
Človek mora biti najprej zadovoljen sam s seboj, da je sploh lahko srečen. Zato so mi všeč želje z osebnostno rastjo, saj z njimi res ljudem povrnemo samozavest oz. možnost, da počnejo nekaj, kar so si vedno želeli. Saj veste, kako je z materialnimi željami. Otroku prineseš novo igračo, ki je je na začetku zelo vesel, vendar je pika na i tisti stik med malčkom in starši, kot je na primer igra z očetom.
Glede na to, da drugim izpolnjujete želje, nas zanima, ali imate morda tudi sami kakšno skrito željo?
Seveda imam želje, vendar so povezane z drugimi stvarmi. Želim skočiti z 'wind suitom', vendar so mi razložili, da pred tem potrebujem vsaj 300 skokov. To ni ravno želja, ki bi bila uresničljiva. Vendar ob vseh teh močnih željah naših udeležencev moje želje zbledijo.
Kaj pa darilo, ki bi vas letos čakalo pod praznično jelko?
Ne. Želim si nožek, ki bi sam od sebe izrezal pravilne kvadrate 10 x 10 cm, saj iz njih izdelujem majhne škatlice. Zdi se mi, da je to bolj za otroke. Bolj je pomembna pozornost, da te oseba posluša in te spremlja.
Tudi sami ste očka dveh prikupnih deklic. Kako se znajdete v družbi samih deklet?
Ja, fajn. Ne vem, kako bi bilo, če bi imel sina. Tudi s kockami lego se igramo, pa tudi z avtomobilčki. Predvsem mlajša Bela je čisto divja.
Pa vam ob vseh teh projektih ostane dovolj časa za igro z otroki?
Družina je zame na prvem mestu. Včasih sta punčki pojamrali, da sem premalo doma, takrat sem se začel spraševati o prioritetah. Zdaj imam telefon kar izklopljen, ko sem z njima. Pomembno je, da ko sem v njihovi družbi, si vzamem čas samo zanje!
Na spletnih profilih zadnje pol leta z oboževalci delite same kulinarične stvaritve. Zakaj ste zajadrali v te vode?
Seveda objavljam, če je super. Pri 37 letih mi je prvič nekdo razjasnil, kako se toči pivo. Kuham sam sicer ne, rad pa jem in gledam, kako poteka priprava. V kuhinji nisem pogosto, se pa znajdem. Pripraviti znam le osnovne stvari.
Bi lahko torej rekli, da ste trenutno tam, kjer bi želeli biti?
Se mi zdi, da ja. Zdi se mi, da te življenje pelje po poti, ki ti je namenjena. Tudi če se na začetku ne zdi tako, se na koncu vedno izkaže, da je bilo tako prav.
Nika Arsovski
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec