Peter Prevc - aktiven tudi v dobrodelnih vodah

6. 12. 2017 | Vir: Story
Deli
Peter Prevc - aktiven tudi v dobrodelnih vodah (foto: Helena Kermelj)
Helena Kermelj

Moj tokratni sogovornik prav gotovo ne potrebuje posebne predstavitve, saj v zimskih mesecih zanj in njegove kolege pesti stiska vsa deželica na sončni strani Alp. Ob skokih Petra Prevca smo zadrževali dih in si veselo oddahnili, ko je varno pristal na tleh ...

Tudi letošnjo zimo ne bo nič drugače. Kljub temu se z našim orlom nisva zadrževala prav dolgo pri skokih, saj me je zanimalo, kaj vse ga poleg tega v življenju še dopolnjuje. Vse od dobrodelnih projektov do lastne znamke, za katero v večjem delu skrbi njegova Mina.

Story: Peter, prvič ste skakalnico preizkusili že v rosni mladosti. Si po vsem tem času sploh predstavljate življenje brez smučarskih skokov?

Ne. No, zelo težko. Že toliko časa sem vpet v skoke, da ne vem, kaj bi počel, če smučarski skoki ne bi obstajali. Zagotovo nekaj drugega, ne vem pa točno, kakšno bi bilo moje življenje brez skokov.

Story: Torej nimate v mislih prav nobenega poklica, ki bi ga sicer lahko opravljali?

V tem trenutku po pravici povedano ne. Ko sem bil mlajši, sem zagotovo imel drugačne želje kot pa postati smučarski skakalec, a se zdaj vidim le v skokih.

Story: Kljub vsem odrekanjem, trudu in delu, ki ste ga v to vložili?

Seveda, marsikaj pa sem na račun smučarskih skokov tudi pridobil. Za vrhunski šport se moraš marsičemu odreči, a ti ogromno tudi da. Zato na to ne gledam kot na žrtvovanje. Po eni strani se je treba žrtvovati, vendar moraš v vsaki službi v uspeh vložiti veliko dela, časa. Nekdo bo v pisarni delal tudi 12 ur, jaz pa toliko časa vseeno ne bom preživel v telovadnici.

Story: Prednosti je torej dosti več kot slabosti?

Zagotovo!

Story: Mi zaupate, ali ste kot otrok občudovali očeta? Ste kdaj morda pomislili, da bi sledili njegovim stopinjam?

Seveda, morda bolj spoštoval, opazoval ... ubogal. (smeh) Ne spominjam se, da bi kdaj želel slediti njegovi poti. Časa, ko sem bil mlajši, se zelo slabo spominjam.

Story: Vendar pa je podjetniška žilica v vas vseeno prisotna. Zakaj ste se odločili, da ustanovite lastno znamko?

Sam v tem vidim predvsem priložnost, ki bi mi tudi čez 15 let lahko prišla prav. Želimo si vzpostaviti znamko, ki bi jo ljudje sprejeli. V karieri sem dobil številne ideje in tudi pri soustvarjanju znamke so v veliki meri pomagali drugi. Odločil sem se, da poskusimo, zdaj pa sem svoje zadolžitve že predal naprej.

Story: To pomeni, da že zdaj razmišljate o koncu kariere in življenju po tem?

Zavedam se, da bo kariere enkrat konec. Če lahko v tem času nemoteno pripravim teren za čas, ki me čaka po koncu, zakaj pa ne. Predvsem si želim, da bi se blagovna znamka dobro prijela med ljudmi, saj bi bilo takrat lažje. Imel bi vsaj približno predstavo o trgu.

Story: Koliko pa ste sicer vpleteni v proces znamke?

Po pravici povedano, vedno manj. Sam namreč lahko le podam mnenje, če mi je stvar všeč ali ne, medtem ko ga ne znam najbolje argumentirati. (smeh) Tako mi to vzame zelo malo časa, saj sem narejen bolj na prvo žogo: Dobro je ali pa ni dobro!

Story: Ali sami izbirate zaposlene?

Jaz bolj opravljam vlogo nadzora. (smeh) Mina je tista, ki izbira sodelavce, jaz pa se potem še poglobljeno pozanimam o teh kandidatih. Ne želim se namreč 'našponati' s takšnimi, ki si želijo zgolj reference, in ne kakovostnih plodov dela.

Story: Katere karakteristike pa iščete pri sodelavcih? Kaj je po vašem mnenju ključno za posel?

Najpomembnejša je zagotovo zanesljivost. Ne smem pozabiti niti na poštenost. Moti me namreč, če mi nekdo obljubi, da bo stvar narejena do marca, potem pa pride junij, jaz pa sem še kar brez. Rajši vidim, da so ljudje z menoj iskreni že od samega začetka. Pomembno je, da se ljudje držijo dogovorov, četudi se sprva to ne sliši najbolje.

Story: Se torej vaši pogovori z Mino vrtijo bolj ali manj okrog znamke?

Ja, predvsem na začetku, potem pa mi je to šlo že malo na živce. Mina se je tako zagrela, da je govorila le še o tem, vendar je tudi sama kmalu uvidela, da bi se lahko pogovarjala tudi o čem drugem. Zdaj sva to skorajda v celoti ločila.

Story: Poleg lastne znamke in bogate športne kariere pa ste aktivni tudi v dobrodelnih vodah. Koliko sebe občutite v vseh teh projektih?

Po pravici povedano, vedno več. Na začetku so bili to le dogodki, za katere se mi je zdelo dobro, da sem tam, ko pa sem spoznal delovanje organizacij, sem postal vedno bolj ponosen, da sem del te zgodbe. Vesel sem, da sem na strani, ki lahko pomaga drugim, ne pa na tisti, ki je potrebna pomoči.

Story: Ali zaradi statusa športnika in velikega vpliva na družabnih omrežjih občutite svojevrstno družbeno odgovornost?

Čutim, da lahko spremenim pogled velike skupine ljudi na kakšno stvar, čeprav svojega prepričanja nočem vsiljevati. Če pa se zaradi mene le dva odločita, da bosta mesečno sodelovala pri projektu Botrstvo, šteje tudi to.

Story: Sicer sta dobrodelnost in pomoč drugim vrednoti še iz časa vašega odraščanja?

Tega se niti ne spominjam kaj dosti. Dobrodelnost dojemam kot pomoč v stiski. Da podam roko nekomu, ki mu ne gre, takrat mu je težko. Mislim, da je takrat ljudem treba pomagati, ne pa takrat, ko so na vrhuncu svoje moč. Na žalost pa jih prav ob padcih pogosto zapustimo.

Story: Zakaj je po vašem mnenju pomembno pomagati drugim?

Zato, ker lahko! Že to je dovolj!

Story: Pred časom ste v pogovoru poudarili, da smo ljudje vedno bolj egoistični.

Vsi grabimo le k sebi, da slučajno drug ne bi imel več. To je precej velik slovenski stereotip. To sega že v zgodovino. Prav zato smo se oddaljili drug od drugega.

Story: Vendar sami tega, čeprav ste Slovenec, niste povzeli?

No, morda pa sem jih ali pa jih še bom! (smeh) Žalosten sem, kadar vidim ljudi, ki se prepirajo zaradi popolnoma banalnih malenkosti.

Story: Se z dobrodelnimi dejanji počutite bogatejšega?

Ne, o tem niti ne razmišljam. Pomagam, ker lahko pomagam, ni pomembno, kako se bom po tem počutil.

Pomagajmo - že zato, ker lahko!

Story: V prihajajočih mesecih bo socialna stiska še toliko bolj vidna.

Res je. Mislim, da je najbolj opazna v šolah in vrtcih, ko se otroci pogovarjajo o bleščečih darilih, ki so jih čakala pod smrečico. Tisti iz bogatejših družin bodo morda dobili nov telefon, drugi le par pomaranč in čokolado. Oba bosta vesela, vendar se bo drugi počutil odrinjenega. Lahko mu bo morda celo nerodno.

Story: Kakšni pa so vaši spomini na veseli december?

Doma smo vedno težko čakali Miklavža, potem pa smo se veselili postavljanja jaslic in iskanja prave smrečice. Študentskega veselega decembra pa nikoli nisem doživel.

Story: Nikoli se torej kaj dosti niste posvečali darilom?

Seveda, kot otroci smo nestrpno pričakovali darila. (smeh) Spominjam se, da sem s težavo pričakoval smučke, saj so bila darila pogosto povezana s športom, izobraževanjem. V petem razredu sem dobil tudi prvi telefon, da sem lahko po treningu priklical starše.

Story: Ali ste kdaj razmišljali, da prav zaradi otroštva, ki vam je bilo dano, zdaj pomagate tistim, ki te sreče nimajo? Večina vaših dobrodelnih akcij je namenjenih prav pomoči otrokom.

Uh, na to pa niti pomislil nisem. Res je! Botrstvo je v prvi vrsti namenjeno otrokom. Največ veselja ustvariš prav pri otrocih, po drugi strani pa so prav otroci zadovoljni že z nematerialnimi stvarmi. Najsi bodo to petke, nasmeh ...

Story: Če se ne motim, so vam pred nekaj meseci tudi oni postavljali vprašanja in se pri tem odlično izkazali. Kaj pa vam sicer gre najbolj na živce pri novinarskih vprašanjih? Kakšna vas najhitreje spravijo v slabo voljo?

Predvsem takšna, ki se ponavljajo ali pa so bolj kot ne retorična. Z novinarji sodelujemo že dolgo časa. Tako vedo, kakšno zgodbo želijo ustvariti, in točno vedo, kaj potrebujejo, da bodo to dobili. Počasi se vprašanja ponavljajo in kaj hitro zmanjka idej, meni pa odgovorov.

Story: Imate morda vprašanje, ki bi ga od novinarjev želeli večkrat slišati?

O tem nikoli nisem razmišljal. No, sem, vendar se nikoli nisem spomnil ničesar pametnega. Še dobro, da nisem novinar. (smeh)

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Helena Kermelj, Goran Antley

Nova Story že v prodaji

Story 48/2017

Story 48/2017, od 23. 11. 2017