Peter Prevc je med skakalno elito že toliko časa, tako veliko je dosegel, pa tako zrelo deluje, da človek zlahka pozabi, da je septembra letos praznoval šele svoj 23. rojstni dan.
A če pri Peterki nekako nikoli nismo vedeli, kaj se bo z njim zgodilo pa koliko časa bo trajalo (in upali, da bo čim dlje), se pri Petru Prevcu razume, da bo vlekel, vlekel daleč in uspešno in da bo, denimo, na SP tam enkrat leta 2036 še vedno konkurenčen. Dvajset let starejši Noriaki Kasai namreč dokazuje, da je to celo mogoče, vsaj pri Japoncih.
V intervjuju za revijo Playboy se je s Petrom v Planici pogovarjal Tadej Golob. In ni, da ni, česa vsega mu ni povedal!
Med drugim tudi, da je eden redkih slovenskih vrhunskih skakalcev, ki ne potrebuje pomoči športnega psihologa.
"Ne vem, kako je s tem v tej sezoni, ampak v prejšnji so si pa res vsi pomagali z njim. Sam nisem še nikoli čutil potrebe po njem. Po navadi jih že v mladinski reprezentanci vpeljejo v delo s psihologom, mene niso. Ko sem prišel v A-ekipo, je vse lepo funkcioniralo in tudi zdaj, ko pride do kakšne krize, se raje malo bolj pogovorim s trenerjem ali pa si sam prevrtim film za nazaj in razmislim, kaj sem delal, ko mi je šlo dobro, kaj takrat, ko se je iz dobrega začelo prevešati v slabo. Ne zdi se mi smiselno, da bi vpletal ljudi, ki me ne poznajo, in bi potreboval kar nekaj časa, da bi jim zaupal. Lahko bi se tudi zgodilo, da bi v zgodbo vstopila nova oseba, pa mi potem ne bi šlo in ne bi vedel, ali je to zaradi te nove osebe ali zaradi česa drugega. Podobno, če bi mi šlo dobro, ko spet ne bi vedel, zakaj je tako. Zdi se mi, da ni dobro imeti ob sebi preveč ljudi. Preveč je nekih šumov, različnih navodil. Trener reče nekaj, psiholog spet nekaj, še sam hočeš nekaj ... Trije dražljaji, ti pa ne veš, na katerega se opreti oziroma koga kriviti za neuspeh ali komu se zahvaliti za uspeh."
Pa ima Peter občutek, da zaradi ukvarjanja z vrhunskim športom kaj zamuja v življenju?
"Ne, zdaj čisto nič več. Mogoče sem ga kdaj imel v srednješolskih letih, ko so imeli sošolci cel kup dejavnosti, ko so hodili ven, vse poznali, jaz pa šola, trening, spet šola, spanje in naslednji dan enako. Ko sem prišel v tretji letnik srednje šole, so vsi hodili okrog, sploh v veselem decembru, jaz pa v četrtek v kombi, gas na tekmo, v ponedeljek nazaj, ampak oni so bili še zmeraj v Sloveniji, jaz sem pa vendarle spoznaval svet, čeprav je bil ta velikokrat zožen na hotel, v katerem smo stanovali. Vsak ima svoje življenje, vsi se ne moremo z vsem ukvarjati, vsak uživa v svoji stvari, in če si zadovoljen s tisto stvarjo, težko rečeš, da kaj zamujaš."
Preberite si celoten intervju s Petrom Prevcem na Playboy.si