‘Mandat’ starega ata je nekdanji košarkar in podpredsednik košarkarskega kluba Union Olimpija začel 15. aprila 2006, ko se je rodil Luka, in ga oplemenitil 28. avgusta letos, ko je prvorojenec dobil bratca Jakoba. Na to, da je primeren za dedka, so veliko bolj kot leta - na dan rojstva prvega vnuka jih je imel skromnih 48 - kazali njegovi povsem osiveli lasje, ki jih je začel ‘zbirati’ že pri 25 letih in zaradi katerih v srednjih letih deluje še bolj šarmantno.
Z opombo, da beseda na š v tem primeru absolutno ni vljudnostna zamenjava za starčevsko, ostarelo … Hočem povedati, da možakar niti slučajno ne deluje star in tudi ljudje ga nimajo za starega, še manj za starega ata.
“Ko greva z ženo z Lukcem po ulici, ne delujeva kot tipičen dedek in babica. Mislim, da se za svoja leta dobro držim, Valerija se pa še veliko bolje kot jaz. In prav zato naju ljudje velikokrat, ko kam prideva in Lukcu rečeva: ‘Daj, pridi k dediju, pridi k babici,’ samo debelo pogledajo, ker mislijo, da je to najin otrok, ne pa vnuk!”
V vlogi starih staršev, za katero sta poskrbela hči Anja in njen mož Vlado (Ilievski; makedonski košarkar, ki trenutno igra za Olimpijo, op. p.), zakonca Vilfan neizmerno uživata. “Predvsem uživava, ker sva še tako vitalna in mladostna. Z vnukom se podiva po košarkarskem igrišču, se plaziva po kolenih, plezava, česar ne zmoreta vsak dedek in babica.”
Ker sta tako fit, z Luko (Jakob je zdaj še premajhen za igro) torej lahko počneta vse tiste stvari, ki jih z otroki sicer počnejo starši, s ‘ta velikim’ vnukom pa počneta tudi stvari, ki mu jih njegovi straši doma prepovedujejo oziroma ponujajo v precej bolj osiromašeni obliki!
Kot nosilec vloge prijaznega, ustrežljivega, dobrosrčnega dedka Peter namreč ni pozabil na razvajanje, z nekoliko drugačnimi, predvsem bolj milimi pravili igri, kot veljajo pri njej, pa je večkrat seznanil tudi Lukovo in Jakobovo mamico. “Anji brez težav povem, da bova na tisti osnovni liniji sledila zahtevam in pravilom njune vzgoje, toda določene stvari, ki se pri njih doma ne smejo početi, pa se bodo pri dedku in babici vendarle lahko počele. To se mi zdi, da vnuki tudi pričakujejo - malo popusta …” (smeh)
Primer takšnega popusta je recimo gledanje risanke Nodi, ki jo Luka v Petrovi hiši lahko gleda bolj pogosto in dalj časa. V praksi je to nekako takole: kratkohlačnik ob prihodu k dedku in babici najprej zavije v dnevno sobo, (sam!) prižge televizijo in DVD-predvajalnik ter se razkomoti na kavču.
NOVICA O VNUKU IN PRIPRAVE NANJ
Kako je izvedel, da bo dedek?
“Žena, hči, njen mož in jaz smo se pogovarjali v dnevni sobi, ko je Anja kar na lepem na mizo položila dva čisto majhna copatka. Z ženo nama je bilo seveda takoj jasno, kaj to pomeni. Bila sva presrečna.” Meseci, ki so bodoča stara starša ločili do vnukovega rojstva, so bili obarvani s čedalje pogostejšim zavijanjem na otroške oddelke trgovin in z malim gradbenim projektom. “Ker je imel zet takrat pogodbo v Rimu, sva vedela, da bo Anja prve mesece po porodu preživela pri nama v Ljubljani, in da bi ji bilo čim bolj udobno, smo v prvi etaži hiše zgradili dodatno sobo.”
Zdaj, ko Vlado polni koše za Olimpijo, je mlada družina v Sloveniji končno v popolni postavi, prej, ko je igral v Rimu in pozneje v Sieni, pa je žena Anja s sinom Lukcem veliko časa preživela pri starših. Tam je imela za pomoč vedno na voljo dve mamini roki in dve očetovi, pardon, Petrovi, saj njega nikoli v življenju ni poklicala drugače kot po imenu. Izkušeni maček Vilfan iz hčerinih ust torej niti enkrat ni slišal besede oči, ati, očka, tati … Vedno je bil Peter.
Ko se je rodil prvi vnuk, se je junak jugoslovanske košarke izkazal kot zelo uporaben moški; Lukcu je menjal pleničke, mu brisal ritko, pogreval čajček, ga ujčkal in pestoval, ponoči, čez dan.
Na srečo pri vsej tej uslužnosti ni ponovil kiksa, ki ga je naredil pri nočnem čuvanju male Anje. Kaj je bilo? Kofeina in mehurčkov polna kokakola na eni strani, na drugi pa čisto majhen, močno občutljiv želodček. In očka Peter je to dvoje v dobri veri, da ne bo nič hujšega, združil v eno! Si predstavljate …
“Neke noči, ki jo je v fazi, ko je za nekaj tednov zamenjala noč in dan, prebedela, sem ob dveh zjutraj ugotovil, da je žejna, ‘flaška’ pa je bila prazna. Šel sem ji gret nov čaj, ker se je njen jok še kar nadaljeval, pa sem ga za prvo silo ustavil tako, da sem ji natočil malo kakakole. Spila jo je sicer z malo solznimi očmi, a z največjim užitkom, nato pa ostala budna vse do dvanajstih popoldne!”
Tega, da jih je za omenjeno potezo slišal od žene, verjetno ni treba posebej poudarjati. Khm … V nasprotju z Luko, ki je prvih šest mesecev preživel v hiši starih staršev, Jakob prve mesece življenja okuša v stanovanju svojih staršev, kamor včasih za kakšno urico, dve za varuha pride tudi dedi.
Koristno kot deževnik v zemlji je na pomoč nazadnje priskočil deset dni pred našim klepetom, v sredini novembra, ko je morala Anja nujno po opravkih. In prav v tisti debeli uri njene odsotnosti se je med dedkom in vnukom zgodila pomembna prelomnica, ki jo je, pozorno sedaj, Peter prej kot svoji hčeri zaupal nam!
“V dnevni sobi sem gledal televizijo, Jakob pa je spal na zakonski postelji. Ko sem zaslišal, da joče, sem hitro stekel v spalnico, se ulegel poleg njega in ga prijel za rokico. V tistem trenutku sem začutil preskok iskrice! Spoznal sem, da je enako moj kot Lukec in da ga imam enako rad. Energija, ki je šla skozi mene, je bila znamenje, da sva se povezala.”
Zdaj ob misli na Luko takoj pomisli tudi na Jakoba in nasprotno, je pa seveda logično, da ima mali pri treh mesecih veliko veliko manj od dedija kot njegov dve leti star bratec, ki že dojema dogajanje okoli sebe in že dobro ve, kaj pri komu lahko in česa pri komu ne. Sme početi, namreč.
Pri Petru ima na voljo velik in razgiban manevrski prostor; skupaj počneta tisoč in eno reč. Med drugim hodita celo na košarkarske treninge in tekme, v dvorani pod Rožnikom pa vnuk dveh košarkarjev (tudi Valerija se je ukvarjala s košarko, op. p.) in sin dveh košarkarjev (tudi Anja je trenirala košarko, op. p.) vsakič znova pokaže svoje izjemne motorične sposobnosti.
Teka gor in dol po igrišču, da o stopnicah raje ne govorim; ljudje ob pogledu na njegove akrobacije stiskajo zobe in samo čakajo, kdaj se bo zložil po tleh. Pa se ne in dedi to ve, zato ga pusti ‘prosto po Prešernu’ in ne zganja panike. Ko primerja vlogo očeta in dedka, Peter pove, da gre za dve različni poslanstvi.
“Svojega otroka moraš vzgajati, vnuka pa lahko razvajaš. Pri vnuku se lahko povsem sprostiš, ali kot pravim jaz – se ‘odkačiš’. Je pa seveda oboje čudovita izkušnja. Gre za neko nadgradnjo.” Kot oče si je želel, da si bo Anja nekega dne ustvarila družino in bila srečna, “ter da bova z ženo dosegla, da se bo tudi potem, ko se bo poročila in imela svojo družino, z njo rada in pogosto vračala k nama; mislim, da je to nekaj najlepšega, kar lahko kot starš dosežeš”.
Z Valerijo jima je uspelo, vnuki so njihovo razširjeno družino naredili še močnejšo in še srečnejšo, na vprašanje, ali bi bil nasmeh na obrazu večji, če bi namesto dveh vnukov imel vsaj eno vnučko, pa se televizijski komentator sprva malo namuzne, nato pa pove, da je bilo obema z ženo sicer vseeno za spol, da pa sta obakrat mislila, da ne bo lulčka.
“Čeprav nama je Anja v času obeh nosečnosti odločno zatrjevala, da bo fantek, sva, glede na to, da v najinih družinah prevladujejo hčere in da sva tudi midva imela hči, nekaj časa vseeno mislila, da bo punčka.” Čisto za konec, ko se je razgovoril o tem, kako se je 26. marca 1982 razveselil rojstva hčere, kako ji je kot prvošolki vsako jutro obvezno pripravljal zajtrk, ji delal čopke ali kitke in jo vozil v šolo ter kako ga je spremljala na treninge, kjer je tiho kot miška risala in barvala, me je zanimalo, ali ga ta njegova zlata Anja, ki ji je nudil vse in še več, nikoli ni podrezala z vprašanjem, zakaj ji z mamico nista dala bratca ali sestrice.
“Seveda naju je to vprašala, pa ne samo enkrat. Celo pred nekaj leti se nama je potožila, češ zakaj sem morala biti edinka.” No, zakaj, Peter? “V tistem času smo živeli eno tako nomadsko življenje, zato sva se z Valerijo zavestno odločila, da bova imela samo Anjo. Njej sva dala vso ljubezen in bila s tem povsem zadovoljna.”
NEPRIJAZNA ZGODBA
Njegovo otroštvo brez dedkov in babic
Petrovo otroštvo je bilo začinjeno z bolehnostjo, vonjem po skromni, stari hiši na Betnavski ulici v Mariboru in z odsotnostjo očeta, danes pokojnega paznika v zaporih, ki je sina zapustil, ko mu je bilo šest ali sedem let. Od takrat sta z mamo, ki je še danes krepostna gospa, živela sama, brez spodbudnega odnosa s starimi starši. Babice po mamini strani Peter sploh poznal ni, dedka je obiskoval, a zaradi konflikta z njegovo novo ženo stike sčasoma pretrgal, podobno boleč scenarij pa je doživel po ločitvi svojih staršev, ko je bil še ob druga stara starša, tokrat po očetovi strani. Stari oče je svoji ženi, Petrovi babici, ki je imela vnučka izjemno rada, po ločitvi namreč prepovedal kakršenkoli stik z njim.
Napisala Maja Susman
Fotografije Primož Predalič