Večina ljudi v prostem času hodi na sprehode v naravo, Peter Žargi in Tadej Zupančič pa hodita po mestih in stanovanjskih soseskah ter fotografirata hiše. Londonski in slovenski modernizem danes skozi njuna objektiva ...
Peter Žargi fotografije objavlja na svoji spletni strani kraj.si, Tadej Zupančič pa na Instagram računu @notreallyobsessiv. Tako je nastala razstava njunih fotografij z naslovom Prostori vztrajanja, ki je bila do 12. septembra na ogled v Extended Gallery v Pasaži Name v Ljubljani, pripravil pa jo je Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO).
Avtor razstave, kustos dr. Miloš Kosec, ta naslov utemeljuje z zelo specifično lastnostjo arhitekture, torej z njeno vztrajnostjo ali kar trdovratno prisotnostjo v našem življenju. "Arhitektura ima nekakšno trdovratno vztrajnost, saj je v nasprotju z umetniškimi deli ali drobnimi predmeti ni mogoče pospraviti v depoje oziroma za določen čas umakniti, če bi se nam slučajno zahotelo. Arhitektura ostane, kjer je, na mestu, kjer je bila zgrajena, ne glede na spremembe v politiki, ekonomiji, modi, trendih, uporabniških navadah, okusu … Dobra arhitektura lahko prav zaradi svoje vztrajnosti prebrodi tudi 'slabe čase' oziroma čase, ki ji niso naklonjeni, in kdaj pozneje spet zacveti - če je seveda kdo ne poruši in s tem nepovratno uniči," pojasni Kosec.
Katera je tista dimenzija modernistične arhitekture, ki vas pritegne, da se ustavite in pritisnete na sprožilec, nostalgija to najbrž ni?
Peter Žargi: “Vsekakor gre tudi za nostalgijo oz. bolje rečeno spomine na obdobja, v katerih so mi marsikatere oblike in prostori prirasli k srcu: zelo dobro se spominjam otroštva v (tedaj nepobarvanih) Kosezah in betonske strukture, na kateri smo se igrali in ki so jo pozneje odstranili, nakupovanja v Astri in Metalki ter Metalkinega Alka bara, hodnikov prizidka osnovne šole, nekdanjih ovalnih svetlobnikov pri Maximarketu in gobastih stebrov v garažni hiši, okroglih oken Kompasa na Trdinovi. Spomnim se tudi Ravnikarjeve Mladinske knjige na Šubičevi, preden je postala restavracija, in na primer interjerja Petrička.”
Londonski modernizem je nekoliko drugačen od slovenskega, in sliši na ime brutalizem, čeprav je zanimivo, da je njegov glavni gradbeni element opeka kot najbolj dostopen lokalni material v Londonu, ki dobesedno 'sedi na kepi gline'. Kot pojasni Miloš Kosec, je to slog v modernistični arhitekturi, predvsem v Veliki Britaniji v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja, kjer gre za poudarjeno uporabo surovega, vidnega betona (béton brut).
In kako prepoznamo londonski brutalizem?
Tadej Zupančič: “Glavni značilnosti tega sloga sta iskrenost - in to tako pri gradbenem materialu kot pri strukturnih in konstrukcijskih elementih ter 'razločnosti načrta', zavračanju dekorativnosti, skoraj rigidni oglatosti in monokromatičnosti ter odsotnosti nostalgije. Vsi ti elementi so zelo pomembni.”
Imate vse hiše, ki ste jih fotografirali, preštete, koliko dela vas še čaka?
Tadej Zupančič: “Pravzaprav sem malo obupal: nekoliko naivno sem si predstavljal, da bom nekoč prišel do končne številke, vendar je to nemogoče. Vsakič, ko pridem v nov občinski arhiv, se izkaže, da so moja pričakovanja popolnoma napačna: občine so gradile dosti več, prenavljale dosti več, imele so občinske arhitekte - ter bile na svoje delo izjemno ponosne. Pri tem ni šlo za površno odločanje o številu stanovanj: občinski svetniki v občini St Marylebone, ki se je leta 1965 združila z Westminstrom, so tako odločali tudi o tem, med koliko različnimi barvami se bodo stanovalci v novem bloku, ki so ga gradili, lahko odločali: tremi; ter kakšne barve bo tapisom v spalnicah - na voljo so imeli dve barvi. Marsikdo bi temu rekel socializem, vendar pa gre dejansko za preprosto moralno vprašanje: ali je občan oziroma državljan upravičen do spodobnega bivališča, za katero bo poskrbela občina oziroma država, ali bo vse prepuščeno trgu. In vse to se skriva v arhivih. Torej ... dela je še zelo veliko.”
Kakšna pa je razlika med londonskimi in ljubljanskimi stanovanji?
Tadej Zupančič: “Najpomembnejša razlika med Londonom in Slovenijo je različna tipologija stanovanj. V Sloveniji gre v glavnem za enoetažna blokovska stanovanja, v Londonu pa so zelo pogoste t. i. maisonettes, to so tri- ali štirisobna dvoetažna stanovanja z vstopom z zunanjega hodnika, ki so kot vrstne hiše na vrhu drugih vrstnih hiš. To je skoraj tako kot tisti ideal iz vsake javnomnenjske raziskave, namreč, da si menda vsakdo želi živeti v hiši z vrtom - in to ne samo v Britaniji, ampak tudi v Sloveniji.”
So fotografije lahko tudi dokazno gradivo?
Peter Žargi: “Moje fotografije raziskujejo predvsem, kako čas in navlaka spreminjata izvorno idejo in namen stavbe oziroma kako uspešno arhitektura kljubuje ne le fizičnemu, temveč tudi simbolnemu in vsebinskemu propadu. Pred časom sta me dva prijatelja vprašala, ali sem že fotografiral kdaj tisto malo trgovino Mercator iz bele opeke na Cesti na Brdo; izpostavila sta njegovo zanimivo, a nevsiljivo arhitekturo, še posebej precej eklektično streho. Bežno sem se ga spominjal bolj iz otroštva ter si zabeležil - kmalu za tem mi je eden od njiju javil, da so ga ravnokar porušili. Pozneje sem izvedel, da je bil delo arhitekta Petra Kerševana, avtorja številnih (tudi nagrajenih) trgovskih objektov.”
Tadej Zupančič: “Moj projekt zajema obdobje med letoma 1946 in 1981, torej po začetku obnove britanske prestolnice ter pred britanskim 'Jazbinškovim' zakonom o denacionalizaciji javnega stanovanjskega fonda. Vse to se mi zdi izjemno fascinantno, ker gre za pomembne mejnike v razvoju socialne države ter solidarnost.”
Lestvica najljubših arhitektur?
Peter Žargi: “Lestvice nimam, je pa pri tej nepojmljivi količini zanimive arhitekture v Sloveniji zelo težko izpostaviti najljubšo. Omenil bi Kulturni dom Otona Gasparija v Velenju, ki je sicer arhitekturno cenjen, a bi lahko bil ena najbolj znanih stavb v Sloveniji; drugače pa najraje omenim nekaj širši javnosti manj znanih arhitektur, ki mi jih tudi še ni uspelo vseh fotografirati.
To so na primer Hotel Bellevue Ivana Kocmutana Pohorju, vrstne hiše Ilije Arnautovića v Podgori pri Šentvidu, vrtec Mladi rod in atrijske hiše na Borsetovi Stanka Kristla, glasbena šola Vič-Rudnik Toma Jurčiča, Delavski dom v Zagorju Emila Navinška in bivalni atelje Vladimire Bratuž Furlan na Vrtači. Vseeno pa me – kot sicer očiten, a ne tipično modernistični izbor – vedno znova preseneča Cankarjev dom, ki brez pretiravanja naredi vtis name vsakič znova, ko grem mimo. Zelo pogosto ga primerjajo z Aaltovim kongresnim centrom, in resnično se zdi, da je Ravnikar tukaj ustvaril enega najbolj brezčasnih objektov slovenske arhitekture, je pa res, da tudi povsem presega okvir modernizma.
Arhitekt Aleš Vodopivec je nekoč rekel: otrok nariše rumeno hišo … Kakšen je vaš odnos do barv v arhitekturi, so odveč, preveč, so dobrodošle za poživitev, spadajo ali ne spadajo v naš prostor?
Peter Žargi: “Barve, s katerimi se ukvarjam v seriji fotografij Strah pred sivim, so dejansko ena najbolj sivih con arhitekture, saj se do njih v stroki po mojih opažanjih zavzema izredno previden, celo plašen odnos. Seveda ne moremo posploševati; vsekakor barve spadajo v naš prostor - kakšne, kje in kdo naj o tem odloča, pa je težko vprašanje, a najprej se ga je treba sploh lotiti. Pred štirimi ali petimi desetletji se je temu neprimerno bolj posvečala pozornost, če omenimo samo barvne študije Sergeja Pavlina za (danes že spremenjeno) Štepanjsko naselje, potem vrtce in bolnišnice Stanka Kristla ter skorajda vse od Biroja 71 (nekje je barvne študije delal celo Kostja Gatnik). Vsekakor so barve s strokovnega vidika pogosto zanemarjene, z laičnega pa poenostavljene in pogosto ne sežejo dlje od okornega izraza individualizma.”
V Londonu so mestna in občinska stanovanja gradili od leta 1895, ko je londonski okrožni svet, ustanovljen nekaj let prej, zgradil Boundary Estate v Shoreditchu. Po drugi svetovni vojni - med nemškim bombardiranjem je bilo ubitih 30.000 ljudi, popolnoma uničenih je bilo 70.000 poslopij, poškodovanih pa 1,7 milijona nepremičnin – pa se je začela temeljita, kompleksna obnova mesta. Oddelek okrožnega arhitekta je bil v petdesetih letih minulega stoletja največji arhitekturni biro na svetu: v njem je bilo zaposlenih več kot 1.500 ljudi, vključno s 350 arhitekti in arhitekturnimi pripravniki.
Napisala: Smilja Štravs // Fotografije: Peter Žargi, Tadej Zupančič, Benjamin Rančič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
