Petra Kerčmar: »Moj navdih je Aljaž.«

Vedno nasmejana, polna energije, pripravljena storiti skoraj vse, da se stvari, ki jih mora izpeljati, izpeljejo. Pri njej človek ne more zaslediti niti kančka prokrastinacije. Saj veste, odlaganja nalog in obveznosti.

Petra, precej let ste novinarka in voditeljica osrednjih televizijskih informativnih oddaj. Kako se spopadate s stresom? Kako se sproščate? Jaz vas namreč občudujem; vsa ta leta 'na udaru' vseh novic. Od kod energija in volja?

Pravzaprav sta stres in adrenalin del našega vsakdana. Ampak sama na to gledam zelo pozitivno. Namreč, najbolje funkcioniram, ko imamo izredne projekte, ko se moram hipoma odzvati na izredne razmere. Potem je v studiu vse na tebi, da se ustrezno odzoveš in da gledalci ter gledalke ne opazijo, da so tudi v studiu in režiji na neki način razmere izredne. Urednik rešuje, koordinira, voditelji za to poskrbimo v studiu, novinarji na terenu, kamermani za kamero. In to je tisti pravi 'žmoht'. Kar se pa vsebine tiče, se vedno usmerjam v tisto, kar je prav in kar je res. Resnica zmaguje. Politiki in odgovorni naj nosijo odgovornost, njih plačujemo, da delajo v naše dobro, in zato se velikokrat postavim na stran 'običajnih' ljudi. Potrebujejo pomoč in mi v medijih moramo zahtevati spremembe, jim pomagati in vplivati na tiste, ki so odgovorni.

Se niste naveličali tega dela?

Nikoli in nikdar .... ne bi ga zamenjala za nič na svetu. Redko me zamika, da bi zaplula v druge vode, poskusila še kaj, ampak ko si enkrat novinar, si vedno novinar. Ne glede na to, kaj delaš. In če zgodaj najdeš delo, ki te veseli, si zadel terno.

Predvsem mislim na novice; zdi se, da novica ni novica, če ni katastrofalna, bombastična, dramatična ... Vas to niti malo ne utrudi?

Ne, ker imamo ogromno dobrih in pozitivnih novic. Ne moremo in ne smemo bežati pred resnico. Tudi če so novice slabe, smo mi ogledalo družbe. In če se dogaja nekaj gnilega, pogleda ne bomo obrnili stran. Treba se je soočiti z realnostjo. Še več. Kot medij nosimo odgovornost, da ne samo poročamo, ampak tudi analiziramo in ponudimo rešitve. Tudi zato se vse več državljank in državljanov obrača na nas. Pomagajte, nas prosijo. Ker vzvodi v državi ne delujejo tako, kot bi morali. Tu nastopimo mi. In zato nosimo veliko odgovornost.

Kaj pa vas navdihuje v življenju?

Moj sin Aljaž. Njegov pogled na okolico, družbo, moje delo in ne nazadnje na mene samo. Velikokrat me zelo hitro postavi v kontekst, ki ga še sama ne opazim. Ker ni obremenjen. Je iskren, neposreden, ljubeč. Obožujem ga.

Kaj vas je naučil?

Predvsem, da moraš biti to, kar si. Pristen. Da se ne pretvarjaš, da ne iščeš izhodov v nekih popravkih, da moraš živeti tako, kot si želiš.

Ja, otroci so neverjetni, čisti. Bi zase rekli, da ste umirjena oseba ali ste prej intenzivna, strastna?

Umirjena ravno nisem. Razen ko sem sama doma in gledam odličen film evropske produkcije. Sicer sem pa v družbi energična, včasih preveč, tudi hitro zaupljiva. Skratka, ljudem okoli mene ni ravno dolgčas ...

Glede na to, da ste precej znana oseba – koliko pristnih ljudi vstopa v vaše življenje? In kako jih prepoznate?

Redki so stalnica v mojem življenju. Niti ne iščem novih prijateljev in prijateljic. Tisti, ki so ob meni, so zato, ker jim verjamem, zaupam, ker si lahko povemo vse in uživamo v družbi drug drugega. Je pa res, da veliko ljudi spoznavaš vsak dan in nekateri hitro pridejo in grejo, kdo pa morda ostane. In skozi leta hitro vidiš, kdo je zaupanja vreden. Na začetku, v rosnih letih, se pa znaš hitro opeči.

Imate čas za branje? Veliko berete?

Absolutno. Z velikim veseljem. Ravno berem Ob tebi. Navdihujejo me sicer knjige, ki črpajo iz resničnega življenja. Ali pa recimo knjiga Novorojen Margaret Mazzantini, ki je zgodbo postavila v Sarajevo, v čas vojne. In je napisana izjemno. Kar požiraš jo. No, ne branim pa se niti ne kakšnih kriminalnih zgodb, praviloma skandinavskih avtorjev. Tudi skandinavski filmi so mi blizu, tako da tu je vezni člen, da me 'vleče' na sever.

Kot vem, imate še dve sestri. Kako ste se razumele, vaša dinamika? Se danes razumete?

Odlično se razumemo. Najmlajša Tatjana je ravno povila deklico Lizo. Čudovit otrok. S srednjo sestro Nino, ki ima navihanega Vala, pa ravno kujemo neke načrte in projekte, tako da upam, da nam uspe. Ampak ... brez mami ne bi šlo. Zlata je. Vedno priskoči na pomoč. Ni ji težko narediti, kar jo prosimo. Tako da se odlično razumemo.

Projekte? Kakšne projekte, nam lahko zaupate kaj več?

Še ne. Vse ob svojem času.

Res lepo, da se razumete. Pri številnih ni tako. Ste v zadnjih letih kdaj resno razmišljali, da bi delali kaj drugega? Do česa še čutite strast?

Iskreno povem, da ne. Moje delo in družina me izpolnjujeta. Rada  berem, gledam filme, se potepam po Kranjski Gori, ki je vse lepša, se razvajam in poskušam malce telovaditi. No, malce. Nisem ravno za šport.

Kaj je za vas zrela oseba? Koliko jih srečate?

Ni jih veliko, a kdor je, to izžareva že navzven. Zrela oseba je nekdo, ki ve, kaj hoče, je uspešen oz. uspešna tako doma kot na delovnem mestu. In vse se da urediti, uskladiti, izgovori, da nimamo časa, so nepotrebni. Za vse imamo čas, samo vzeti si ga je treba. Ko to dojameš, težav in tarnanja ni več. Sami krojimo svojo usodo, nihče ne bo živel našega življenja, kot samo mi sami. In zakaj ne bi uživali? Se imeli lepo?

Strinjam se z vami. Kakšne pa so vaše minimalne zahteve pri ljudeh, ki jih spustite bliže k sebi? Kaj vam je najbolj pomembno?

Iskrenost, neposrednost, volja do lepega življenja. Ne 'težiti' vsem naokoli. Oni niso krivi za naše morebitne težave. Ljudem moram zaupati. Ko enkrat izgubijo zaupanje, je zgodbe hitro konec.

Ste zaradi zaljubljenosti ali ljubezni kdaj naredili kakšno 'neumnost'?

O ja ... kot vsi najbrž. Ampak tako je, ko zaigra srce. Vsem se je to zgodilo, Pomembno je, da se iz tega kaj naučimo. Čeprav ni garancije, da zaradi srca ne bomo spet usekali mimo ...

Uf, res je ... Kaj je po vašem mnenju potrebno za zdravo razmerje?

Zaupanje, iskrenost, odgovornost. To spoz-naš z leti. Ampak bolje enkrat kot nikoli.

Kaj vam pomeni intuicija? Koliko jo poslušate? Kdaj prevlada um? Kakšno je ravnotežje med njima? Ima intuicija velikokrat prav?

Pogosto. Zakaj bi se vedno naslanjali na razum? Dobro, ko je treba razmišljati z glavo, ja, potem ni dileme, ampak ob kakšnih drugih pomembnih življenjskih odločitvah z dobro razvito intuicijo ne moreš udariti mimo. Reciva: pol-pol.

Pošteno. Prej ste omenili sina, da vam je navdih. Kako pa preživljate z njim?

Kar veliko se učiva. Šola pri nas je žal naravnana tako, da moramo starši ogromno delati z otroki doma. Kot da ne bi bilo dovolj, da so že v šoli po osem ur in več. Ampak tako je.

Rada sva skupaj. Vse počneva. Rada zaideva v kino, kupujeva knjige, brskava med njimi, poleti se razvajava na morju, pozimi bova v Kranjski Gori. Z Urošem je rad v Bohinju – kot pastir, pa tudi Velika planina ga navdušuje. Zaradi krav, seveda. Obožuje živali. Želi psa ali mačko, ampak mama ni za ... (smeh) Prevelika odgovornost.

Morda pa si mama nekoč premisli ... Načrtujete kakšen nov projekt v življenju?

Nikoli ne reci nikoli, vendar za zdaj ne. Glede na čas, ki bi ga lahko posvetili živali, ne. Žival je resna odgovornost. Kar se tiče novih projektov, pa bi se morda kdaj preselila v središče Ljubljane. Čeprav Aljaž bi imel pa kmetijo. Torej najine želje trčijo druga ob drugo. Morda pa najdeva kompromis.

Vse se da, ste mi prej rekli. Petra, kje pa se vidite potem, pozneje na naša starejša leta? Kaj bi počeli?

Hodila bi v Dramo, Opero, sedela v kavarni ob dobri kavi in prebirala časopis. Na papirju. Obožujem vonj po papirju. In klepetala. Z odraslim sinom in njegovo družinico. Pa morda še kam odpotovala. S kom, pa ne povem.

Aha! 

Besedilo: Damjana Bakarič, Fotografije: Primož Predalič

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec