Voditeljica oddaje 24ur Petra Kerčmar je za Story spregovorila o tem, kaj ji kot voditeljici pomeni največji izziv, in o tem, da jo najhitreje okoli prsta ovije njen sin Aljaž.
Kako ste se imeli na nedavnem žurerskem vikendu v Beogradu? Prebrala sem, da ste si ga privoščili s prijateljicami ...
No, ni bil ravno žurerski, prej nakupovalni izlet. Ženski vikend, bi lahko rekla.
To je bil verjetno dobrodošel odklop tudi od vašega dela. Ko vas gledamo po televiziji, je videti preprosto. Sedite na voditeljskem stolu in berete prispevke, vendar tisti, ki podrobneje poznamo to delo, vemo, da še zdaleč ni tako ...
Vse se dogaja do tistega trenutka, ko rečemo: Dober večer. Vse, kar se dogaja do sedmih, je skupek ekipnega dela od jutra do večera. Takoj po oddaji z uredniki in novinarji že razmišljamo o oddaji za naslednji dan. Najhuje pa je med šesto in sedmo. Zgodi pa se tudi, da se kakšna tema, dogodek začne le pet minut pred oddajo. Bolj je napeto, večji je izziv.
Se v temo, ki jo obdelujete, poglobite tudi sami ali to prepustite novinarjem?
Poskušam se poglobiti, kolikor se lahko, vendar zaupam novinarjem in urednikom, oprem se na to, koliko sama vem o neki temi, in ves čas spremljam dogajanje ter ga poskušam seveda potem takoj tudi umestiti. Zdaj so se napovedi precej spremenile, iz njih naredimo celotno zgodbo. Pomembno je, da je voditelj tudi novinar. In to dober. Potem ti gledalci zaupajo in od tebe tudi več pričakujejo.
So kakšne teme, ki vas na primer dolgočasijo, ob katerih sami pri sebi rečete, češ pa ne že spet?
V bistvu ne. Tudi če kakšna stvar mene osebno ne zanima, to zanima naše gledalce. Mi smo servis za ljudi, in če jih nekaj zanima, moramo poročati o tem. Seveda imam mogoče kakšne teme rajši, ampak poskušam profesionalno opraviti svoj posel.
Kot voditeljica ste začeli pred 20 leti. Ste se zelo spremenili od takrat?
Ogromno. Ko sem bila stara 23 let, sem imela veliko srečo, da me je takratni urednik Lado Ambrožič povabil k vodenju oddaje. Čeprav je mogoče kdo imel pomisleke, da sem bila premlada, absolutno nisem razmišljala o tem, da bi odklonila. Od prvega trenutka, ko sem stopila v novinarske vode, do danes sem se precej spremenila. Ko si enkrat samozavesten, si tudi bolj miren.
Vendar na različnih soočenjih in na primer v TV Klubu delujete precej temperamentno.
Seveda, saj sem in vedno bolj bom temperamentna. Ampak v sebi sem pa zagotovo mirna, ker sem veliko bolj suverena, kot sem bila na primer pred 15 leti.
Res je, da še nisem zasledila, da bi vas kdo vrgel iz tira ...
Meni so soočenja in TV Klub res velik izziv. Bolj so gostje zahtevni, bolje je. Najslabše je, če nič ne povedo. Kar se politike tiče, je pa tako, da je vedno bolje, da si korak pred njimi. Velikokrat točno vem, kaj mi bodo odgovorili. Pozorno spremljam, kdaj želijo preusmeriti pozornost, in včasih se zdi, da komu segam v besedo. Vendar imamo navadno malo časa in v teh nekaj minutah ali stavkih moramo povedati bistvo. V vseh teh letih sem politike in druge goste že precej naštudirala.
Se zgodi, kateri od gostov pride že nastrojen proti vam, temi ali pa vaši medijski hiši?
O, ja, seveda. Nekateri so užaljeni, drugim ni bilo všeč poročanje v oddaji prejšnji večer, nekateri se sploh ne prikažejo ... Poskušajo vplivati nate in potem imaš možnost, da kaj poveš nazaj ali pa si modro tiho. Ti neformalni pritiski v obliki kakšne izjave ali pa komentarja so vedno bili in vedno bodo. Vendar pa sem ugotovila, da imajo tudi politiki radi izziv. Da jih izpraša nekdo, ki jim pomeni izziv.
Za Story Andreja Freyer
Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Story
