Ob 15. obletnici slovenske izdaje revije Elle smo klepetali s Petro Windschnurer, ki revijo ustvarja že od samega začetka.
Petra Windschnurer je modna in lepotna urednica revije Elle, stilistka in piska, ki občasno predava tudi študentom, kot modna strokovnjakinja pa že leta prispeva k oblikovanju javnega mnenja predvsem – a ne izključno – na modnem in lepotnem področju.
V Sloveniji veljate za eno najbolj prepoznavnih modnih urednic, h kateri se po modne nasvete in mnenja obračajo tudi konkurenčni mediji, kar sicer res ni pogosta praksa. Katere lastnosti mora imeti človek, da se ga prime takšen sloves?
Mislim, da so na prvem mestu izkušnje. Pomembno je, da to svojo pot začneš na najnižji stopnički. Nisem začela kot modna urednica. Začela sem kot piska, asistentka stilistke, nato stilistka, zatem sem pripravljala modne strani, šele po vsem tem sem začela delati kot modna urednica, ki prevzame tudi vlogo stilistke in ima ob teh izkušnjah še neko izobrazbo iz oblikovanja tekstilij in oblačil. Če znaš dobro obleči sebe, še ne pomeni, da znaš dobro obleči tudi nekoga drugega in da lahko deliš nasvete. Oziroma nasvete načeloma vedno lahko deli vsak, a vprašanje je, ali bodo ti dobri, uporabni in upoštevani. Ko opravljaš več različnih stvari, se sproti učiš in spremljaš dogajanje tako na področju mode kot stiliranja. In ko ljudje čez čas vidijo, da delaš dobro, se te to šele lahko prime.
Je to torej ključ do dobrega vodje – se vzpenjati počasi, preizkusiti vse vloge, ki gradijo uspešno zgodbo, in vedeti, kaj kdo počne?
Zagotovo. Da nekam prideš postopoma, se mi zdi uporabno. To, da napreduješ po stopničkah, je v tujini sicer neka ustaljena praksa. To, da si najprej bloger, takoj zatem pa modni urednik ali neki modni strokovnjak, v tujini ni mogoče. Tam je hierarhija znana in močna, kar si pri nas težje predstavljamo. Vedno pa pravim tudi, da bi bilo fino, če bi se sem ter tja ljudje malo zamenjali, da vidijo, kako poteka delo tistih, ki so na drugi strani. En tak primer pri nas so tisti, ki delajo v odnosih z javnostmi in oglaševanju ter novinarji in uredniki. Če bi eni vedeli in razumeli, na kakšen način delajo drugi, bi veliko lažje sodelovali.
Če skočiva v čas pred vsem tem – se še spomnite občutkov iz svojega prvega delovnega dne na Elle in kako to, da ste v teh vodah še vedno s takšno strastjo?
Spomnim se dneva, ko so me poklicali glede razgovora, saj so morali modno urednico najprej potrditi Francozi. Stala sem na avtobusni postaji, ko so me klicali iz založniške hiše Adria Media, da me bodo kot eno od kandidatk predlagali francoskim predstavnikom za Elle. Telefon sem komaj držala v rokah, nisem dojemala, kaj se dogaja. Potem me je čakal še razgovor, morala sem pokazati, ali sem primerna za to vlogo. Na uredništvu smo bile punce, ki smo se poznale že od prej, in spomnim se občutkov, kako ponosno smo držale v rokah svojo prvo revijo. Takrat še nisem imela otrok in mislila sem si, da je to nekako enak občutek, čeprav se je pozneje izkazalo, da je materinstvo nekaj čisto drugega. (smeh) Kaj me še danes drži v tem? Mislim, da so to ljudje, s katerimi delam. Lepo smo se ujeli in lepo delamo. Ta medčloveški dejavnik je ključen. Če se ne počutiš dobro z ljudmi, s katerimi delaš, težje delaš s tako strastjo.
Kakšen je dan modne in lepotne urednice revije? Kaj vse obsega vaše delo?
Odvisno od tega, kaj tisti dan pripravljam. Ko pridem v službo, si skuham kavo – brezkofeinsko, pozajtrkujem, pogledam in odgovorim na elektronsko pošto. Potem bodisi pišem besedila, grem na sestanek z oglaševalci, če delamo modno zgodbo, pa je to povsem dan zase, ti so po navadi najbolj zanimivi.
Kako torej nastaja takšna modna zgodba?
V bistvu je to videti zelo podobno kot v tujini, s to razliko, da tam pri enakem projektu dela dvakrat toliko ljudi. Več dni prej pripravimo koncept, zberemo fotografa, z agencijo se dogovorimo za manekenko, opredelimo, ali bo tudi na naslovnici revije ... Potem izberemo oblačila, se dogovorimo še z ekipo frizerjev in umetnikov ličenja ... Vse to so priprave, še preden začnemo snemati. Na dan snemanja manekenko, ki pogosto pride tudi iz tujine, najprej peljemo na ličenje in frizuro, postavimo kadre in lokacije, jaz – ki tu prevzamem vlogo producentke – pa začnem vse priganjati, zlasti če za fotografiranje lovimo dnevno svetlobo. Med fotografiranji se manekenka še preoblači, kar je še eno poglavje zase. Nato vse posnamemo, končamo pozno zvečer in res nam ni dolgčas.
Kaj v zadnjem desetletju za modo pomenita vsesplošna digitalizacija in vzpon družbenih omrežij, še posebej nove oblike oglaševanja posameznikov z veliko sledilci, tako imenovanimi vplivneži?
Ko sem bila sama najstnica, z blagovnimi znamkami nisem bila prav obsedena, pri 13 letih mi ni bilo še jasno, kaj je to Chanel, kaj šele, da bi znala našteti imena torbic. Moji hčeri je to danes vse jasno, saj te stvari vidi že prek družbenih omrežij. Za prepoznavnost blagovnih znamk so družbeni mediji naredili ogromno. Po drugi strani pa so modi vzeli neki čar. Moda in ljudje, ki so v njej delali, so bili svoja vrste elite, ki pa je danes zbanalizirana.
Z modo se danes lahko ukvarja vsakdo, ustvari neki kolaž, objavi kakšno temo, gre v trgovino, se obleče, poslika in je 'modni strokovnjak'. Ko sem se sama spoznavala z modo, družbenih omrežij ni bilo in modni svet ni bil tako odprt. Ko greš na modno revijo danes, je to nekaj čisto drugega kot pred digitalizacijo. Tja si šel z nekimi povsem drugimi pričakovanji, videl si stvari, ki jih sicer ne bi, danes si to raje pogledam od doma, saj ni več tega čara.
In kako se je v tem času preobrazila Elle?
Z digitalizacijo in družbenimi omrežji je tudi Elle dobila svojo spletno stran in profila na Facebooku ter Instagramu. Imata svoji spletni urednici, ki poznata naše sledilce in vesta, kaj raje berejo na strani, kaj na Instagramu. Medtem ko sama spremljam to, kaj se dogaja v tisku. V tiskani izdaji opažam, da ljudje še vedno raje berejo daljše in poglobljene vsebine, sploh pri modnih revijah je še vedno čar v listanju in vonju papirja, samem ritualu, da ob tem spiješ kavo in ne gledaš le v zaslon.
Se pa to vse dopolnjuje, saj je splet ob tem bolj primeren za neke dnevno aktualne novice. Morda tudi meni to diši zato, ker sem 'stara garda', a za tiste, ki so bolj digitalni, je Elle prisotna tudi tam in temu smo se prilagodili. Elle ima tudi svojo mednarodno platformo, kjer naše delo lahko spremljajo tudi tuje edicije. In če jim je kakšna zgodba všeč, jo lahko odkupijo in objavijo v tujih izdajah Elle. Naše modne zgodbe so tako objavili že v francoski, britanski, ameriški, kitajski, španski, grški Elle ... In to je super potrditev.
Ste ob 15. rojstnem dnevu za novo številko revije Elle pripravili kaj posebnega?
Na naslovnici imamo znano manekenko Devon Windsor, ki smo jo posebej za slovensko izdajo posneli z ekipo iz New Yorka, s katero redno sodelujemo. V rokah drži tortico s svečkami za 15 let in je narejena ekskluzivno za Slovenijo, kar je odlično. V reviji pa smo se dotaknili zadnjih 15 let, kako se je spreminjala moda, kaj nam je bilo všeč že takrat, piske so povedale, kako so pri Elle začele, poleti pa ob tem načrtujemo rojstno dnevno Elle vrtno zabavo!
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del