Pevka in kitaristka Ditka je pred kratkim predstavila svojo novo pesem Bližina, eno od skladb, ki so na aktualnem albumu uglasbene poezije Ferija Lainščka.
Njuno sodelovanje je zaznamovalo številne pesniško-glasbene dogodke, kakršni so pri nas prava redkost.
Story: Ditka, ljubezen do glasbe izvira že iz vašega otroštva. Se spomnite, kakšne zanimive zgodbe iz tega obdobja?
Drži, glasba me spremlja že od otroštva in vedno sem jo imela rada. Spomnim se, ko sem pri devetih letih prvič stala v studiu in snemala prvo pesem V deželi mojih sanj. Povsem sem se vživela v petje in v majhni kabini začela plesati in ploskati, seveda ne vedoč, da se vsak šum in ropot posnameta. Snemalna ekipa je kar nekaj časa ugotavljala, kaj pomeni ropot na posnetku, nato pa so skozi okno v kabini zagledali majhno mene, čisto razživeto ob glasbi, in vsi so planili v smeh. Bilo je prav prikupno.
Story: Pri sedmih letih ste začeli učiti kitaro, ki je vaša večna spremljevalka. Pri rosnih 11 letih ste imeli že prvo zgoščenko. Kaj vam je to takrat pomenilo? Kakšni koraki so bili to za odraščajočo najstnico?
Pri sedmih letih sem se v glasbeni šoli začela učiti kitaro in še danes občasno obiskujem zasebne ure učenja. Nastopa brez kitare si danes ne predstavljam. Nekaj mi manjka, če je ne držim v rokah. Vzljubila sem ta inštrument, ker dopušča toliko ustvarjalnosti in različnih tehnik, ob kitari tudi ustvarim vse svoje pesmi.
Prvo zgoščenko sem posnela pri 11 letih. Že takrat sem glasbo, snemanje pesmi in nastope jemala kot zabavo oz. nekaj, ob čemer se imam lepo. Ko zdaj pomislim za nazaj, ugotovim, da je to pravzaprav zelo velika stvar - posneti CD. Ampak takrat nič od tega nisem jemala preveč resno. Rada sem pela, in to je bilo najpomembnejše. Sicer pa, poleg tega, da sem bila del vseh šolskih prireditev kot nastopajoča, glasba ni imela posebnega vpliva, da bi odraščala drugače kot vrstniki.
Story: Ste imeli kdaj v odraščanju kakšne uporniške vzpone ali padce?
Mislim, da ne. Nikoli nisem bila kaj dosti uporniški tip. Sicer sem vedno razmišljala s svojo glavo, a tudi drugim pustila, da izrazijo svoje mnenje. Zdi se mi, da sem že od nekdaj zelo razumevajoča ter empatična in tako mi je bilo hitro težko pri srcu, že če sem se le malo izgovarjala staršem, kaj šele, da bi se upirala.
Story: Že takrat ste zmagali na največjem otroškem festivalu Fens v Izoli. Kakšna odskočna deska je bila to za vas?
Pri 12 letih sem zmagala na tem festivalu, ki sem se ga prej večkrat udeležila. Nastopi na festivalu FENS so zame pomenili tri dni morja in veselja, saj smo si z družino vedno ustvarili kratek dopust, ob tem pa sem še nastopila na tem dogodku. Zmage sem se seveda razveselila in jo, poleg izida otroške zgoščenke, štejem pod svoj največji otroški uspeh. Tam je ta tudi ostal, skupaj z lepimi spomini. Ni pa bila to kakšna posebna odskočna deska za naprej.
Story: Ni skrivnost, da vsa ta leta nastopate tudi z očetom. Kolikšno vlogo je imel pri vašem glasbenem odraščanju?
Moj oče je imel in ima vsekakor največjo vlogo pri mojem glasbenem odraščanju. On me je navdušil nad glasbo, mi pomagal napisati prvo pesem, zame ustvaril največ glasbe in me povabil na oder s sabo. V njegovi družbi sem si nabirala prve izkušnje in glasbeno rutino ter še danes skupaj nastopava ter ustvarjava. Vedno me je spodbujal k dodatnemu izobraževanju, tako vokalnemu kot igranju kitare, ter me opozarjal na napake, ki so se pojavile. Vse zato, da bi ves čas napredovala. Lahko rečem, da je moj glavni učitelj, motivator in seveda v prvi vrsti oče, ki me na moji poti podpira, verjame vame in mi stoji ob strani.
Story: Tudi prek naših meja so odkrili vaš talent, in sicer na prestižnem tekmovanju v Londonu. Kakšne spomine imate na to obdobje?
Vedno sem si želela glasbo predstaviti tudi v tujini. Verjetno zato, ker mi je angleški jezik zelo blizu, in tudi glasba, ki jo poslušam, je večinoma v tem jeziku. Kadar ustvarjam tudi besedilo, ga napišem v angleščini. Moja povsem avtorska pesem Dreamer se je uvrstila v finale prestižnega tekmovanja v Angliji UK Songwriting Contest. Na to tekmovanje prihajajo pesmi z vsega sveta, nekaj tisoč, le 15 pa se jih uvrsti v finale kot najbolje ocenjene.
To je bil zame osebno res velik uspeh, ki me dodatno motivira, da ustvarjam tudi v angleščini. Sicer sem se s svojo glasbo predstavila že v kar nekaj tujih državah, želim pa si nastopiti še kje čez mejo. Pripravljam tudi novo zgoščenko, na kateri bodo avtorske pesmi v angleškem jeziku.
Story: Lani jeseni ste predstavili novo zgoščenko z naslovom Ne spreminjaj me. Zakaj ta naslov, kakšno sporočilnost nosijo pesmi, ki so na njej?
Zgoščenka Ne spreminjaj me je nastala v sodelovanju s pesnikom in pisateljem Ferijem Lainščkom, s katerim v zadnjih letih zelo veliko sodelujem. Na njej je deset njegovih pesmi, za katere sva glasbo napisala z očetom Gorazdom. Sporočilnost ali rdeča nit prav vseh pesmi je ljubezen - ljubezen med dvema, ljubezen do življenja, hrepenenje po ljubezni ...
Naslov Ne spreminjaj me pa dopolnjuje naslov moje prve zgoščenke Ne bodi kot drugi. Oba zame osebno nosita naslednje sporočilo: da nisem kot drugi in se ne pustim spreminjati ter ostajam zvesta sebi.
Story: S Ferijem Lainščkom ste zasnovali projekt Ne bodi kot drugi. Nam zaupate kaj o tem?
S Ferijem sem navezala stik pred dobrimi štirimi leti, ko je moj oče uglasbil njegovo pesem Ne bodi kot drugi. Malo po tem smo se tudi osebno spoznali in se takoj ujeli ter spontano začeli sodelovati. Najprej so bili naši skupni nastopi bolj literarni. Feri je predstavljal svoje delo, jaz pa sem za popestritev zapela pesem ali dve. Ob druženju in skupnih nastopih so se rojevale nove ideje za uglasbitve in kmalu se je nabralo dovolj pesmi za zgoščenko in hkrati za koncert.
Tako je nastal projekt Ne bodi kot drugi, poimenovan po pesmi, ki naju je združila in segla v srca mnogo ljudi. Gre za glasbeno-pesniški dogodek. Jaz s spremljevalno skupino igram uglasbeno poezijo, Feri pa vmes prebere kakšno svojo pesem. Ne gre torej za klasičen glasbeni koncert. Dodana mu je literarna nota, ki celotno zadevo dvigne na višjo kulturno raven. Dogodek je namenjen prav vsem starostnim skupinam, predvsem pa ljudem, ki se želijo za trenutek umiriti in nahraniti dušo.
Story: V bistvu gre tudi za vašo koncertno turnejo na nekoliko drugače način. Glasbeno-literarni dogodki v Sloveniji niso ravno vsakdanji. Kje vas bomo vse lahko srečali in kaj lahko pričakujemo od teh večerov?
Drži. Naša koncertna turneja ni kot druge. Ta dogodek je umirjene in kulturne narave, zato tudi ne ustreza vsem prizoriščem, ampak v bolj intimne dvorane, kjer se lahko združita energija nas - nastopajočih in poslušalcev ter tako drug drugemu nekaj damo. Gre za uglasbeno poezijo, zato so v ospredju lepa besedila. To pomeni, da je glasbi treba prisluhniti, v miru, s srcem. Prav vsaka pesem v sebi nosi neko sporočilnost, in ko se prepustiš, to tudi začutiš.
Za nami je že veliko koncertov. Zelo uspešna zimska in pomladna turneja. Slednjo smo ravno zaključili 5. maja v Zagorju. Z Ne bodi kot drugi ponovno nadaljujemo v juniju in vse do avgusta. Nato mesec dni počitka in jeseni naprej, vsekakor z neko nadgradnjo. Do konca poletja nas lahko slišite še v Cerknici, Vurberku, Ormožu in Lenartu. Poleg omenjene turneje s Ferijem Lainščkom pa se bom predstavila tudi s samostojnimi koncerti s spremljevalno zasedbo. Med drugim na Tednu mladih v Kranju, festivalu Pivo in cvetje v Laškem, festivalu Arsana na Ptuju in drugih lokacijah.
Story: Kar dve zgoščenki sta plod vašega skupnega dela. Iz leta 2014 Ne bodi kot drugi in iz 2016 Ne spreminjaj me. Kako je bilo sodelovati s Ferijem in kako ste se ujeli?
S Ferijem je zelo lepo sodelovati. Je preprost, pozitiven in prijazen. Zelo dobro se ujameva in v njegovi družbi je vedno prijetno. Pri uglasbitvi pesmi mi pusti popolno svobodo in tako lahko resnično ustvarjam po navdihu. Postali smo ena res dobra ekipa in upam, da bomo še dolgo sodelovali.
Napisala: MIMA
Fotografije: Nika Hölcl Praper, Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču
