Pevka Ditka odkrito priznava: "Rada imam ljubezenske romane in romantične filme"

Srednješolskih pesmi nisem nikoli uglasbila, sem pa začela pisati tudi v angleščini. (foto: Foto: Nika H. Praper) Foto: Nika H. Praper
Vir: Story
26. 11. 2022

Izšel je že četrti album pevke, kantavtorice in skladateljice Ditke z naslovom Med nama je angel. Celotna stran A je namenjena poeziji Ferija Lainščka, na strani B pa najdemo po eno uglasbitev pesnikov Cirila Zlobca, Srečka Kosovela, Janeza Menarta, Kajetana Koviča in Karla Destovnika Kajuha.

Od kod naslov albuma Med nama je angel?

Je zanimiv, kajne? V bistvu je to naslov tudi zadnje pesniške zbirke Ferija Lajnščka. Veliko smo se pogovarjali o tem, kateri naslov bi bil najprimernejši za ta album, in smo si nekako bili enotni, da je to Angeli. Tako smo povezali knjigo in album že zato, ker je nekaj uglasbitev prav iz te pesniške zbirke. Poleg tega je lahko ta angel kot simbol nečesa lepega in pozitivnega, to pa je tudi sporočila mojega albuma. Širiti neko pozitivo, upanje, ljubezen in svetlobo, zato se nam je zdelo, da bo ta naslov povezal vse te pesmi v celoto.

Sami verjamete v angele?

Ja, verjamem. Zato bom raje rekla, da si angele vedno rada predstavljam na neki simbolni ravni, in ne kot podobo. Verjamem pač v ljubezen in dobra dejanja. To so zame angeli, ki nas spremljajo.

Na albumu tokrat niso samo pesmi Ferija Lainščka?

Ne, pravzaprav lahko rečem, da je ta album zame res nekaj novega. Zadnja leta sem res želela uglasbiti samo poezijo Ferija Lajnščka. Za ta četrti album pa sem izbrala še poezijo drugih kar šestih velikih slovenskih pesnikov. Album sem nato razdelila na stran A in stran B. Stran A sem v celoti namenila poeziji Ferija Lajnščka, torej je pet pesmi njegovih, na strani B pa je pet drugih pesnikov, in sicer Ciril Zlobec, Kajetan Kovič, Janez Menart, Srečko Kosovel in Karel Destovnik Kajuh.

Lahko rečem, da je res vsak pesnik čisto svoj, in čeprav ima svoj stil pisanja, me je vsak od njih po svoje nagovoril. Je bilo pa to kar zanimivo popotovanje, zlasti zato, ker sem v zadnjih letih res večinoma prebirala pesniške zbirke Lainščka, ki še vedno ostaja moj najljubši pesnik. To domnevo sem zdaj še dodatno potrdila, ko sem prebirala še poezijo drugih pesnikov. Ni bilo enostavno najti prave pesmi za uglasbitev. Izbrala sem take, ki so me še posebej nagovorile.

Skozi vsa ta leta sta z Lainščkom zagotovo postala že dobra prijatelja?

Res je. In čeprav je med nama kar velika razlika v letih, se to sploh ne čuti. V vrednotah in pogledu na svet sva si zelo podobna. Mogoče naju povezuje tudi to, da oba prihajava iz bolj obrobnih krajev Slovenije, on iz Prekmurja, jaz pa iz Koroške. Sem pa tudi zelo vesela, ker se Feri sam počuti kot pomemben člen te moje zgodbe, kar tudi seveda je. Vedno mi pomaga pri idejah, pri promociji skupnih koncertov ... Zelo me podpira in res sem mu zelo hvaležna za to.

Vam je bila poezija blizu že v šoli?

Že v osnovni šoli sem pisala pesmi, čeprav takrat še nisem prav dojemala, zakaj. V srednji šoli pa je bila poezija zame neki način izražanja čustev, občutkov in razmišljanj. Srednješolskih pesmi nisem nikoli uglasbila, sem pa začela pisati tudi v angleščini. Te pesmi pa so potem dobile tudi melodijo in takrat se začela pisati glasbo za poezijo naših velikih pesnikov. To mi je bilo nekako vedno blizu, čeprav priznam, da kot majhna nisem preveč rada brala. Mogoče tudi zato bolj poezija kot proza, ker je krajša in se mi zdi, da me je vedno tudi fasciniralo, kako lahko v kratkih stavkih poveš tako veliko.

Kdaj imate pri vsem ustvarjanju čas za branje?

Priznam, da nimam veliko prostega časa, zato za branje običajno izkoristim dopust. Včasih si vzamem čas tudi takrat, ko je za mano kakšno naporno obdobje in si privoščim nekaj dni samo zase. Običajno takrat berem. Ravno zdaj berem Mursko sago Ferija Lajnščka, njegov zadnji roman, ki je izšel.

Lepa ljubezenska zgodba, te so mi namreč blizu. Sem zelo stara šola in rada berem fizične knjige, ki jih primem v roke. Včasih si ob tem tudi delam zapiske na list ali pa v zvezek. To se mi zdi bolj pristno. Zelo redko besedilo natipkam na računalnik. Imam poseben zvezek, kamor pesem potem prepišem, ko je končana, tam so pesmi zbrane v celoti. Že nekaj let ga imam in je prav zanimivo spremljati, kako rastem kot avtorica. Tudi tablico imam doma in bi lahko brala na Kindlu in drugih programih, ampak imam raje čar knjige in vonj platnic.

Radi gledate tudi ljubezenske serije?

Ja, tudi. Zvečer, preden grem spat, si rada zavrtim kakšno krajšo serijo, nekaj bolj lahkotnega, da lahko zaspim. Zvečer nimam rada težkih tematik.

Kako pa najraje poslušate glasbo?

Na gramofonu z vinilnih plošč. Pred nekaj leti sem dobila nov gramofon in moja zbirka plošč se tudi lepo povečuje. Vsi me že tako dobro poznajo, da mi za rojstni dan ali božič večina podari kar ploščo.

Kako izberete poezijo, ki jo pozneje uglasbite?

Če je pesem prava, to hitro začutim, in ideja za glasbo se tako tudi hitro rodi. Ko se me neka pesem dotakne, dobim neki notranji navdih. Takrat običajno vzamem v roko kitaro ali pa sedem za klavir in začnem dodajati melodije.

Kaj pa kakšen tuji pesnik?

Angleški jezik mi je zelo zelo blizu in vsa besedila pišem v angleščini. Zagotovo imam že 50 pesmi v angleščini. Praktično vse imajo tudi dodano melodijo, torej pesmi niso samo poezija. Tujih pesnikov pa se še nisem lotila, ker je poezija v drugem jeziku precej kompleksna. Bom rekla, da moraš res res obvladati sam jezik, da greš lahko v tisto globino pesnikov. Že zaradi uporabe vseh metafor in teh različnih tehnik. Tujih pesnikov se torej še nisem lotila. Rada pa prebiram Shakespeara.

Čeprav ste mladi, je za vami že več kot 10 let uspešne kariere? Kako gledate na ta uspeh?

Pravzaprav nikoli nisem razmišljala, da bom nekoč poklicna glasbenica. Nekako sem pa čutila, da me bo glasba spremljala vse življenje. Najprej sem mislila, da mi bo uspelo s svojimi avtorskimi skladbami v angleškem jeziku. Potem pa sem se znašla v tem svetu poezije. Ker se je to tako lepo prijelo med ljudmi, sem začutila, da je to moje poslanstvo. Mogoče se vse tako lepo odvija prav zato, ker nisem nikoli imela prevelikih pričakovanj. Moram pa absolutno omeniti očeta Gorazda. Še preden sem začela res verjeti vase, je on verjel vame in ves čas iskal neke možnosti zame, kjer bi lahko predstavila svojo glasbo. Skozi leta je res vložil ogromno dela v te pesmi, v katerih sva soavtorja, seveda pa tudi v promocijo in mojo prepoznavnost. Oče je profesionalni glasbenik in s sestro sva kot majhni z mamo hodili na njegove koncerte. On je bil tisti prvi, ki mi je dal možnost, da sem lahko zapela pred mikrofonom in preizkusila različne instrumente. Vse je potekalo tako skozi igro, nikoli nič na silo.

Ste pozneje obiskovali glasbeno šolo?

Imam končano nižjo glasbeno šolo za kitaro, potem sem se nekaj let šolala še zasebno pri profesorju kitare. Kar se tiče petja, sem skozi leta zamenjala tri različne učitelje, tako da sem se ves čas izobraževala na tem področju. Vseeno sem bila tudi v dilemi, ali študirati glasbo - takrat je bil v igri konservatorij v Celovcu, džezovsko petje. A se nisem odločila, ker mi je oče rekel, da je biti poklicni glasbenik težek kruh in da naj raje počnem kaj drugega.

V katero smer se je potem obrnilo vaše šolanje?

Ves čas sem čutila, da želim pomagati ljudem. V igri sta bili medicina, psihologija, potem pa sem se odločila za študij delovne terapije na zdravstveni fakulteti in se mi zdi, da mi je bil ta študij precej namenjen. Trajal je tri leta, in ko sem študij zaključila, se mi je odprla tudi glasbena pot. Ostajam v stiku s tem, kar sem študirala. Imam sestrično s cerebralno paralizo in z njo kar redno izvajam terapije. Po študiju sem delala še specializacijo, ki je potekala hkrati z glasbeno kariero. Moram priznati, da je bilo to kar zahtevno obdobje. Ves čas pa si želim ostati v stiku tudi s tem področjem, ker nikoli ne veš, kdaj v življenju ti pride prav. Ves čas se tudi izobražujem. Pred pred dvema letoma sem naredila certifikat za inštruktorico obrazne joge.

Tudi sami izvajate obrazno jogo?

Seveda, to je del moje vsakodnevne rutine in zanjo si vsak dan vzamem 15 minut. Ta znanja s področja anatomije in obraza mi pridejo prav tudi pri petju.

Je tudi vaša sestra zajadrala v glasbene vode?

Ne, ona je veterinarka. Je pa v bistvu zelo nadarjena tudi za glasbo. Igrala je klavir, zelo lepo poje in je tudi avtorica. Zame je napisala nekaj besedil, ko sem bila še v najstniških letih. Zelo rada ima glasbo, in če le ima čas, večkrat tudi skupaj kaj zaigrava in zapojeva. Sama imam kužka, sestra pa ima tri bernske planšarje in enega terierja. Ko se dobi vsa družina na kupu, je zelo živahno in zabavno.

Kakšni so vaši načrti na prihodnost?

Skoraj bi raje šla s tokom – vsako leto bolj. Imam pa seveda kar nekaj ciljev, ki jih želim uresničiti, in to mogoče prej kot v desetih letih. Eden od njih je, da to svojo avtorsko glasbo v angleškem jeziku predstavim v tujini. Zdaj se temu posvečam in čutim, da se bo v nekaj letih na tem področju zagotovo zgodil premik.

Katero glasbo pa sami poslušate?

Nikoli nisem veliko hodila na žurke in v diskoteke. Bolj sem hodila v lokale z alternativno glasbo. Blizu mi je rock in izvajalci, kot so Rolling Stones in The Beatles. Tudi koncerti v živo so zame posebno doživetje. Vsi veliki izvajalci so mi v navdih.

Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Nika H. Praper

Nova Story že v prodaji

Story