Izgorelost jo je skoraj oddaljila od glasbe: mlada slovenska pevka danes iskreno o vsem

Mlada glasbenica Manca Pirc v novi skladbi Tvoj dotik odpira najbolj osebno poglavje svojega ustvarjanja do zdaj. V iskrenem pogovoru spregovori o odraščanju na kmetiji, selitvi od doma, izgorelosti, življenjskih lekcijah, ljubezni do živali in o tem, zakaj je prav psička Tara postala navdih za eno najbolj čutnih zgodb njenega življenja.

"Zasebno sem veliko bolj introvertirana, kot ljudje mislijo"

Kako bi se opisala nekomu, ki te še ne pozna?

Sem skoraj 30-letnica, ki življenje jemlje z veliko mero optimizma, humorja in trme. (Smeh.) Po eni strani sem zelo čustvena oseba, po drugi pa znam v vsaki situaciji najti nekaj dobrega.

Veliko ljudi me zaradi odra vidi kot zelo odprto in samozavestno osebo, ampak resnica je, da sem zasebno precej introvertirana. Potrebujem svoj mir, svoje ljudi in čas zase. Obožujem male stvari – dobro glasbo med vožnjo, jutranjo kavo, hribe, domačo hrano in občutek, da sem lahko nekje popolnoma jaz.

Pa mogoče še to – znam biti zelo trmasta. Če si nekaj zadam, bom šla do konca, tudi če si vmes 20-krat rečem, da ne zmorem več. (Smeh.)

"Glasba je bila del mene, še preden sem razumela, da bi lahko nekoč stala na odru"

Kaj te je pripeljalo v glasbo?

Za glasbo me je navdušila moja babica – po domače mama Ana. Že kot majhna deklica sem pela z njo, skupaj sva poslušali slovensko ljudsko in domačo glasbo in mislim, da sem ravno skozi te trenutke prvič začutila, kako močno lahko glasba človeka poveže.

Pri nas doma je bila glasba vedno prisotna. Pela se je doma, v avtu, na praznovanjih, pri delu … in nekako je postala del mene še preden sem sploh razumela, da bi lahko nekoč stala na odru.

Kdaj si prvič začutila, da želiš ustvarjati svojo glasbo?

Uf, zelo zgodaj. Vedno sem vedela, da želim nastopati. Že kot majhna sem doma pela pred ogledalom, si predstavljala odre in pela vse, kar sem slišala po radiu.

Velik vpliv so imele tudi vožnje z mojimi starši. Oče je vedno navil glasbo, ki je bila všeč njemu in mami, tako da sem skozi leta spoznavala vse – od slovenske in hrvaške glasbe do angleških pesmi.

Mislim, da sem zelo hitro ugotovila, da glasba pri meni ni samo hobi, ampak nekaj, brez česar si težko predstavljam življenje.

"Country me spominja na našo domačo glasbo"

Kateri izvajalci ali žanri so te najbolj zaznamovali?

Definitivno narodno-zabavna glasba. Z njo sem odraščala in prav z njo so povezani tudi moji prvi nastopi. Doma še danes radi povedo zgodbo, kako sem pri treh letih za Miklavža sama vstala in odšla na oder pet “V dolini tihi”. Očitno me je že takrat vleklo na oder. (Smeh.)

Velik del mojega življenja je zaznamovalo tudi zborovsko petje – najprej v cerkvi z babico, kasneje pa še v osnovni in srednji šoli.

Ko sem odraščala, sem začela raziskovati tudi druge žanre. Zelo me je zaznamoval tudi nemški schlager, zaradi katerega sem med letoma 2017 in 2022 veliko nastopala po Avstriji in Nemčiji.

Danes pa sem se najbolj našla v country/pop smeri. Country je pravzaprav ameriška "domača" glasba in ravno v tej pripovednosti ter toplini sem se zares našla.

Pesem Tvoj dotik je nastala iz zelo osebne zgodbe

Kako je nastala pesem Tvoj dotik?

Pesem je nastajala dlje časa, svojo končno podobo pa je dobila konec aprila s pomočjo Aleksa Volaska. Zanimivo pri tej skladbi je, da se na prvo poslušanje bere kot ljubezenska zgodba, v resnici pa skriva več pomenov. Po eni strani govori o veri in občutku, da je nekdo vedno ob tebi, tudi ko se izgubiš.

Po drugi strani pa je bila pesem v osnovi dejansko napisana za mojo psičko Taro. Sprva sem besedilo pisala celo v ženski osebi, ker je bilo res namenjeno njej.

Kasneje sva z Aleksom prišla do tega, da pesem ostane bolj odprta, da lahko vsak v njej najde svoj pomen – ljubezen, družino, vero ali odnos z živaljo.

"Ko sem se odselila od doma, sem prvič zares dojela, kaj pomeni dom"

Kaj je sprožilo nastanek pesmi?

Glavni trenutek je bil povezan ravno s Taro. Lani sem se pri 29 letih prvič odselila na svoje. Ko sem potem prvič prišla domov na obisk, me je Tara pričakala vsa vesela, kot da me ni videla celo večnost.

Najbolj pa me je zadelo, ko sem odhajala. Res sem imela občutek, da razume, da grem. Imela je skoraj solzne oči. Takrat sem še bolj dojela, kako močno so živali povezane z nami in kako zelo čutijo.

Kaj ti pomeni dom?

Dom je zame zelo širok pojem. Mislim, da je predvsem občutek. Občutek, da si ljubljen, sprejet in da si lahko popolnoma to, kar si. Dom je tudi občutek miru. Da prideš nekam, kjer te je nekdo iskreno vesel. In to ni nujno samo fizičen prostor.

Lahko je družinsko kosilo, vožnja z osebo, ki jo imaš rad, izlet z najboljšim prijateljem ali pa trenutek, ko po napornem dnevu samo začutiš notranji mir.

"Odraščanje na kmetiji te prizemlji"

Kako je odraščanje na kmetiji vplivalo nate?

Dalo mi je predvsem svobodo, ljubezen do narave, živali in ogromno inspiracije za pisanje. Odraščanje na kmetiji te zelo hitro nauči, da v življenju nič ne pride samo od sebe. Nauči te delavnosti, odgovornosti in tega, kako pomembno je, da stopimo skupaj kot družina.

Mislim tudi, da me je življenje na kmetiji naučilo opazovati male stvari. Tam življenje poteka drugače – bolj pristno, bolj povezano z naravo in ljudmi.

In ravno iz teh vsakodnevnih trenutkov danes velikokrat dobim inspiracijo za besedila.

Izgorelost jo je skoraj oddaljila od glasbe

V enem obdobju si celo opustila glasbo. Kaj se je zgodilo?

Pred nekaj leti sem bila precej izgorela in sem celo opustila glasbo, ker sem bila prepričana, da so bile moje sanje o petju samo neka najstniška želja. Vsi okoli mene so govorili o "odraslem življenju” – službi, hiši, partnerju … In nekaj časa sem res mislila, da moram iti po poti, ki jo od mene pričakujejo drugi.

Potem pa sem skozi čas ugotovila, da ima vsak svojo pot in svoj tempo. Danes sem veliko bolj mirna sama s sabo kot pri 18 letih.

Kako bi opisala svojo vez s psičko Taro?

Težko jo opišem z besedami, ker mislim, da je to res ena tistih vezi, ki jih samo čutiš. Posebno pri Tari je že to, da si je v bistvu ona izbrala mene. Ko smo šli prvič pogledat mladičke, je čisto sama prišla nazaj k meni, se stisnila k meni in takrat sem vedela – to je to.

Ravno v obdobju izgorelosti je bila vedno ob meni. Cel dan je ležala ob moji postelji, me "lubčkala", me spravila na sprehod tudi takrat, ko se mi ni dalo iz postelje. Mislim, da ravno živali človeka naučijo najbolj iskrene oblike brezpogojne ljubezni.

Želi ustvarjati glasbo, ki ima dušo

Kaj želiš ljudem predati skozi svojo glasbo?

Skozi glasbo želim povedati vse tisto, kar nosim v sebi – lepe in težke trenutke, razmišljanja, občutke in poglede na življenje. Vedno pravim, da pri pesmi najprej začutim besedilo. Če me besede ne premaknejo, me tudi melodija težko zares osvoji. Ne želim ustvarjati glasbe samo zato, da obstaja. Želim, da ima občutek, zgodbo in nekaj, kar ostane človeku tudi potem, ko se pesem konča.

Ali skladba Tvoj dotik napoveduje novo glasbeno obdobje?

Definitivno. Mislim, da je to ena izmed tistih skladb, kjer sem prvič res brez filtrov pokazala sebe in smer, v kateri želim ustvarjati naprej. Dolgo časa sem iskala, kam pravzaprav spadam, ker sem šla skozi ogromno različnih glasbenih žanrov. Mislim, da sem šele zdaj prišla do točke, ko zares razumem, kaj želim povedati skozi glasbo in kako želim, da zveni moja zgodba.

Kaj bi želela sporočiti ljudem, ki bodo prvič slišali tvojo glasbo?

Da si želim, da glasbo poslušajo z občutkom in odprtim srcem. Moje pesmi niso narejene samo zato, da obstajajo, ampak da nekaj povedo. V vsaki skladbi je del mojega življenja, spominov in občutkov.

Če pa bo kdo ob moji glasbi za trenutek začutil toplino, mir, domačnost ali pa občutek, da ni sam, potem mislim, da je moje delo kot ustvarjalke doseglo svoj namen.