Z izjemno igralko Pio Zemljič smo v tokratnem intervjuju spregovorili o družini, temeljni celici družbe, ki se je dotika tudi nova predstava na odru Drame, Bedenje.
Igralka je tesno povezana s svojo družino, zaradi dveh sinov pa delo pogosto pušča pred domačimi vrati.
Story: Bedenje. Ste imeli sprva, ko ste prvič preleteli dramo, kakšne pomisleke?
Mislite zaradi vloge Babice? (smeh) Ne, nikakor. Nebojša Pop Tasić je napisal izvrstno poetično dramo in nemudoma me je pritegnila. Zanimiva je, polna dvoumnosti, duhovita, boleča … Užitek se je spopadati s pesniškim jezikom in intimnimi družinskimi odnosi. Rdeča nit v Drami je letos prav intima in mene je raziskovanje te doletelo skozi družini, najprej skozi babico Marijo v predstavi V imenu matere (Svetina/Buljan), zdaj pa skozi Babico v Bedenju (Tasić/Bulc).
Story: S kakšnimi izzivi ste se pri poistovetenju z likom srečevali sami?
Verz je tisti, ki najbolj določa predstavo, tako da je poseben izziv jezik, pa tudi Babičin specifični pogled na življenje in svet. Ne bi rada razkrila preveč ‘spoilerjev’, a lahko rečem, da videz nima strahotnega pomena. Recimo, tudi svojih babic in dedkov se ne spominjam po zadnjih letih življenja, temveč bolj iz otroštva, ko so bili še precej mladi.
Story: Ste katerega izmed likov lahko povezali s svojimi domačimi? Ste se za potrebe predstave sicer poglobili tudi v lastno družino?
Veliko več kot navadno sem razmišljala o svoji primarni družini, tudi o svojih prednikih, seveda, veliko zgodb smo si povedali na vajah in spomini so nam vrivali najrazličnejše emocije. Tudi pri nas so bile selitve, smrti, neodgovorjena vprašanja … Zanimivo je opazovati, kako sta se moja starša spremenila v dedka in babico, kako so to drugačne dinamike. Kako sta na nek način bolj sproščena, bolj radoživa in tolerantnejša do njih, ker ne nosita več teže vzgoje s seboj. In kako so ti odnosi med vsemi nami dragoceni v najradostnejših in tudi težkih trenutkih.
Story: Družina je osnovna celica družbe. Kakšen pomen pa sami dajete družini?
Tasić je zelo duhovito položil v usta Dedku: Saj nismo družina zato, ker se imamo radi in ker se maramo, temveč zato, ker smo … družina. To je pač eno dejstvo. Pregovor pravi: ni nujno, da človek živi v družini, ampak družina nujno živi v človeku. Mi smo podtalnica tvoja, ruda plemenita … In gotovo bi bila tudi sama povsem drug človek v kakšni drugi družini. Je pa vseeno pomirjujoče, da se imamo radi, da sem s sestrama tudi dobra prijateljica, ne le sorodnica. Moja družina pa so moji trije. So moje zatočišče in moja ljubezen.
Story: Ali delo pogosto nosite tudi domov? Se s svojimi bližnjimi pogosto pogovarjate o novih projektih?
Takole tik pred premiero me seveda projekt zasleduje v glavi, prav pogosto pa se ne pogovarjamo o tem. Družina me prav tako terja celo, tako da sem že navajena puščati kovčke z odrskimi izkopi pred vrati.
Story: Ali otroka z zanimanjem spremljata vaše projekte?
Ja, trenutno sta v jako radovedni fazi in zelo uživata v gledališču. Izprosila sta si abonma Najst v Drami. (smeh)
Story: V kakšni meri pustite igralskemu poklicu, da narekuje tudi vaše zasebno življenje?
Gotovo ga v veliki meri že samo zaradi urnikov, temu ne morem uiti. Drugače pa obdobja prehajajo od strašno intenzivnih, kot je zadnjih nekaj mesecev, do umirjenejših, ko samo igram predstave in nimam novega študija.
Story: Če bi se morali opredeliti, kaj vas najbolj zaznamuje? Ste najprej ženska, mama ali igralka?
(smeh) A veste, da si predstavljam, kako bi kak moj kolega kar pobuljil, če bi moral odgovoriti na to. Je najprej moški, oče ali igralec? Vse sem. In mama bom vedno.
Story: No, včasih tudi kakšnim predstavnikom moškega spola postavim to vprašanje. (smeh) Kako pa povsem odklopite lik, v katerega se za potrebe predstave morate preleviti?
Odklopim. Z lahkoto.
Story: Se še ukvarjate z jogo?
Še, kolikor mi trenutno dopušča noga.
Story: Pred začetkom sezone ste utrpeli zlom noge. Je bila rehabilitacija uspešna?
Ja, a še traja. Čaka me še ena operacija in poletje bo spet namenjeno okrevanju. Sem pa strašno hvaležna dr. Mateju Andoljšku in ekipi jeseniške bolnišnice za vrhunskost, izjemni fizioterapevtki Sanji Brglez ter ekipi zdravilišča v Moravskih toplicah, zelo dobro napredujem za zlom petnice.
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Primož Predalič, Peter Uhan
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj
