Kriminalni roman v svetovni literaturi doživlja pravo renesanso. Ljubitelji žanra so navdušeno sprejeli skandinavski val kriminalk, sledijo jim tudi domači pisci. Na Slovenskem je ta žanr zelo osvežil roman Rdeča kapica izpod peresa pisateljice Irene Svetek, ki se je v zadnjih letih uveljavila predvsem kot scenaristka televizijskih serij.
Roman je prvi v seriji psiholoških kriminalk, v katerih bomo spremljali bizarne in krute umore, ki jih razrešuje državni tožilec Mio Aurelli, možakar, zasvojen z igrami na srečo, ki še vedno preboleva ločitev. Šokantna in pretresljiva zgodba o umoru mladoletnice, ki bralca povsem pretrese, je napisana spretno, filmsko in žanrsko prepričljivo.
Zdi se, da Rdeča kapica, vaš kriminalni prvenec, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, precej nezadržno osvaja bralce po Sloveniji, pa ne le ljubitelje kriminalk. Kako doživljate odzive, ste pričakovali tak uspeh?
Nikoli nisem razmišljala o tem, zato sem zelo vesela takšnega odziva, sploh, ker je to prvi kriminalni roman, ki sem ga napisala. Je pa presenetljivo, da je všeč tako bralcem, ki radi posežejo po kriminalnem žanru, kot tistim, ki kriminalk po navadi ne berejo.
Kriminalka je bila vselej priljubljen žanr, vendar nikoli ni veljala za pravo literaturo. Zadnja leta, predvsem s skandinavskim valom, si utira pot tudi v to polje. Kaj je vas prepričalo, da se preizkusite v žanru?
Ko sem bila stara 11 let, ravno sem končala peti razred, sem bila pri babici na počitnicah in babica je imela pisalni stroj. Že v teh letih sem veliko brala in pisala, ko pa sem videla tisti stroj, sem takoj sedla za mizo, kjer je stal, vzela papir in začela pisati kriminalni roman, kajti že takrat sem prebrala vse, kar je bilo prevedenega od Agathe Christie. Natipkala sem 20 strani, jih spela in se delala, da sem pisateljica kriminalk. Še danes se spomnim naslova svojega prvega kriminalnega romana: Enigma sredi Ljubljane (umor na železniški postaji). Očitno je bila želja od nekdaj tu, potrebovala sem samo nekaj kilometrine v pisanju in precej obrtnega znanja. Morala sem dozoreti, kajti pisanje kriminalnega žanra, če hočeš, da je dobro, je kar zahtevno delo, nanj moraš biti pripravljen.
V romanopisju niste novinka. Je bilo pisati kriminalko zelo drugače kot prejšnje romane?
To sta dve povsem različni vrsti pisanja. Pri kriminalki moraš začeti od zadaj, še preden zapišeš prvi stavek, moraš vedeti vse; kdo je morilec, zakaj je nekoga ubil, v kak- šnem razmerju sta bila, kaj so njegove želje, njegovi strahovi, njegovi goni …
In seveda, enako velja tudi za druge like. Treba je vedeti, kaj se bo zgodilo, zato si sama naredim nekakšen scenosled, in ko začnem pisati, imam vsebinski del že bolj ali manj pokrit. Seveda se začnejo delati stranski rokavi, predvsem zato, ker liki včasih malo podivjajo in želijo po svoje, vendar jim, če so le dobro narejeni, samo sledim. Sami bolje vedo, kaj želijo od mene. Tako je veliko laže, junak te prime za roko in te vodi skozi zgodbo, ki ti jo želi povedati.
Rdečo kapico odlikuje izjemno kompleksna zgodba z vrsto dodelanih likov, za nameček se zgodba odvija v različnih časovnih obdobjih. Kako ste jo zasnovali? Ste najprej zgradili okostje in nanj nalagali meso, mišice?
Najprej dobim idejo, o čem sploh mislim pisati. Po navadi se utrne naenkrat. Nato začnem razmišljati širše o zgodbi, o glavnem zapletu, o antagonistu in počasi o ostalih likih. Veliko je raziskovanja, branja, saj potrebujem precej informacij o stvareh, o katerih bom pisala.
Na primer, pišem o moškem, ki je član upravnega odbora istanbulskega nogometnega kluba Fenerbahče in živi v Istanbulu; predstavljati si moram ulice, po katerih hodi, zato moram tudi sama v Istanbul, obiskati moram nogometno tekmo, postati moram navijač kluba Fenerbahče. Do te izkušnje morem priti zares ali prek Googla. Vsekakor morajo moji možgani začutiti mesto, v katerem živi junak, službo, ki jo opravlja, žalost, ki jo čuti, veselje … Podobno je z igralskim poklicem. Vživeti se moraš v like, če želiš, da bodo kredibilni. To narediš tako, da jih čim bolje spoznaš, jim zlezeš pod kožo in začneš na svet gledati skozi njihove oči.
Pri pisanju tako kompleksnega dela so vam najbrž pomagale izkušnje, ki ste jih pridobili pri pisanju scenarijev, za katere pravite, da so precej obrtniško delo. Koliko te obrti je v Rdeči kapici in koliko ste se lahko prepuščali sprotnemu navdihu?
Pri pisanju romana so mi veliko pomagale scenaristične izkušnje, sploh kar se tiče gradnje suspenza. Dosledno sem uporabljala cliffhangerje, saj so mi omogočali ustvarjati hiter tempo, in poglavja sem pisala kot prizore. Mislim, da je to posledica dolgoletnega pisanja scenarijev, ki v tem primeru zelo lepo sovpada s pisanjem kriminalnega žanra.
Povedali ste, da ste rasli s kriminalnimi zgodbami, saj je bila vaša mama tožilka. Ali vam je kako poma-gala pri oblikovanju glavnega lika tožilca Aurellija?
Ko sem napisala roman, sem ji ga dala prebrati. Povedala mi je, kaj moram popraviti, saj v resnici kakšen postopek ne poteka tako, Aurellija pa sem zgradila sama. Mamo sem spraševala izključno o delu, ki ga opravlja tožilec.
Koliko časa ste študirali, raziskovali in se pripravljali, preden ste lahko sedli za tipkovnico?
Pol leta, mogoče malo več.
Najbrž je drugega in vse nadaljnje dele laže pisati, glede na to, da napovedujete vsako leto novo nadaljevanje. Kako daleč ste zdaj s pisanjem?
Ne vem, ali bo ravno laže pisati, mogoče bo bolj zanimivo, saj je veliko likov že zgrajenih. Pisanje drugega romana je bilo na neki način celo težje. Ne vem, zakaj, ampak v samem procesu sem bolj uživala, sploh še, ko je začela nastajati celota, ko sem videla širšo sliko. Roman je skoraj že končan, do septembra ga morem le še izbrusiti.
Žrtev umora v Rdeči kapici je 13-letno dekle. Zakaj ste za to srhljivo vlogo izbrali otroka, nedolžno bitje?
Rdeča kapica je otrok in otroci so nedolžni, ne glede na vse.
Z Rdečo kapico ste segli čez okvire običajne kriminalke, saj v njej odstirate težke družbene teme, najbolj pereča, ki je tudi nekakšna rdeča nit zgodbe, so zlorabe in zanemarjanje otrok. Zakaj ravno ta tema?
Vedno se me dotakne in me izjemno prizadene, ko se kaj zgodi otokom. Ampak živimo v svetu, ki zna biti izjemno krut. Želela sem pokazati, kako velika je vloga, ki jo nosimo starši pri izgradnji človeškega bitja. Z vzgojo mu lahko pomagamo do vsaj približno normalnega življenja, lahko pa ga povsem pohabimo.
Dekle, ki umre že na začetku romana, ob koncu zgodbe spregovori s posnetkom, narejenim s telefonsko kamero. Naključje ali simbolika, da ste dali žrtvi glas, možnost, da je slišana?
Ni naključje. Zdi se mi pomembno, da se da žrtvi glas, kajti ne samo v kriminalkah, tudi v resničnem življenju je po navadi tako, da ljudi veliko bolj zanima morilec in njegova zgodba kot zgodba poprečnega človeka. Ljudje radi pokukamo v svet onkraj, v svet, ki nam omogoča pogled na odklon od normalnega, zato radi beremo kriminalke, radi gledamo umore, ko na cesti vozimo mimo nesreče, strmimo skozi okno, da bi videli nekaj groznega, vedoč, da smo sami na varnem. To imajo naši možgani izjemno radi.
Napisala: Lena Kreutz // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču