Po bratu Sašu je Monika Avsenik nova zvezda slavne družine

Avsenikova glasba je glasba, ki je Slovenijo ponesla daleč v svet. In je glasba, ki jo poznajo vse generacije. Sploh recimo pesmi Golica, Tam, kjer murke cveto in Slovenija, od kod lepote tvoje. To so tiste domače viže, ki ne potrebujejo posebne predstavitve, saj so se te melodije in seveda številne druge zasidrale v srca milijonov poslušalcev. Fenomena Avsenikove glasbe pa se še bolj zaveda tudi vnukinja Slavka Avsenika, Monika Avsenik, ki počasi že stopa na glasbene odre.

“Zagotovo je to zame čast, je pa po svoje tudi neka obremenitev. Saj veste, kako pravijo – vsaka medalja ima dve plati. Včasih je bil priimek prednost, spet drugič pa slabost. Ob omembi priimka Avsenik so pričakovanja izjemno velika, ne nazadnje pa ljudje takoj vse skupaj povežejo z glasbo. Številni me ob tem še vprašajo, ali prav tako igram harmoniko,” pripoveduje Monika, ki ob tem še dodaja, da harmonike sicer ne igra, je pa zato v nižji glasbeni šoli šest let igrala klavir, danes pa jo predvsem veseli petje, sploh ji je blizu ameriška glasba. Monika se je z dedkovo glasbo prvič resno srečala leta 2015, ko je nastopila na Avsenikovem festivalu; tega leta je tudi spremenila svoj odnos do družinske glasbene zapuščine in svojih glasbenih korenin.

Začela je sodelovati z Ansamblom Saša Avsenika, ki ga vodi njen brat – leta 2017 je z njimi in avtorjem skladbe Gregorjem Avsenikom izdala prvo skladbo Morda pa nekoč, s katero se spominjajo svojega in našega Slavka Avsenika. “Kar dolgo sem se skrivala, če se tako izrazim, čeprav sem od nekdaj zelo rada pela, sploh ko sem bila sama doma. V srednji šoli sem želela narediti premik s svojo vokalno tehniko in začela hodit na vaje za solo petje, prelomni trenutek pa je bil Avsenikov festival pred tremi leti, kamor me je povabil oče Gregor, ki je vedno verjel vame ter v moje pevske sposobnosti,” se prvih začetkov spominja Monika, ki prizna, da je bilo to zanjo vse novo, ker je nekako prvič stopila iz ozadja, sploh ker je v osnovni šoli in na ekskurzijah vedno, tako kot njeni vrstniki, poslušala popularno glasbo.

Sicer pripomni, da je dobro poznala dedkovo glasbo, ni pa si je recimo zavrtela na radiu ali spletu, da bi jo poslušala. In ko že govorimo o šoli, nam je Monika zaupala še šolsko prigodo, da ji je priimek Avsenik včasih pomagal, spet drugič pa ne: “Zaradi priimka sem včasih dobila boljšo oceno, včasih pa je kakšen učitelj zanalašč ponagajal. In na koncu se je našel tudi kakšen profesor, ki je Avsenikovo glasbo ocenil kot glasbo, ki poneumlja ljudstvo in da je to kmečka glasba.”

Ali bo učiteljica ali pa pevka

Mlada glasbenica, ki sicer študira razredni pouk na pedagoški fakulteti, pa je pred dnevi presenetila s povsem novo skladbo Nesi me, nesi. No, melodijo skladbe bodo morda nekateri celo prepoznali, saj gre za zelo staro skladbo Srečanje Monikinega dedka, Slavka Avsenika, ki pa je danes dobila modernejšo podobo in prvič tudi besedilo. Melodija skladbe Nesi me, nesi je namreč v originalu stara že več kot 30 let; nastala je leta 1986, spisala sta jo graditelja narodno-zabavne glasbe – brata Avsenik. Srečanje pa je počasni valček, v katerem je glavno melodijo na kitari odigral Monikin oče Gregor Avsenik.

Prvič je bila skladba objavljena v letu njenega nastanka na plošči za nemški trg, na slovenski izdaji Ansambla bratov Avsenik, album Veselo na pot pa je bil prvič objavljen leto dni pozneje. “Pred dvema letoma jo je na svojem albumu objavil tudi Ansambel Saša Avsenika. A skladba pravzaprav 'spada' med tiste manj poznane Avsenikove, saj je do zdaj živela le kot instrumental,” pripoveduje Monika, ki nam še zaupa, da je za omenjeno pesem besedilo spisal Marko Gregorič, oče Gregor je poskrbel za aranžma, ki mu je Vojko Sfiligoj dodal moderen pridih.

Seveda bi bilo brez Monikinega vokala težko posodobiti skladbo. Njen interpretativni alt skladbo popelje v novo dimenzijo, a hkrati ohranja njeno osnovno glasbeno motiviko. V ospredju nove različice skladbe je tako vokal – ne katerikoli vokal, ampak glas Monike Avsenik, ki ga lahko vidimo tudi v videozgodbi, saj je Avsenikova vnukinja z režiserjem Boninom Englarom posnela še videozgodbo v domačih Begunjah in na gradu Kamen, nekaj kadrov pa si je delila še s sokolom. Ali si bo v naslednjih letih Monika delila oder z oboževalci ali pa bo učiteljica od 1. do 5. razreda je, kot pravi mlada študentka, prezgodaj govoriti.

“Bomo videli, kaj vse me bo na poti čakalo. Zdaj imamo praktičen del, tako da bom videli, kako mi bo vse skupaj ustrezalo, poleg tega pa se v meni še vedno poraja vprašanje, ali se bom podala na glasbene poti ali pa bodo to šolske klopi. Časa imam še kar nekaj, sicer pa bom poslušala svoje srce oziroma bom sledila nasvetu dedka, ki je bil pri svojem delu zelo discipliniran in mi je privzgojil to, da če te nekaj veseli, se splača potruditi za to, ter da ničesar ne delaj na silo. Preprosto se je treba prepustiti temu, kar ti je namenjeno,” je za zaključek še dejala Monika Avsenik.

Prvi družinski nastop

Vsi vnuki Slavka Avsenika – po Gregorjevi strani – so še kako povezani z glasbo. Monika in Nataša ter Primož so svoje glasbeno znanje izpopolnili na klavirju, Aleš je naredil nižjo glasbeno šolo za saksofon, Sašo pa je pridobil znanje harmonike. Vsi skupaj so se javnosti predstavili ob zaključku Monikinega četrtega razreda osnovne šole, tri sinove in dve hčerki pa sta spremljala še oče Gregor in mama Katarina na klavirju.

Besedilo: Alesh Maatko // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del