Priljubljeni televizijski voditeljici Ana Tavčar in Lorella Flego, ki sta ob sredah skupaj vodili oddajo Dobro jutro na TV Slovenija, sta se poslovili od jutranjega programa.
Na veliko zadovoljstvo gledalcev pa sta dobili povsem svojo oddajo o življenjskem slogu, ki bo na sporedu ob sobotah popoldne, predvajati pa jo bodo začeli februarja. To bo oddaja o modi, psihologiji, notranji opremi, lepoti in zdravju. Dolga bo več kot eno uro, v studiu pa bosta voditeljici gostili tudi zanimive goste. Ana in Lorella pa ne bosta le voditeljici, temveč tudi urednici oddaje.
Kako to, da sploh imata skupno oddajo?
L: Rekla bi, da se je to zgodilo po naravni poti, kot evolucija rubrike, ki je bila med občinstvom zelo dobro sprejeta. Morda sta kriva tudi najina ženska energija in prijateljstvo, ki je res prisotno. Gledalec tega ne spregleda.
A: Dolga kilometrina, vsekakor prava energije med nama; ure in ure 'brainstormingov', kaj bi lahko naredile in kako, da bi bilo še boljše. Premišljeno zasnovane rubrike, ki sva jih oblikovali sami in vedno z veliko mero navdiha. Kjer je inspiracija, tam je pot.
V bistvu je to neke vrste nagrada za dobro delo v jutranjem programu in za pozitiven odziv gledalcev … Kako vidve gledata na to?
A: Zanimivo ste to povedali: nagrada za dobro delo v jutranjem programu. A veste, da sama to prav tako to dojemam? Razmišljam, da je morda po skoraj 13 letih, kar se mi zdi zelo dolga doba, to morda neke vrste potrditev in pohvala za vse to 'garanje' za dober program v preteklosti, ne le v jutranjem programu, tudi v drugih uredništvih, kjer sem vedno dala vse od sebe. Prav vse.
L: Menim, da bi morala imeti vsaka televizija vsaj eno oddajo o lepem, sploh zdaj, ko je okoli nas malo lepega. Ponuditi ljudem možnost, da se sprostijo in gledajo nekaj estetskega je ključnega pomena za naše ravnovesje in notranji mir.
To bo kar velika sprememba od jutranjega programa. Predvsem kar se tiče vstajanja?
L: Res je. Zame je bilo to zelo utrujajoče, ker je vožnja z Obale v Ljubljano ob tako zgodnjih urah zelo naporna in nikoli ne veš, kaj je na cesti. Megla, sneg, dež, nesreče, kolone ... Mnogokrat se je zgodilo, da sem prišla zelo prehitro ali tik prej, preden sem šla v studio. Sem pa hvaležna za vsako oddajo in srečna, da sem bila del te zgodbe.
A: Tudi moje telo pozdravlja prijetne spremembe naravnavanja biološke ure.
Ana, vi ste bili v oddaji Dobro jutro kar 12 let … Je bilo slovo vendarle težko? Kaj pa vi Lorella, koliko let ste bili v oddaji?
L: Mislim, da tri leta.
A: Februarja letos bi bilo natanko 13 let. Slovo je bilo prav zato ganljivo. Sploh zato, ker so mi kolegi za presenečenje pripravili pregled utrinkov vseh teh let. Ko sem te trenutke zagledala na zaslonu, so vsa čustva prišla na površje.
Je prednost dejstvo, da sta tudi sicer prijateljici? Se kdaj skregata? Imata kdaj povsem različna mnenja in poglede? Kako se dopolnjujeta?
L: Nisva se še skregali, rekla bi, da se spoštujeva, zato ni priložnosti za prerekanje. Poglede imava res zelo podobne, in sicer na oddajo, življenje, odnose in drugo, po svoje pa sva tudi drugačni. Ana je zelo temperamentna, a kot sama pravi “vedno z razlogom”. Jaz sem nekoliko bolj umirjena, rada poslušam in manj govorim. Jin in jang torej.
A: Ampak res se še nikoli nisva sprli! Z mano se je težko skregati, ker se ne kregam. Temperament pa imam – z razlogom. In da ne boste mislili, ga ima tudi Lorella, posluša pa res dobro in dolgo, no, ampak ona hitreje govori, ker je Italijanka, tako da meni ni treba tako dolgo poslušati.
Poleg tega, da bosta voditeljici, bosta tudi urednici? To je še dodatna odgovornost, ki je zagotovo še večji izziv …
L: Je, a po drugi strani sam odločaš o vsebini, kar je izredno lepo. Že v oddaji Bleščica, ki je trajala kar 12 let, sem bila urednica, zato vem, da gre za garanje in neskončno iskanje novih idej, gostov, prispevkov in intervjujev. Hkrati prevzameš odgovornost za vse, tako dobro kot slabo. A z Ano se tega res zelo veseliva in vem, da sva pripravljeni.
A: Dvanajst let je bila Bleščica? O, poglej, še ena paralela v številkah, prej smo ugotovili, da grem po dobrih 12 letih v drug program. Ja, tudi jaz sem na uredniško vlogo navajena, večerno pogovorno oddajo TV KLUB: 12 odtenkov ljubezni sem delala precej samostojno, tudi jutranje oddaje sem pravzaprav naredila od začetne ideje, raziskav, iskanja in izbire gostov do scenarijev večinoma sama, tako da se počutim pripravljena, sploh pa je v dvoje vedno lepše in lažje.
Povejta nam malo več o oddaji. Kako si bosta porazdelili vloge? Kaj bo rdeča nit oddaje? Kdaj bo na sporedu?
L: Oddaja bo na sporedu ob sobotah popoldne, skupaj bova od začetka do konca (juhu!), vmes bova imeli tudi samostojne intervjuje. Ohranjava prostor za modne nasvete, ikone lepote, psihološke teme. Rdeča nit? Nedvomno najina energija.
A: Kako lepo si to rekla. Vidimo se kmalu, že prvo soboto v februarju.
Predvsem bralke zagotovo zanima, kako vama uspe usklajevati delo z zasebnim življenjem? Obe uspešni na obeh področjih …
L: Življenje je vedno stvar kompromisov, osebno je nekoliko lažje, ko leta prinesejo tudi določeno modrost in razumeš, da se prave stvari dogajajo vedno zunaj pisane in kariere. Delo na televiziji je vsekakor posebno, drugačno in zanimivo, a pravo življenje teče na drugih tirnicah.
A: Z leti je res vedno lepše, ker zoriš, sama pa v tridesetih lahko rečem, da na široko in z odprtimi rokami sprejemam vse, kar mi življenje daje na pot, da me izdela, da pridem in odidem močna in čvrsta. Prav to je tisto, kar pomaga krmariti med zasebnim življenjem in službo.
Vedno sijoči in urejeni. Kakšna je vajina skrivnost?
L: Jaz sem vedno srečna - tudi ko sem sama s sabo - in zelo mirna. Sem želva z debelim oklepom, osredotočena, ponosna na to, da sem ženska. V svoje življenje spustim malo ljudi, ne maram utrujajočih energij in lažnega prijateljstva. Pred leti sem vzela čarovniško metlo in naredila čistko, da bi lahko lepo in kakovostno živela.
A: Sem srečna sama s sabo in zelo mirna – to ponovim od prve do zadnje besede, če bi odgovarjale hkrati, bi ta stavek najbrž izgovorili istočasno in izbrali iste besede. Tudi ko je težko in je milijon impulzov nemira in preizkušenj, sem srečna, ker preprosto vem, da se bo našla pot znotraj in zunaj mene; ker lahko zaupam sebi in življenju vedno in povsod in ker v vsaki stvari, ampak res vsaki, najdem in vidim hvaležnost. Hvaležna sem za vse, kar mi je življenje dalo. Na čarovniško metlo pa ravnokar sedam ...
Kdaj sploh najdeta čas zase? Kako nabirata kondicijo?
L: Zame so konci tedna sveti, brez njih bi težko preživela. Grem v naravo, meditiram, se sproščam z branjem, uživam življenje. Vedno pazim, da ni samo delo in delo in delo, ker je življenje prekratko.
A: Jaz imam t. i. sveti dan, kot pravi pisateljica dr. Joan Borysenko; to je vedno en dan v tednu, lahko nedelja, lahko tudi neki drugi dan, odvisno od dela, takrat počivam in ne delam nič. Poleg službe na televiziji predavam nemščino, zato moram dobro načrtovati svoje dni, da vključim tudi počitek.
Kako se sproščata, saj si vsakdo mora nekako napolniti baterije? Kakšno glasbo radi poslušata?
L: Odvisno od obdobja, lahko je keltska, lahko so rokovske balade. Glasba je pri meni vedno povezana z razpoloženjem.
A: Igram klavir, najraje preigravam Chopina, ker obožujem obdobje romantike, pasaže v molu in lepe bogate harmonije, trilčke in strastno dinamiko od pianissima do fortissima.
Pandemija je spremenila marsikaj. Kako občutita vso to situacijo na lastni koži?
L: Jaz sem odmislila. Pred dvema letoma sem bila zbegana in zaskrbljena, potem sem samo spustila in si rekla, bo, kar bo. Vem, da bo dobro, upam seveda, da bo čim prej, a vmes želim živeti normalno. Skoraj ne berem novic, ker tako ali drugače pridejo do mene, ne sledim dnevniku, ne začenjam debat na temo pandemije. Seveda pridejo do mene, a sem dovolj stara za to, da preprosto odidem. Ne maram tarnanja, sem človek rešitev, te vedno obstajajo, tudi ko jih ne vidimo.
A: Jaz vidim predvsem veliko prednosti; z delom od doma smo postali bolj sodobni in sveži, tukaj vedno rada pogledam primerjave s Skandinavci, ki so to prakticirali že prej; posebej pa prednosti vidim pri pedagoškem poklicu; predavam na fakulteti, kmalu na višji šoli in že dlje časa na Goethe Institutu v Ljubljani in vidim, kako lepo in prijetno je vsa predavanja izvajati online; ni več iskanja parkirišč, čakanja v gneči na cesti, namesto pisanja po tabli imamo odlične digitalne platforme, ki tako zelo motivirajo in pouk naredijo učinkovit, moderen in navdihujoč!
Sta zadovoljni s svojim življenjem, kariero? Sta imeli kdaj drugačne želje, kaj bi počeli?
L: Če pomislim na mlada leta, lahko samo rečem, da sem si želela biti stevardesa, veterinarka, učiteljica, a pri 16 letih sem že vodila oddajo. Televizija je prišla do mene, kar je res zanimivo, jaz pa sem jo sprejela z odprtimi rokami. Danes uporabljam tudi znanje psihologije in tukaj je imela Ana ključno vlogo, ker me je dobro zaznala in me prav v oddaji Dobro jutro predstavila kot psihologinjo. To je bila neke vrste prelomnica in zelo zanimiv trenutek zame.
A: Ja, ker se mi zdi, da je psihologinja v tebi del poslanstva, ki ga moraš deliti z ljudmi. Sama sem se kot majhna punčka vedno igrala dvoje: da sem učiteljica – obula sem nonine lakaste pete in pisala teste, ki jih je reševal potem brat, jaz pa z rdečim svinčnikom popravljala. In drugo: snemala intervjuje na neki stari mikrofon, priklopljen na radio, v njem pa sem imela kaseto. Ko sem vse posnela, sem vzela kaseto ven in z otroško pisavo gor napisala naslov oddaje. In kaj sem danes? Točno to oboje.
Napisala: Sandra Bratuša // Fotografije: Foto Zen